fbpx
loading ...
loading ...

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti kaže v svetu filma onkraj luže. Ne mine mesec, ko v naše kinematografe ni servirana obujena franšiza preteklih dni in konec koncev se pojav vztrajno širi tudi na televizijo, saj smo manj kot v letu dni dobili oživitve serij devetdesetih Dosjeji X (X Files, 1993 -), Midve z mamo (Gilmore Girls, 2000-2007), Polna hiša (Full House, 1987-1995) in Twin Peaks (1990-1991). Tu gre za nostalgijo, ki je vztrajno povezana z željo po oportunističnem zaključku. Toda obstaja tudi oblika nostalgije, ki ne ponuja le-tega.

Stranger Things (2016-) je postavljen v leto 1983 in spremlja druščino štirih fantičev, ki preživljajo svoj prosti čas z igranjem namiznih iger in se skorajda vedno naokoli prevažajo s svojimi kolesi. Nekega večera skrivnostno izgine Will Byers, član četverice, kar sproži iskalno akcijo njegove matere in brata ter lokalnega šerifa Jima Hooperja. Stvar v svoje roke vzamejo tudi njegovi prijatelji, kar jih pripelje do odkritja skrivnostne deklice Eleven, ki ji je uspelo uiti iz tajnega laboratorija, kjer delajo poizkuse, povezane z meddimenzionalnimi potovanji.

Lanski Netflixov hit je povsem izvirna kreacija bratov Duffer, ki pa se slogovno in tematsko močno opira na filme osemdesetih. Gre pravzaprav za hibrid med filmi Spielbergove produkcijske hiše Amblin Entertainment (E.T. vesoljček, Guniji) in Stephena Kinga (Ostani z menoj, Firestarter), ki uspešno obudi žanr »coming of age« filma, pomešanega z znanstveno fantastiko. Filmi, ki bi bili v veliki večini namenjeni mlajšemu občinstvu, obenem pa bi ponujali veliko mero elementov grozljivke, so dandanes ogrožena vrsta, svoj vrhunec pa so doživeli v že prej omenjenem obdobju. Netflix torej s tem ni obudil neke stare Kingove franšize, temveč kar celoten žanr. Že to je lep primer, kako sta si film in televizija podobna, a tudi nadvse različna.

Brata Duffer sta namreč podobno kot mnogi njuni vrstniki, ki stojijo za večino sodobnih visokoproračunskih filmov, velika oboževalca Vojne zvezd in ostalih popkulturnih fenomenov tistega časa. Pojav obsesivne reciklaže, ki ga izvaja hollywoodsko kolesje, ponuja priložnost tem ustvarjalcem, da danes sami prevzamejo vajeti nad filmom, katerega oboževalci so bili v mladih letih. Tako so J.J. Abrams (Vojna Zvezd: Sila se prebuja), Gareth Edwards (Rogue One: Zgodba Vojne zvezd), Colin Trevorrow (Jurski svet) in drugi, dobili dostop do cele trgovine igrač, kjer pa se, če parafraziramo, lahko igrajo le z lego kockami. Omenjeni režiserji so v svojih filmih namreč počeli izjemne reči z vidika vizualnih učinkov, akcijskih prizorov in poustvarjanja stvari, ki so oboževalcem všeč, toda obenem se niso dotikali strukture in globlje tematike filmov, ki so tako žal popolnoma predvidljivi in so v grobem remake delo izvirnikov ali pa prazna nedokončana celota.

Stranger Things je v tem pogledu največji dokaz prednosti televizije pred filmom, saj sta ustvarjalca poleg mnogih malenkosti, ki so namenjene predvsem oboževalcem tega dotičnega obdobja in očitnih vizualnih poklonov žanrskim klasikam osemdesetih, lansirala tudi intrigantno zgodbo, ki z vsako nadaljnjo epizodo postavljala nova vprašanja, obenem pa sta ponudila tudi obilico suspenza. Znanstvenofantastični trop, kot je interdimenzionalni portal, je bil izvrstno uporabljen za gradnjo sveta, hkrati pa se scenaristi niso zatekali k prekomernemu razlaganju, kar je dandanes žal vse prepogost pojav. Sednje je pravzaprav ironija, saj sta ustvarjalca prej omenjenih franšiz, George Lucas in Steven Spielberg, navdih za svoje slavne kreacije, kot so Vojna zvezd, Indiana Jones ipd., svoj navdih dobila tudi na televiziji, in sicer pri pustolovskih nadaljevankah, od koder sta replicirala svoje mnoge slogovne zaščitne znake. Če omenimo le enega izmed njih: uvodna špica Vojne zvezd je dobesedno ukradena iz nadaljevanke Flash Gordon (1954-1955), ki so jo predvajali v petdesetih letih. Podobno kot slavna hollywoodska veljaka, sta tudi brata Duffer prevzela mnoge vizualne sloge, a za razliko od večine svojih filmskih sodobnikov tudi povedala izvirno zgodbo in jo okrasila s čudovitimi liki.

Seveda ima nostalgija Netflixove serije tudi svoje pomanjkljivosti. Če gledamo iz purističnega stališča, je velika škoda, da sta za prikaz zlobne pošasti uporabila računalniško generirane učinke in ne praktičnih, ki so zaščitni znak obdobja, po katerem se tako zgledujeta, filmi, kot je Carpenterjev Stvor (The Thing, 1982), pa so še dandanes mejnik v tej produkciji. Omenjanje tega filma ni naključje, saj lahko v dnevni sobi glavnega junaka zasledimo njegov poster. Gre pa v povezavi z njim za manjšo nekonsistentnost, saj je Stvor leta 1982 veljal za popolno polomijo, zato je težko verjeti, da bi nek najstnik imel leto kasneje izobešen njegov poster. V tem primeru gre tako bolj za prikaz priljubljenih reči ustvarjalcev, kot pa za realističen prikaz lika. Toda ta pripomba je prilično pikolovska, zato po njej zagotovo ne bi smeli soditi te odlične serije.

Jure Konestabo

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top