Ironičen je naslov filma, saj se samo enkrat v celotnem filmu pojavi scena, kjer svojih nekaj minut slave dobi turščina, sicer pa je celoten film v romunščini. Vendar pa je to očitno dovolj, da določi jezik naslova filma in med vrsticami nakaže, v katerem zgodovinskem obdobju se odvija zgodba in pod čigavo oblastjo je Ţara Românească.
FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM
Urška je recenzijo spisala v okviru delavnice filmske kritike.
Življenja dosti pa ne bo hudo v starosti
Avtor: Urška Vidmar
Bravo! (Aferim!, 2015, Radu Jude) je nastal v romunski, turški, češki in bolgarski koprodukciji in je prejel že tudi nekaj nagrad, med drugim je letos februarja prejel srebrnega berlinskega medveda za režijo, ki si ga deli s poljskim filmom Telo (Cialo, 2015), ki je nastal pod režisersko taktirko Małgorzate Szumowska. Romunija oz. Centrul Naţional al Cinematografiei (tj. Državni center za kinematografijo) pa ga je nominiral za najboljši tujejezični film za Oskarje 2016. Pod okriljem Rada Juda sta nastala še Najsrečnejše dekle na svetu (Cea mai fericită fată din lume, 2009, Radu Jude) in Vsi v naši družini (Toată lumea din familia noastră, 2012, Radu Jude).
Romunski režiser Radu Jude nam tokrat s filmom Aferim! predstavi utrip življenja v Romuniji, ki je v 19. stoletju – kamor je umeščena zgodba – pod turško nadvlado. Gledalcu pritegne pozornost že na samem začetku črno-bela tehnika, ki ima morebiti tudi simbolični pomen, s katerim predstavlja, da so ljudje tedaj imeli zelo fijakarski pogled na svet, čemur botruje tudi dejstvo, da si takrat izobrazbe ni moglo privoščiti veliko ljudi. Velik vpliv ima tedaj religija, ki ima funkcijo narodne zavesti in služi kot ideologija. Ironičen je naslov filma, saj se samo enkrat v celotnem filmu pojavi scena, kjer svojih nekaj minut slave dobi turščina, sicer pa je celoten film v romunščini. Vendar pa je to očitno dovolj, da določi jezik naslova filma in med vrsticami nakaže, v katerem zgodovinskem obdobju se odvija zgodba in pod čigavo oblastjo je Ţara Românească. Turški vpliv se kaže tudi v romunskem jeziku, ki je nekatere besede, kot je recimo beter, vzel kar za svoje.
V filmu so dolgi kadri, ki nazorno prikažejo tedanji svet v vsem svojem čaru, v katerem imajo glavno besedo bojarji , popi in vsi preostali veljaki na položajih. Film zaradi povezanosti začetka in konca deluje kot sklenjena enota, kot neka rutina, v kateri svoj vsakdan preživljata žandar in njegov podrejeni, obenem pa sta tudi oče in sin. Oče oz. žandar svoj podmladek poučuje o življenju, o katerem se je največ naučil tako, da ga je živel in tako doživel marsikatero radost pa tudi bridkost. Njegove izkušnje se kažejo v obliki različnih rekov in pregovorov (npr. »Ko si pijan, nikogar ne obdaruj in nikomur ne stori žalega.«), ki dajo filmu tudi etnografsko vrednost. Prav tako k temu pripomore prikaz etnografskih oblačil, načina življenja, običajev in tipičnih hiš, v katerih so nekdaj živeli, danes pa imajo pomembno kulturno vrednost in so za Romune pa tudi za turiste neprecenljiv del romunske zgodovine.
Film kljub dokaj velikemu časovnemu preskoku nastavlja zrcalo gledalcu glede tem, ki so aktualne še dandanes ne samo v Romuniji, ampak tudi širše. Obravnava odnos Romunov do etničnih manjšin tj. Romov, odnos do žensk na splošno in romskih otrok. Predstavljeni so tudi nekateri tipični stereotipi, ki veljajo za cigane, Turke in so posledica nepoznavanja njihove kulture ali pa nekih slabih izkušenj v preteklosti in zato vodijo do diskriminacije. Dotakne se tudi temeljnih človekovih pravic, katere deklaracijo je Generalna skupščina Združenih narodov potrdila 10. 12. 1948. Tako pod vprašaj postavi dojemanje pravic do svobode, enakosti, dostojanstva. Tekom filma so na tapeti moralne vrednote, ki sicer veljajo, a le tako dolgo, dokler ni treba poskrbeti tudi za svojo rit. Suma sumarum je torej film vreden ogleda že zato, ker predstavlja neko svežino v kinematografiji, s katero vedno znova presenečajo romunski filmi.
