MAF na FNO: Male laži

v Festivali/FNO/Prispevki/Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko.

Prvi del serije se začne z rdečo-modrimi policijskimi lučmi, zasoplim dihanjem in zarošenim pogledom iz perspektive nekoga, ki leži na tleh. V prvem trenutku ni jasno, ne kje smo, ne kaj počnemo tam, ne kdo smo. Postopoma se s prihodom policistov na kraj zločina in s posnetki obrazov izrisuje, da smo na prizorišču neke šolske prireditve in da je bil očitno nekdo umorjen. Kmalu zatem spremljamo obraze prisotnih, ki govorijo o prebivalcih v malem kraju v Kaliforniji, spremljamo pa tudi dneve štirih mam predšolskih otrok, ki za popolnim življenjem skrivajo marsikaj …

Način prepleta zgodb in pripovedovanje zgodbe je izjemen; spremljamo tri časovno različne zgodbe: življenje štirih mam predšolskih otrok od prvega šolskega dne naprej, pričevanje prič, ki naše like razkrivajo skozi svoje oči, ter policijsko raziskavo zločina. Scenarij je sočen in zanimivo napisan. Režiser Jean-Marc Vallée, ki se je izkazal že v Divji (Wild, 2014) in v Klubu zdravja Dallas (Dallas Buyers Club, 2013), znova izkaže svojo zmožnost prikazovanja zgodb, saj pritegne in drži gledalčevo pozornost.

Pomembno funkcijo ima tudi glasba. Vredno je prisluhniti besedilom pesmi, saj te izražajo počutje, čustva oseb.

Pestra igralska sestava postreže z dobro igro. Reese Witherspoon pokaže svoj talent za igranje resnih vlog in opraviči oskarja, ki ga je prejela za igro v Hoji po robu (Walk the line, James Mangold, 2005). Drznila bi si celo reči, da gre za eno od njenih boljših predstav. Nicole Kidman zasije kot ranljiva Celestine, Shailene Woodly, do zdaj bolj poznana v najstniških filmih, solidno odigra vlogo mlade mamice, Laura Dern se izkaže kot prepričljiva nasprotnica Madeleine, Zoe Kravitz pa nedvomno pooseblja bohemsko, preprosto učiteljico joge. Četudi je moški del igralske ekipe relativno v ozadju, Alexander Skarsgard kot strasten, mlajši, nasilni mož Celestine, znova potrdi svoj talent za raznolike like, Adam Scott pa spodobno odigra moža Reesinega lika.

Zgodba serije lepo teče skozi vseh sedem delov in upam si trditi, da niti minuta serije ni dolgočasna oz. odvečna. Najbolj kar pravzaprav zmoti, je dolgo stopnjevan zaključek. Čeprav je razplet precej nepričakovan, je vendarle kliše – v stilu »women power« in »na koncu bomo vsi prijatelji, pozabili bomo na vse«. Slednje samo po sebi seveda ni slabo, a kaj ko je zaključek speljan prehitro in brez dodatnih pojasnjevanj. Vseh šest predhodnih delov namreč napeljuje na vrh, ta pa ni zadovoljivo odpravljen. Prav zaradi tega zaključek nekoliko pokvari celoten vtis o mini seriji.

Po drugi strani pa je odlika serije zagotovo njena aktualnost. Teme, kot so navidezna popolnost, razlika med navideznim in resničnim, današnja vzgoja ter »helikopterski starši«, nasilje v družini, zakon, prijateljstvo in rivalstvo med ženskami, ženska razpetost med kariero in družino itd., so v današnjih časih aktualne bolj kot kadarkoli prej. V tem oziru pa Male laži zagotovo presežejo večino sodobnih serij.

Julija Čebulec