25. Liffe: Ritem norosti

v Festivali/Film & jaz/LIFFe/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

KRVAVI POT POPOLNOSTI

Avtorica: Sanja Struna

Tema. Zvok bobnov. Počasen ritem, ki začne naraščati, dokler ne postane skorajda neprekinjena veriga udarcev. BAM. Tišina. Na koncu temnega hodnika zagledamo osvetljene bobne in postavo v beli majici. Ponovno zaslišimo zvok bobnov. Kamera se počasi približuje, tempo pa skupaj z občutkom grožnje narašča. Bobnar kar naenkrat preneha igrati, vstane in se začne opravičevati. Iz teme na hodniku se izvije moški, s strogim obrazom, oblečen v črno. Bobnarja vpraša po imenu. V katerem letniku je? Prvem.

»Veš, kdo sem?«

»Da, gospod.«

»Torej veš, da iščem glasbenike.«

»Da, gospod.«

»Zakaj si potem nehal igrati?«

Zgornji prizor se odigra med glavnima protagonistoma filma Ritem norosti (Whiplash, Damien Chazelle, 2014). Andrew Neiman (Miles Teller) je študent prestižnega glasbenega konservatorija v New Yorku. S svojim igranjem pritegne pozornost strahospoštovanega Terrenca Fletcherja (J. K. Simmons), dirigenta tamkajšnjega jazz ansambla. Fletcher v množici obrazov, ki upajo na uspešno glasbeno kariero, plevel od zrnja ločuje z diktatorsko disciplino.

V Andrewu že ob prvem srečanju prepozna potencial: glasbeni talent, ki je v osamljenem jazz bobnarju poročen z željo po nesmrtni slavi. Ta želja je močnejša od sveže romance, v katero se Andrew spusti s študentko Nicole (Melissa Benoist) in preglasi vse izražene skrbi njegovega pasivnega očeta Jima (Paul Reiser). Poleg J. K. Simmonsa, ki je z izžarevanjem demonske karizme brezhibno utelesil Fletcherja, je z vlogo Andrewa nase opozoril tudi Miles Teller. V filmu niti enkrat ne podvomimo o glasbenih veščinah nadarjenega asocialnega študenta, v katerega se je tako mojstrsko prelevil.

whiplash (1)
image-1048
Prizor iz filma Ritem norosti.

Terrence Fletcher že na prvi vaji v svojega novega varovanca poleg besednih kamnov zaluča stol. Pozneje izvemo, da tudi saksofonist Charlie Parker ni postal glasbena legenda, dokler ni bobnar Jo Jones vanj zalučal činele, ga tako osramotil in pripravil do tega, da je »Ptič« začel vaditi kot zmešan. Čez eno leto se je postavil na oder in odigral enega najboljših saksofonističnih solov v zgodovini. Zalučani stol ne predstavlja samo grožnje; z njim Fletcher Andrewu pošlje subtilno sporočilo: bo slednji ob primerni vzpodbudi vzletel kot bobnarski Ptič?

Fletcherjeva logika je strnjena v prepričanju, da v angleščini ne obstajata dve besedi, ki bi bili bolj škodljivi kot ‘good job’ – ‘dobro opravljeno’. Domišljene in na trenutke smešne kletvice, ki v naslednji sekundi s psihološkim in celo fizičnim nasiljem presežejo trenutek črnega humorja in sežejo po globinah sadizma, naj bi s premikanjem študentovih meja zmogljivosti dosegle čarobni trenutek, ki predstavlja Fletcherjevo gonilo: rojstvo nove glasbene legende.

filmWhiplash1-1_10-9-14
image-1049
Prizor iz filma Ritem norosti.

S stolom tako padejo prvi udarci ritma norosti – Fletcher, ki ga kot antagonista zasovražimo, vendar si istočasno ne moremo pomagati, da njegova brutalna iskrenost in neopravičujoč odnos v nas ne bi zbudila drobcev spoštovanja, začne Andrewa manipulatorsko potiskati preko njegovih meja. Andrew si na začetku skorajda suženjsko pokorno, preko krvavečih žuljev in z odtujitvijo vsega, kar niso bobni, prizadeva, da bi se svojemu mentorju dokazal, vendar ga metode slednjega čedalje bolj potiskajo na rob razsodnosti.

Ritem norosti je drugi izdelek mladega režiserja in scenarista Damiena Chazella, ki je navdih za zgodbo črpal iz lastnih glasbenih korenin; njegovo poznavanje in razumevanje sveta glasbe je filmu dodalo novo dimenzijo, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi montaža. Sosledje kadrov ima lasten ritem; nekateri kadri so poudarjeni, določene sekvence si sledijo gladko in gibko – struktura filma tako spominja na jazz komad. Pogosta raba bližnjih planov nas v kombinaciji z glasbeno spremljavo postavlja v glavo glavnega lika, tako da lahko njegovo obsesijo in tesnobo resnično začutimo.

635484694866060002-XXX-SIMMONS-WHIPLASH-MOV-JY-3231--67848892
image-1050
Prizor iz filma Ritem norosti.

Film gledalca na koncu sicer pusti brez pravega katarzičnega zaključka, ne glede na naraščanje ritma, napetosti in skorajda orgazmični izliv zadnjega nastopa; vprašanja, ki nam jih je film zastavil, so bila preglasna, odgovori pa so na koncu prepuščeni nam. Je večna slava res vredna svojih žrtev? Ali popolnost v umetnosti sploh obstaja? Nas je permisivni odnos v šolstvu res oropal za razvoj, saj študentov ne potiska dovolj preko meja, ki si jih postavljajo sami?

Odgovori na vprašanja so lastni vsakemu posamezniku, vendar pa je gotovo vsem skupno naslednje: vsi gledalci Ritma norosti bomo zastrigli z ušesi in se stresli, ko nam bo nekdo naslednjič povedal, da je bilo nekaj »dobro opravljeno.«