O Portretu mladenke v ognju

v 2019/December: LGBT/Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Portret mladenke v ognju (Céline Sciamma, 2019) že v samem začetku jasno nakaže, kakšne so glavne značilnosti protagonistke Marianne, slikarke, ki je dobila povabilo, naj naslika portret mlade Héloïse z namenom, da sliko pošljejo njenemu bodočemu možu, ki se bo na podlagi njenega izgleda odločil, ali jo bo vzel za ženo. Med plutjem v čolnu po morju, ki ga usmerjajo moški uslužbenci, Marianne v morje pade njen pribor s platnom. Nihče od mož se ne gane; ona je tista, ki oblečena skoči v vodi in reši svoj zaklad, ki predstavlja vir njenega preživetja in svobode. Njena odločnost, samosvojost in samozadostnost se jasno pokažejo tudi ob vstopu v graščino, kamor jo je povabila Héloïseina mama, saj se ob večernih urah, ko se jo polasti lakota, sama odpravi v kuhinjo in si brez vprašanja postreže s hrano.

Ob prvi oviri, ki se pojavi, ko ji gospodarica hiše pove, da se njena hčerka ne želi poročiti in se zato zvijačno izmika poskusom, da bi naslikali njen portret, se Marianne ne ustavi, ampak samozavestno zagotovi, da je sposobna naslikati portret na skrivaj, z opazovanjem Héloïse na njunih sprehodih. Mama se je namreč svoji hčerki zlagala, da je Marianne prišla z namenom, da jo spremlja, kadar bo šla iz hiše, saj se je njena sestra nedavno nazaj ubila, da bi zbežala pred prisilno poroko, ki jo je čakala.

Héloïse in Marianne se spoznata šele, ko se Marianne že dobro namesti v hiši. Héloïse si ob srečanju zakriva obraz s tančico, sebe pa skriva za oblakom misterioznosti, ki ga ustvarjata njen značaj in pogled. Skriva se ne zato, ker bi želela s tem vzbujati privlačnost; ta njena misterioznost je vse prej kot tista, ki femme fatale filmskim likom slikajo njihovo seksapilnost. Skriva se zato, da bi obranila sebe, da bi ohranila svoje bistvo, ki je edino, ki ji ga ne morejo vzeti, če je že njeno telo na prodaj. Njena skrivnostnost, pospremljena z nagajivim karakterjem, nemalokrat provokativnim in drznim, je edino orožje, ki ga lahko uporabi pri poskusu preprečevanja, da bi naslikali njen portret, s katerim bi ji odvzeli njeno integriteto, svobodo in lastno voljo. Toda bolj kot se z Marianne spoznavata in bolj kot se ji odkriva, tudi vedno manj tančic iz tkanin zakriva njeno telo.

Film je poln ženske ljubezni: ljubezni do žensk in med ženskami, romantične ljubezni in prijateljske. V tem filmu si ženske niso zavistne, ne mečejo si polen pod noge in nimajo se za tekmice, kot jih radi portretirajo (predvsem) moški umetniki, ko pride do prikaza odnosa med ženskami. Balzac je v svojem znanem delu Pelgrinova koža zapisal, da so si moški bratje, ženske pa druga drugi tekmice v boju za moške. Ta film slika čisto nasprotje: sestrsko zavezništvo, nesebično pomoč in solidarnost ob odvzetju pravic ženski, ki ga prineseta poroka in neželjena nosečnost.

Prav tako se film loti prikaza statusa žensk treh različnih slojev: na dnu hierarhične lestvice sedi mlada služkinja, ki pripada družini, kateri služi in nima lastne ekonomske neodvisnosti, nihče pa je tudi ne sili v poroko, saj je njeno delo skrb za gospe visoke družbe. Na sredini najdemo slikarko, svobodno delavko, ki se mora zaradi svojega spola podpisovati z očetovim imenom; celotni očetov položaj je tisti, ki brani njeno svobodo in pravice, da se sama odloča o lastnem življenju, vendar pa se ji ni treba poročiti in kruh si služi sama. Na vrhu lestvice pa najdemo hčerko bogatašev, ki ji ni potrebno delati in ki živi v najlepših sobanah graščine, vendar pa je njeno življenje povsem podrejeno moškemu stažu: sama si ne more izbirati svoje poti, oddana je v poroko s tujcem, ki ustreza finančnim pogojem njene družine, sam pa jo je izbral ne zaradi nje same, ampak zgolj in samo zaradi njenega videza. Roditi mu bo morala otroke, skrbeti za njegov dom, sama pa bo imela le malo besede pri odločanju o čemerkoli.

Vendar pa iz filma, skupaj z mamo, ki se odpravi na potovanje, za nekaj dni izginejo vse ekonomske in spolne razlike: dekleta se družijo, igrajo, berejo in si med seboj pomagajo. Nič več ni moški pogled tisti, ki dominira, saj ga slika ženski pogled, in sicer v sodelovanju z ženskim modelom. Héloïse in Marianne med slikanjem drugo opazujeta, se spoznavata in prepoznavata značilnosti, ki so lastne le njima, aktivnima subjektoma z lastno zavestjo in osebnostjo. Moški v film vstopijo zgolj kot bežni statisti: s svojo prisotnostjo pustijo pečat v uvodnem prizoru, ko v čolnu pripeljejo Marianne do obale, kjer se njena pustolovščina pične, nato pa se ne pojavijo več vse do konca filma, ko se njena zgodba tudi konča. Čeprav nimajo svoje vloge, pa moška prezenca v obliki patriarhalne grožnje, ki uokvirja dekletova življenja, ohranja svojo roko nad njihovimi usodami tudi med njihovo odsotnostjo.

Režiserka v zgodbo spretno vmeša tudi druge elemente, ki skrivnostno poudarjajo pomen njenega sporočila. Fotografija in kompozicija dajeta vtis, kot da bi bil vsak prizor narisan s čopičem in oljimi barvami. Héloïse in Marianne ustvarja kot inteligentni, izobraženi posameznici, ki se navdušujeta nad branjem zgodbe o Orefeju in Evridiki ter jo po svoje interpretirata v prisotnosti velikih, zanimanja polnih očeh služabnice. Neverjetna moč glasbe ustvarja vzdušje, iz katere uhaja stiska ženske ujetosti, kar se zelo dobro začuti v zboru, kjer ženske na prostem ob ognju pojejo besedilo latinskega izvora, “fugere non possum”, kar v prevodu pomeni “ne moremo pobegniti”. Nenazadnje pa v prizore vedno znova spretno vključuje pomen umetnosti in slikarstva v navezavi na pozicijo ženske: Héloïse pride na idejo, naj Marianne naslika postopek opravljanja splava. Gre za nekaj, o čemer še danes težko prosto govorimo in kjer se pravice žensk še vedno omejuje, v 18. stoletju, kamor je postavljena zgodba, pa se takih stvari sploh ni prikazovalo.

Toda medtem, ko se trudijo na vse možne načine služkinji omogočiti splav, se v ozadju še vedno slika Héloïsein portret.

Avtorica: Patricija Fašalek

Vir fotografije: Arhiv Liffe