loading ...
loading ...

26. Liffe: Mustang

Mustang se lahko s svojimi nostalgičnimi rumenkastimi barvami, pristno mizansceno in čustveno nabitimi bližnjimi posnetki postavi ob bok filmu Deviški samomori (Virgin suicides, 1999, Sofia Coppola), kjer gre v samem jedru za zelo podobno zgodbo, v svoji širši interpretaciji pa za povsem drugačno.

FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM

Patricija je članek spisala v okviru delavnice filmske kritike.

 

Prikaz neizmerne volje, poguma in želje po osvoboditvi

Avtor: Patricija Fašalek

 

Režiserka Deniz Gamze Ergüven se je s svojim prvim celovečercem Mustangom na podlagi osebnih izkušenj dotaknila bivanja žensk v Turčiji. Čisto nedolžnost in otroško radoživost lahko občutimo, ko v uvodni sceni zagledamo pet temnih dolgolasih sester, pripravljenih na igro. Dan je, toplo je, ob morju so, skupaj so in vse je v redu. Ne vemo, da kaj počnejo narobe, kot se tudi same ne zavedajo, da jim bo sedenje na ramenih fantov spremenilo življenje in odvzelo svobodo.

Turčija je država, kjer polovica deklic med 15 in 19 letom starosti ne hodi v šolo. Je država, kjer le 28{833505cfbfa5c596b1221493da2d503fe4b52a364bc3b37594f0929d1744ab64} žensk hodi v službo in kjer se ženske v večini še vedno srečujejo z nasiljem v družini, prisilnimi porokami in ubijanju iz časti. Pri ubijanju iz časti gre za umor, ki ga zakrivi član družine nad drugim članom, ki je družino osramotil zaradi družbenih ali verskih razlogov, kot so zavrnitev vstopa v predhodno dogovorjen zakon, imeti partnerja, ki ga družina ne odobrava, imeti spolne odnose izven zakona, biti žrtev posilstva ali imeti homoseksualna nagnjenja. Turčija je tudi država, v katero je postavljena zgodba in kjer spremljamo odraščanje petih sestric nekje na vasi, 1000 kilometrov stran od Istanbula.

Mustang_3-0-2000-0-1125-crop
image-1364

Da so bile udeležene v domnevno razvratnem dejanju, deklice izvedo, ko se vrnejo domov, to pa je tudi začetek njihovega zatiranja. Njihov dom, kjer živijo z babico in stricem, postane zapor, ki se čez celoten film tudi fizično nadgrajuje z dodatnimi rešetkami, višjo ograjo in težjimi zidovi. Lale (Güneş Nezihe Şensoy), Nur (Doga Zeynep Doguslu), Ece (Elit Işcan), Selma (Tugba Sunguroglu) in Sonay (Ilayda Akdogan) za zaprtimi vrati vzgajajo v pridne in poslušne gospodinje; učijo se šivanja, kuhanja na sto in en način, postiljanja postelje, skratka vsega, kar bi jih naredilo pripravljene za poroko. Odločilen trenutek nastopi, ko jih babica v brezobličnih rjavih oblekah pelje v mesto na limonado in dekleta ugotovijo, da jih razkazuje z namenom, da bi se čim prej omožile. Ta odločilen preobrat v filmu pa ne narekuje prehod v poroke same, temveč ga oblikuje predvsem njihova reakcija in boj za svobodo, ki si ga vsaka deklica zastavi drugače, bori pa se do konca.

Po eni strani je to zgodba, ki govori o diskriminaciji in objektivizaciji žensk v Turčiji, po drugi strani pa je prikaz neizmerne volje, poguma in želje teh deklet po osvoboditvi. Ko se gledalec zave vseh morebitnih posledic stvari, ki jih počnejo, na primer zavračanje zakona, uveljavljanje svoje volje in težnje po pobegu, se moramo vprašati, od kje jim ta moč in pogum? Je njihovo ujetništvo resnično tako grozljivo, da raje igrajo na karto življenja in smrti? Vsaka sestra ima svojo zgodbo, osebnost in stališča, kar rezultira v povsem drugačne, individualne rešitve vsake posameznice. Četudi so skupaj odraščale, imele enako vzgojo in pripadajo istim staršem, je režiserka Deniz Gamze Ergüven skozi njihove odločitve odlično pokazala, kako imajo ženske karakter in inteligenco, kar jih deseksualizira in spremeni v ljudi, v osebe, enakovredne moškim.

mustang-rebelle
image-1365

Mustang se lahko s svojimi nostalgičnimi rumenkastimi barvami, pristno mizansceno in čustveno nabitimi bližnjimi posnetki postavi ob bok filmu Deviški samomori (Virgin suicides, 1999, Sofia Coppola), kjer gre v samem jedru za zelo podobno zgodbo, v svoji širši interpretaciji pa za povsem drugačno. Če so pri Deviških samomorih sestre ravnale enotno, Mustang še posebej poveličuje dejanja najmlajše Lale, ki s svojo odločnostjo, jezo in naivno otroškostjo edina zares premleva, skuje in uresniči svoj načrt, s katerim bi si pridobila neskončno svobodo. Tukaj mladost ni vprašanje ampak odgovor. Dejstvo, da je najmlajša, ji sposobnosti herojskega dejanja ne odvzema temveč doprinaša. Namreč ko si otrok, te ni strah, ker ne veš, ker se v polnem pomenu ne zavedaš posledic. Najstarejša se je zaradi strahu vdala usodi, najmlajša pa si jo je iz svoje nevednosti skrojila sama.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top