O Svetilniku

v 2019/Aktualna številka/Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Svetilnik (The Lighthouse, Eggers 2019) je film, ki si ga je mogoče ogledati na letošnjem Liffu in ki osupne s svojo estetiko: vsak kadr izraža natančno simetrijo in vsak gib narekuje v naprej zamišljeno koreografijo, svojo surealnost pa poudari z močnim črno-belim kontrastom. Temačnost poleg barv prinašajo simboli narave, kjer morski valovi grozeče udarjajo ob skale, galebi s svojimi predirnimi zvoki zbujajo srh, žanru primerno pa se največji psihološki zlom in tragedija protagonistoma zgodita med hudim neurjem.

Zgodba te psihološke grozljivke nam predstavi dva oskrbovalca svetilnika, starejšega kapitana (Willem Dafoe) in mlajšega pomočnika (Robert Pattison), ki naj bi skupaj skrbela za delovanje luči. Medtem ko se v mlajšem na začetku kažejo zadržanost, spoštovanje do pravil, skromnost in marljivost, starejši takoj postreže z aroganco, ukazovanjem in občutkom superiornosti. S tem nas film uvede v raziskovanje človeške psihe in nagona po dokazovanju, nadvladovanju, agresiji, pohlepu in nadzoru, ki si ga moška v filmu delita. Stari je prdeči pijanec, ki se lahko veseli in pusti svojo zagrenjenost ob strani le pod vplivom pijače, v katero potegne tudi mladega pomočnika. Ta v opitem stanju opusti svoj oklep in zadrto držo, se sprosti in končno le spregovori. Skupaj plešeta, se smejita, si pripovedujeta zgodbe in se izpovedujeta, ko pa skoraj pride do homoerotičnega trenutka, se, da bi dokazala svojo moškost, spopadeta s pestmi.

Vendar pa imata po drugi strani protagonista za nas tako oddaljene, nehumane lastnosti, da je težko občutiti empatijo do katerega koli izmed njiju – za nobenega si posebej ne želimo, da bi zmagal v boju, za nobenega v mislih ne upamo, da bo preživel, da ne bo znorel, da se bo spravil nazaj v prvotno stanje. Morda zato, ker nam film ne vzbuja občutka možnosti, da je situacija rešljiva in da zanju ni prepozno. Vso napetost ohranja ne zanimanje, kateri izmed njiju se bo rešil, ampak tehtanje, na kakšen način se bo vsa grotesknost zaključila v brezizhodni situaciji. Film vzbuja neprijetne, gnusne občutke, ki pa niso vezani na grozo in strah, ki jih zbujajo “običajne” grozljivke: Svetilnik se zateka k prikazovanju prvinskosti, živalskosti človeka, ko je oropan vse kulture in civilnosti, ki nas naj bi po hierarhični lestvici povzdigvala nad živali in nas delala ljudi. Protagonista ne posedujeta človečnosti, ne kažeta pravih čustev: ker nobenega od njiju ne popade strah, ker ne jokata, ker se ne ozirata za nevarnostmi, ker se ne poskušata obupano rešiti iz položaja, ker ne tečeta pred pošastmi in – predvsem – ker noben od njiju ni žrtev, ampak oba propadata drug pod drugim, hkrati pa tudi vsak zaradi skrivnosti, ki jih nosi v sebi, se nam ne moreta smiliti. S tem ko se sama ne zavedata ogrožujočega položaja in ker je v njiju več surove živalskosti kot nežnosti človečnosti, se z njima ne moremo poistovetiti in z njima ne moremo deliti njunih vrednot, zato nas tudi ni zanju strah. In tako nas gledanja samega ni strah, samo neprijetno je. In malo nagnusno. In malo izprijeno. Še dobro, da nismo taki, si rečemo.

Pa vendar obstaja trenutek, ko se pojavijo čustva in znak človečnosti: ko mlajši protagonist pod vplivom alkohola prizna, da je kriv smrti človeka. V očeh se mu zrcalijo solze in svojo skrivnost mora deliti, ne glede na zavračanje starega, naj mu ne izliva svoje duše. Takrat se iz abstraktnega bitja prelevi v človeka, ki ga peče krivda in ki si želi bližine drugega, odpuščanja, odrešitve. Njegov pravi propad se začne, ko tega ne dobi: svojo moč, da se prelevi v zver, najde v kasnejšem zaničevanju starega kapitana, ki njegovo izpoved pospremi s kasnejšimi očitki. Toda v situaciji, kjer si človek umije usta z vodo, v katero je malo prej uriniral in bruhal, ni več prostora za naše sočutje.

Vse to dogajanje pa spremlja en cilj: priti do vira luči, ki mu ga je starec do tedaj odrekal. Se tam nahaja človečnost ali dokončni propad?

Avtorica: Patricija Fašalek

Vir fotografije: Arhiv Liffe