Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo.
KAMENJE V MOJIH ŽEPIH
Avtorica: Maruša Ivančič
Kljub temu da od Animateke pričakujem, da bo ponudila pester izbor kakovostnih in izvirnih animiranih filmov, me je celovečerec Kamenje v mojih žepih (Rocks in my pockets, Signe Baumane, Latvija/ZDA, 2014) vseeno presenetil. Signe Baumane, latvijska animatorka, ilustratorka in pisateljica, ki že nekaj časa ustvarja v New Yorku, uspe svojo intimno zgodbo gledalcu predstaviti na način, ki niti slučajno ne dopušča neprizadetosti.
Avtorica nam v filmu predstavi pet žensk, vključujoč sebe, pet sorodnic, pet nerazumljenih bitij, ki so v svojem iskanju svobode postale potencialno škandalozna tema ter zato skrbno varovana družinska skrivnost. Vse so se namreč spogledovale s samomorom ter ga bolj ali manj uspešno tudi udejanile. Signe pod težo svojih depresivnih genov razlog za svojo »norost« išče v družinskem vzorcu, vendar se na poti spoznanja venomer zatika v prepreke konservativne latvijske družbe, v kateri se ves čas obremenjujejo z vprašanjem, kaj bodo rekli sosedje, ter s tem nadaljujejo začarani krog vzrokov in posledic, ki jih v izrazito patriarhalni družbi kakopak občutijo predvsem ženske.
Že mogoče, da je Kamenje v mojih žepih »zabaven film o depresiji«, kakor pravi avtorica sama, vendar je tudi mnogo več. To postane jasno že v prvi zgodbi, ki predstavi Signino babico Anno, lepo in pametno dekle, prvo v vrsti »norih žensk«. Družina ji kot dobri naložbi omogoči izobrazbo v mestu, kjer jo pot privede do poklica tajnice v pisarni starejšega zmedenega podjetnika, s katerim kmalu začne romanco. Slednji se ob zavedanju Annine lepote ter svoje starosti odloči za življenje v samoti, kjer lahko dobro pazi na vsak ženin pogled in korak. Anna postane tovarna za proizvodnjo otrok, ob moževem fizičnem pešanju pa tudi edino pogonsko kolo družine in gospodinjstva. Tako ostane kljub turbulentnemu vojnemu času, ko je Latvija leta 1940 najprej pod prisilo vključena k Sovjetski zvezi, nato leta 1941 okupirana pod nacistično Nemčijo ter leta 1944 za nadaljnjih 50 let ponovno priključena k Sovjetski zvezi. Anna se uspešno spopada z vojnimi razmerami, revščino in menjavo režimov, s fizično in psihično napornimi opravili preživljanja družine, vse svoje otroke spravi h kruhu ter do moževe smrti skrbi zanj, nato pa izmozgana, prazna in razočarana nad življenjem naredi samomor (kar njeni potomci seveda kategorično zanikajo).
Sledijo zgodbe treh režiserkinih sestričen: Mirande, svobodomiselne umetnice, Linde, uspešne lepotice ter Irbe, samotarske glasbenice, končno pa še zgodba režiserke same. Kljub hudi depresiji je Signe edina od petih žensk, ki se z njo še danes spopada: »Želja po življenju iz dneva v dan zmaguje. Vsaj za zdaj.«
Vsaka zgodba je samosvoja kritika družbe, režima, družine, psihiatrije, iz vseh pa kar kriči feministični nazor, ki je tudi edini primeren za razumevanje tega filma. Latvija je bila namreč dolgo konservativna patriarhalna družba z močnimi tradicijskimi nazori, ki so se kot vzorci ohranili vse do danes kljub temu, da je Latvija glede enakopravnosti žensk v družbi popolnoma primerljiva z ostalimi članicami Evropske unije. Ženski glas Signe Baumane je tako dobesedno glas razuma, saj nas skozi animacijo vodi njena naracija v angleščini z močnim latvijskim naglasom, ki gledalcem daje občutek še večje intimnosti zgodbe, v kateri moramo dati prav čisto vsem pikrim opazkam, sarkastičnim vzklikom in karikaturam likov. Tudi ves čas prisotna simbolika je kristalno jasna, skoraj samoumevna. Podobe ljudi, narave in predmetov avtorica poljubno spreminja glede na dogajanje v zgodbi, tako se Anna v moževem objemu spremeni v ribo na suhem, glava psihiatrinje v žabo, ki z jezikom golta vsa zdravila, histerična Linda v vpijočo belo ptico, premnogi Annini potomci v skupino genskih zapisov z zvedavimi očmi …
Vse režiserkine domišljijske, včasih skoraj sanjske predstave, se odražajo tudi v animaciji, z njo so skoraj dobesedno skladne, včasih pa še bolj nazorne kot stavki zgodbe – zaradi zdravil popolnoma odtujeno in čustveno prazno Mirando, ki zato postane nedostopna za svojega moža, tako vidimo zaprto v stekleničko z zdravili. Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo. Zato nas ne začudijo groteskne mestne hiše z obrazi, duhovom podobna bitja, ki vabijo v smrt ali ogromna glava Sovjeta, ki golta živino. Vsaka podoba ima svoj smisel, svoj pomen in, nenazadnje, svojo barvo, ki je tudi močno izrazno sredstvo tega filma.
V resnici nam Signe tako jasno in nazorno prikaže družbo, da ji na vprašanje »Kako ostati pri pameti v tako norem svetu?« lahko odgovorimo le z novim vprašanjem: »Kdo je tu nor – tisti, ki je v tem svetu znorel ali tisti, ki ni?«
