fbpx
loading ...
loading ...

25. Liffe: Ritem norosti

Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

KRVAVI POT POPOLNOSTI

Avtorica: Sanja Struna

Tema. Zvok bobnov. Počasen ritem, ki začne naraščati, dokler ne postane skorajda neprekinjena veriga udarcev. BAM. Tišina. Na koncu temnega hodnika zagledamo osvetljene bobne in postavo v beli majici. Ponovno zaslišimo zvok bobnov. Kamera se počasi približuje, tempo pa skupaj z občutkom grožnje narašča. Bobnar kar naenkrat preneha igrati, vstane in se začne opravičevati. Iz teme na hodniku se izvije moški, s strogim obrazom, oblečen v črno. Bobnarja vpraša po imenu. V katerem letniku je? Prvem.

»Veš, kdo sem?«

»Da, gospod.«

»Torej veš, da iščem glasbenike.«

»Da, gospod.«

»Zakaj si potem nehal igrati?«

Zgornji prizor se odigra med glavnima protagonistoma filma Ritem norosti (Whiplash, Damien Chazelle, 2014). Andrew Neiman (Miles Teller) je študent prestižnega glasbenega konservatorija v New Yorku. S svojim igranjem pritegne pozornost strahospoštovanega Terrenca Fletcherja (J. K. Simmons), dirigenta tamkajšnjega jazz ansambla. Fletcher v množici obrazov, ki upajo na uspešno glasbeno kariero, plevel od zrnja ločuje z diktatorsko disciplino.

V Andrewu že ob prvem srečanju prepozna potencial: glasbeni talent, ki je v osamljenem jazz bobnarju poročen z željo po nesmrtni slavi. Ta želja je močnejša od sveže romance, v katero se Andrew spusti s študentko Nicole (Melissa Benoist) in preglasi vse izražene skrbi njegovega pasivnega očeta Jima (Paul Reiser). Poleg J. K. Simmonsa, ki je z izžarevanjem demonske karizme brezhibno utelesil Fletcherja, je z vlogo Andrewa nase opozoril tudi Miles Teller. V filmu niti enkrat ne podvomimo o glasbenih veščinah nadarjenega asocialnega študenta, v katerega se je tako mojstrsko prelevil.

whiplash (1)
image-1048

Prizor iz filma Ritem norosti.

Terrence Fletcher že na prvi vaji v svojega novega varovanca poleg besednih kamnov zaluča stol. Pozneje izvemo, da tudi saksofonist Charlie Parker ni postal glasbena legenda, dokler ni bobnar Jo Jones vanj zalučal činele, ga tako osramotil in pripravil do tega, da je »Ptič« začel vaditi kot zmešan. Čez eno leto se je postavil na oder in odigral enega najboljših saksofonističnih solov v zgodovini. Zalučani stol ne predstavlja samo grožnje; z njim Fletcher Andrewu pošlje subtilno sporočilo: bo slednji ob primerni vzpodbudi vzletel kot bobnarski Ptič?

Fletcherjeva logika je strnjena v prepričanju, da v angleščini ne obstajata dve besedi, ki bi bili bolj škodljivi kot ‘good job’ – ‘dobro opravljeno’. Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

filmWhiplash1-1_10-9-14
image-1049

Prizor iz filma Ritem norosti.

S stolom tako padejo prvi udarci ritma norosti – Fletcher, ki ga kot antagonista zasovražimo, vendar si istočasno ne moremo pomagati, da njegova brutalna iskrenost in neopravičujoč odnos v nas ne bi zbudila drobcev spoštovanja, začne Andrewa manipulatorsko potiskati preko njegovih meja. Andrew si na začetku skorajda suženjsko pokorno, preko krvavečih žuljev in z odtujitvijo vsega, kar niso bobni, prizadeva, da bi se svojemu mentorju dokazal, vendar ga metode slednjega čedalje bolj potiskajo na rob razsodnosti.

Ritem norosti je drugi izdelek mladega režiserja in scenarista Damiena Chazella, ki je navdih za zgodbo črpal iz lastnih glasbenih korenin; njegovo poznavanje in razumevanje sveta glasbe je filmu dodalo novo dimenzijo, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi montaža. Sosledje kadrov ima lasten ritem; nekateri kadri so poudarjeni, določene sekvence si sledijo gladko in gibko – struktura filma tako spominja na jazz komad. Pogosta raba bližnjih planov nas v kombinaciji z glasbeno spremljavo postavlja v glavo glavnega lika, tako da lahko njegovo obsesijo in tesnobo resnično začutimo.

635484694866060002-XXX-SIMMONS-WHIPLASH-MOV-JY-3231--67848892
image-1050

Prizor iz filma Ritem norosti.

Film gledalca na koncu sicer pusti brez pravega katarzičnega zaključka, ne glede na naraščanje ritma, napetosti in skorajda orgazmični izliv zadnjega nastopa; vprašanja, ki nam jih je film zastavil, so bila preglasna, odgovori pa so na koncu prepuščeni nam. Je večna slava res vredna svojih žrtev? Ali popolnost v umetnosti sploh obstaja? Nas je permisivni odnos v šolstvu res oropal za razvoj, saj študentov ne potiska dovolj preko meja, ki si jih postavljajo sami?

Odgovori na vprašanja so lastni vsakemu posamezniku, vendar pa je gotovo vsem skupno naslednje: vsi gledalci Ritma norosti bomo zastrigli z ušesi in se stresli, ko nam bo nekdo naslednjič povedal, da je bilo nekaj »dobro opravljeno.«

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top