loading ...
loading ...

26. Liffe: Pionirji Heroji

Je potemtakem želja, biti heroj, še aktualna v dobi relativizma, ali je to zgolj kompenzacija želj iz nostalgičnega spomina? Zdi se, da se moč spomina dvakratno poveča, če se nostalgija po nekem družbenem sistemu podkrepi s prikritimi željami in spomini iz otroštva. Med drugimi tudi – v sanjah o herojih.

 

FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM

Veronika je članek spisala v okviru delavnice filmske kritike.

 

Iskanje herojstva v 21. stoletju

Avtorica: Veronika Snoj

 

Natalja Kudrjašova je 37-letna ruska režiserka, ki je svojo kariero začela kot igralka v gledališču v Nižnjem Novgorodu, preko igranja pa je pristala še v filmskih vodah. Kot režiserka se je najprej  preizkusila v kratkometražnem filmu Jutro Lize (Utro Lizy, 2012). Njen celovečernim prvenec Pionirji heroji (Pioneri-geroi, 2015) pa je bil med drugim predvajan na letošnjem Berlinalu.

Slednji nam predstavi dva svetova, ki sta med seboj oddaljena za manj kot 30 let. V prvem se na trhlih temeljih Sovjetske zveze še vedno močno propagira herojstvo, v drugem, kjer vidimo mrgolenje moskovskega življenja 21. stoletja, pa je občudovanje herojstva potlačeno globoko v podzavest protagonistov na račun uspehov in kariere novega družbenega sistema.

image-1314
Pred popivanjem in odvisnostjo sedaj ni več sramu, zaradi tega nisi več zločinec. Davno sta tudi pozabljena skupnost ter tovarištvo, vsak od protagonistov se zavija v svet molka preko računalniških iger ali v svet solz ob steklenički žgane pijače. Namesto zaupanja med prijatelji obstaja le še zatekanje k psihiatru.

Toda vsak od treh protagonistov – Olga, Katja in Andrej – še vedno potihoma gojijo kult sovjetskega heroja ter željo, da bi se slednjim s herojskimi dejanji približali. Toliko bolj so jim ostali v spominu pionirji heroji, najmlajši sovjetski heroji, s katerimi so se še imeli čas poistovetiti v svojem otroštvu, in ki so imeli ključen pedagoški pomen v vzgajanju sovjetskih otrok. Prav ti najmlajši heroji so dali naslov in s tem rdečo nit celotnemu filmu.

Pionirje heroje vidimo upodobljene tako po celotni zadnji steni razreda, kot tudi v Katjinih sanjah. Ravno slednji so jim v otroštvu dali spodbudo, da so iskali izzivov in nevarnosti. Le kateri otrok bi drugače šel v spopad s špionsko organizacijo, ki ubija sovjetske otroke, ter si za takšno dejanje celo drznil manjkati v šoli? Če si želel dobiti pionirsko rutko, si moral biti pripravljen storiti vse, kar je v dobro državi. Tudi izdati oblastem lastnega dedka, ker distilira domačo vodko, samogonko, kar je bil v Sovjetski zvezi zakonsko velik prestopek, ne bi smel biti pomislek.

Toda tu se pri Katji ustavi. Nočne more, v katerih se sooča s podobami velikih pionirjev, ki nimajo več za sovjetsko propagando značilno v bodočnost zazrtih pogledov, temveč se očitajoče obračajo proti Katji, ji ne dajo miru. Zaradi velikega greha, ki jo duši, se obrne celo na policijsko postajo. Toda greh je očitno tako hud, da ga ne more izreči niti v intimnem pogovoru z načelnikom postaje. V sanjah prejme rdečo pionirsko rutko zgolj tedaj, ko ustreli svojega dedka. Šele takrat, ko žrtvuje sorodnika v blagor utopistični ureditvi, ki je vsaj za otroke še veljala v Sovjetski zvezi za časa Gorbačova.

image-1315
Ne smemo pozabiti tudi na velike anti-alkoholistične sovjetske kampanje, od katerih je bila poslednja časovno vzporedna zgodbi filma, v letih 1985-87. Zdi se, kot da ob koncu filma dva protagonista dosežeta katarzo ravno s »herojskim« dejanjem – Andrej skoči v reko za utapljajočim, Katja pa stopi do jokajočega otroka ob eksploziji in s tem dejanjem še sama izgubi življenje. Le Olga se v nemoči nad svojo boleznijo izpove psihiatru, da želi biti zgolj »normalen« človek, čeprav je tudi sama v otroštvu sanjala o velikih dejanjih in v sanjarijah o partizanih celo doživljala orgazme, kot psihiatru izda. Ne smemo pozabiti tudi na nostalgične spomine na Sovjetsko zvezo, ki se jih v sodobni Rusiji uporablja tudi v politične namene in ki se verjetno vzbudijo v gledalcih srednjih in starejših let. Spomini na čase, ko sta junaštvo in sanje o junaštvih še kaj veljali, ko nisi izpadel kot bedak, če si želel žrtvovati sebe zavoljo kolektiva, temveč kot veliki človek. Sedaj redkokdaj srečamo služenje drugemu brez kakršnega koristoljubja, prej pomislimo na Jezusov križev pot za odrešitev celotnega človeštva. Morda je Andrej ravno v tem dejanju videl odsev herojskega žrtvovanja drugemu ter zato vstopil v samostan. Je potemtakem želja, biti heroj, še aktualna v dobi relativizma, ali je to zgolj kompenzacija želj iz nostalgičnega spomina? Zdi se, da se moč spomina dvakratno poveča, če se nostalgija po nekem družbenem sistemu podkrepi s prikritimi željami in spomini iz otroštva. Med drugimi tudi – v sanjah o herojih.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top