MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

v Festivali/FNO/Recenzije/Vsi prispevki

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -), objavil v obliki kompletne sezone, namesto po eno epizodo na teden, kot je v navadi, je revolucioniral način oddajanja televizijskih serij. Netflix je namreč zapazil trend, kjer vedno več gledalcev raje »binge-watcha« nadaljevanke, torej gleda po več epizod zaporedoma ali kar celo sezono na mah, kakor da bi čakali po en teden na novo epizodo. Tako so se pri Netflixu želeli prilagoditi gledalcem, s čimer pa so prepoznali novo tržno nišo – in Hiša iz kart je serija, ki jo z lahkoto »binge-watch«-aš.

Ameriška adaptacija istoimenske mini-serije, ki jo je producirala BBC leta 1990 in temelji na istoimenskem romanu britanskega konservativnega politika Michaela Dobbsa, spremlja Francisa Underwooda (Kevin Spacey) in njegovo ženo Claire (Robin Wright) pri povzpenjanju na najvišje stopničke ameriške družbe – na predsedniške stopničke. Frank Underwood je demokratski kongresnik iz Južne Karoline, ki si obeta mesto zunanjega ministra. Novoizvoljeni predsednik ZDA ga, kljub obljubam, zavrne in nastavi drugega človeka, kar Franku in Claire popolnoma poruši načrte za prihodnost. Toda s pragmatizmom, nemilostjo in manipulacijami hitro skujeta načrt, ki ju pripelje do položaja z večjo močjo, na poti do zastavljenega cilja pa pomečeta z vsemi, ki so jima bili nezvesti ali v napoto.

Uvodna scena takoj spomni na stil Davida Fincherja: simetrična postavitev kadrov, specifična montaža, hladne barve, brezhibno oblečeni liki in seveda atmosferična glasba, kar ni presenetljivo, saj je David Fincher producent celotne serije ter režiser prvih dveh epizod. Prav tako Frank Underwood že v uvodnem prizoru prelomi četrto steno, direktno nagovori gledalce, pri čemer pa nikakor ne ovinkari, saj takoj razodene bistvo svojega značaja; to je človek, ki ne okleva in je pripravljen narediti vse, če misli, da je to prava rešitev oziroma njemu v korist. Skupaj z ženo sta uglajen, sofisticiran par, človeka, s katerima bi si ob prvem vtisu z njima želel preživljati čas in mogoče ob tem celo nalezel nekaj njune elegance. A kmalu lahko razberemo, da je to samo pretveza, s katero hladnokrvno manipulirata z ljudmi.

Hiša iz kart se odlično poigrava s človeško obsedenostjo z »imidžem« oziroma s podobami. Zakonca Underwood sta vedno brezhibno oblečena, ne preveč vpadljivo, bolj minimalistično, elegantno; resnično obožujeta umetnost, klasično glasbo, fotografijo ter tudi ko sta sama, sta nadvse artikulirana, poslužujeta se skoraj formalno-uradnega jezika. Vendar se pod to fasado skriva hladnokrvna odločenost za doseganje interesov. Njun cilj je pridobiti absolutno moč in za dosego tega cilja sta pripravljena iti preko trupel, saj se držita gesla, da cilj upravičuje sredstva.

Že naslov, Hiša iz kart, razkriva krhko sliko, ki se lahko ob šibkem vetriču nemudoma sesuje. Kariera politika je zgrajena na všečni javni predstavi, ki se ob pravi priložnosti lahko hitro skruni, upravičeno ali neupravičeno. Pri tem igrajo mediji glavno vlogo, kar Hiša iz kart nazorno prikazuje. Povezanost novinarjev in politikov ter medsebojna odvisnost je glavna tematika prve sezone in zato je tudi najboljša. Med drugim se dotika vprašanja sprememb in prihodnosti današnjih medijev; kako mediji ustvarjajo predstave o ljudeh, ki so velikokrat popolnoma napačne. Tudi sicer se Fincher v svojih filmih pogosto ukvarja s tovrstno tematiko, še posebej v svojem zadnjem celovečercu Ni je več (Gone Girl, 2014), kjer mož (Ben Affleck) po petih letih skupnega življenja šele spozna pravi obraz svoje žene (Rosamund Pike). Ta odlično manipulira z ljudmi, vključeno z njenim možem, in spretno uporabi medije, ki ji »nevedno« pomagajo pri očrnitvi moža. Hiša iz kart prav tako problematizira javne podobe, s čimer zastavlja vprašanja o odgovornosti; so glavni krivci za napačne podobe pokvarjeni politiki, neodgovorni novinarji, ki predvsem iščejo novo senzacijo in se pri tem požvižgajo na integriteto, ali mi sami, volivci in gledalci, ki vedno znova raje klikamo na senzacionalne članke ter brez kritičnega razmišljanja naivno verjamemo vse, kar je na internetu ali na televiziji?

Poleg stilske brezhibnosti in dodelane glasbe, ki vedno naredi pravi ambient, je študija in razvoj likov najmočnejša točka te serije. Kevin Spacey vrhunsko odigra kompleksnega psihopata, ki nam je kljub krutosti in brezbrižnosti še vedno ljub. Nekako navijamo za njega, čeprav se zavedamo, da bi bilo boljše, če bi bil nekje zaprt do konca svojih dni. Robin Wright prav tako obvlada svoj lik žene Claire, ki je podobno brezbrižna, vendar še kaže nekaj utrinkov človečnosti. Spremljamo evolucijo njunega odnosa: od partnerskega sodelovanja z nekoliko naklonjenosti, do popolnega razpada še tiste trohice ljubezni. Na koncu ostane le spoznanje, da drug brez drugega ne moreta doseči svojih ciljev, saj je šla igra predaleč, njima pa ne preostane drugega, kot da igrata za isto ekipo.

Stranski liki so enako zanimivi in kompleksni. Doug Stamper, desna roka Franka Underwood, gre skozi popolno preobrazbo. Najprej nam pokaže sliko zanesljivega in trdnega pomočnika, ki ima vse pod kontrolo. Kasneje se izkaže, da ima burno preteklost, nenavadne fetiše, ter da je nekako obseden s svojim šefom, saj je brez njega popolnoma zgubljen – enostavno brez njega ne bi zmogel funkcionirati. Tudi njun šofer, Edward Meechum, ima pomembno stransko vlogo, še posebej pri razumevanju intimnega odnosa med zakoncema Underwood. Sicer zakonca nimata prijateljev, najbližje čemur bi lahko rekli prijateljstvu, sta odnosa z Dougom in Meechumom, drugi ljudje pa so samo figure v njuni igri, ki se jih postavlja v za njiju prave poteze.

Prva sezona gledalca popolnoma prevzame, vendar se zdi, da navdušenje nekoliko usahne ob gledanju druge sezone. Po prvi sezoni malce skrene s poti, saj se ne osredotoča toliko več na povezanost medijev in politike, kar je po mojem mnenju tudi razlog za izgubo začetnega zagona. A navkljub temu serija ostaja napeta, včasih srhljiva, včasih tudi komična, vendar z odličnimi liki in z navdušujočo estetiko, ki jo ne bi smel nihče spregledati.

Lučka Vavpetič