loading ...
loading ...

25. Liffe: Ritem norosti

Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

KRVAVI POT POPOLNOSTI

Avtorica: Sanja Struna

Tema. Zvok bobnov. Počasen ritem, ki začne naraščati, dokler ne postane skorajda neprekinjena veriga udarcev. BAM. Tišina. Na koncu temnega hodnika zagledamo osvetljene bobne in postavo v beli majici. Ponovno zaslišimo zvok bobnov. Kamera se počasi približuje, tempo pa skupaj z občutkom grožnje narašča. Bobnar kar naenkrat preneha igrati, vstane in se začne opravičevati. Iz teme na hodniku se izvije moški, s strogim obrazom, oblečen v črno. Bobnarja vpraša po imenu. V katerem letniku je? Prvem.

»Veš, kdo sem?«

»Da, gospod.«

»Torej veš, da iščem glasbenike.«

»Da, gospod.«

»Zakaj si potem nehal igrati?«

Zgornji prizor se odigra med glavnima protagonistoma filma Ritem norosti (Whiplash, Damien Chazelle, 2014). Andrew Neiman (Miles Teller) je študent prestižnega glasbenega konservatorija v New Yorku. S svojim igranjem pritegne pozornost strahospoštovanega Terrenca Fletcherja (J. K. Simmons), dirigenta tamkajšnjega jazz ansambla. Fletcher v množici obrazov, ki upajo na uspešno glasbeno kariero, plevel od zrnja ločuje z diktatorsko disciplino.

V Andrewu že ob prvem srečanju prepozna potencial: glasbeni talent, ki je v osamljenem jazz bobnarju poročen z željo po nesmrtni slavi. Ta želja je močnejša od sveže romance, v katero se Andrew spusti s študentko Nicole (Melissa Benoist) in preglasi vse izražene skrbi njegovega pasivnega očeta Jima (Paul Reiser). Poleg J. K. Simmonsa, ki je z izžarevanjem demonske karizme brezhibno utelesil Fletcherja, je z vlogo Andrewa nase opozoril tudi Miles Teller. V filmu niti enkrat ne podvomimo o glasbenih veščinah nadarjenega asocialnega študenta, v katerega se je tako mojstrsko prelevil.

whiplash (1)
image-1048

Prizor iz filma Ritem norosti.

Terrence Fletcher že na prvi vaji v svojega novega varovanca poleg besednih kamnov zaluča stol. Pozneje izvemo, da tudi saksofonist Charlie Parker ni postal glasbena legenda, dokler ni bobnar Jo Jones vanj zalučal činele, ga tako osramotil in pripravil do tega, da je »Ptič« začel vaditi kot zmešan. Čez eno leto se je postavil na oder in odigral enega najboljših saksofonističnih solov v zgodovini. Zalučani stol ne predstavlja samo grožnje; z njim Fletcher Andrewu pošlje subtilno sporočilo: bo slednji ob primerni vzpodbudi vzletel kot bobnarski Ptič?

Fletcherjeva logika je strnjena v prepričanju, da v angleščini ne obstajata dve besedi, ki bi bili bolj škodljivi kot ‘good job’ – ‘dobro opravljeno’. Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

filmWhiplash1-1_10-9-14
image-1049

Prizor iz filma Ritem norosti.

S stolom tako padejo prvi udarci ritma norosti – Fletcher, ki ga kot antagonista zasovražimo, vendar si istočasno ne moremo pomagati, da njegova brutalna iskrenost in neopravičujoč odnos v nas ne bi zbudila drobcev spoštovanja, začne Andrewa manipulatorsko potiskati preko njegovih meja. Andrew si na začetku skorajda suženjsko pokorno, preko krvavečih žuljev in z odtujitvijo vsega, kar niso bobni, prizadeva, da bi se svojemu mentorju dokazal, vendar ga metode slednjega čedalje bolj potiskajo na rob razsodnosti.

Ritem norosti je drugi izdelek mladega režiserja in scenarista Damiena Chazella, ki je navdih za zgodbo črpal iz lastnih glasbenih korenin; njegovo poznavanje in razumevanje sveta glasbe je filmu dodalo novo dimenzijo, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi montaža. Sosledje kadrov ima lasten ritem; nekateri kadri so poudarjeni, določene sekvence si sledijo gladko in gibko – struktura filma tako spominja na jazz komad. Pogosta raba bližnjih planov nas v kombinaciji z glasbeno spremljavo postavlja v glavo glavnega lika, tako da lahko njegovo obsesijo in tesnobo resnično začutimo.

635484694866060002-XXX-SIMMONS-WHIPLASH-MOV-JY-3231--67848892
image-1050

Prizor iz filma Ritem norosti.

Film gledalca na koncu sicer pusti brez pravega katarzičnega zaključka, ne glede na naraščanje ritma, napetosti in skorajda orgazmični izliv zadnjega nastopa; vprašanja, ki nam jih je film zastavil, so bila preglasna, odgovori pa so na koncu prepuščeni nam. Je večna slava res vredna svojih žrtev? Ali popolnost v umetnosti sploh obstaja? Nas je permisivni odnos v šolstvu res oropal za razvoj, saj študentov ne potiska dovolj preko meja, ki si jih postavljajo sami?

Odgovori na vprašanja so lastni vsakemu posamezniku, vendar pa je gotovo vsem skupno naslednje: vsi gledalci Ritma norosti bomo zastrigli z ušesi in se stresli, ko nam bo nekdo naslednjič povedal, da je bilo nekaj »dobro opravljeno.«

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top