fbpx
loading ...
loading ...

Ženske in kletke

Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo.

KAMENJE V MOJIH ŽEPIH

Avtorica: Maruša Ivančič

Kljub temu da od Animateke pričakujem, da bo ponudila pester izbor kakovostnih in izvirnih animiranih filmov, me je celovečerec Kamenje v mojih žepih (Rocks in my pockets, Signe Baumane, Latvija/ZDA, 2014) vseeno presenetil. Signe Baumane, latvijska animatorka, ilustratorka in pisateljica, ki že nekaj časa ustvarja v New Yorku, uspe svojo intimno zgodbo gledalcu predstaviti na način, ki niti slučajno ne dopušča neprizadetosti.

Avtorica nam v filmu predstavi pet žensk, vključujoč sebe, pet sorodnic, pet nerazumljenih bitij, ki so v svojem iskanju svobode postale potencialno škandalozna tema ter zato skrbno varovana družinska skrivnost. Vse so se namreč spogledovale s samomorom ter ga bolj ali manj uspešno tudi udejanile. Signe pod težo svojih depresivnih genov razlog za svojo »norost« išče v družinskem vzorcu, vendar se na poti spoznanja venomer zatika v prepreke konservativne latvijske družbe, v kateri se ves čas obremenjujejo z vprašanjem, kaj bodo rekli sosedje, ter s tem nadaljujejo začarani krog vzrokov in posledic, ki jih v izrazito patriarhalni družbi kakopak občutijo predvsem ženske.

Irbe_Sc_21_Thumbnail
image-1063

Že mogoče, da je Kamenje v mojih žepih »zabaven film o depresiji«, kakor pravi avtorica sama, vendar je tudi mnogo več. To postane jasno že v prvi zgodbi, ki predstavi Signino babico Anno, lepo in pametno dekle, prvo v vrsti »norih žensk«. Družina ji kot dobri naložbi omogoči izobrazbo v mestu, kjer jo pot privede do poklica tajnice v pisarni starejšega zmedenega podjetnika, s katerim kmalu začne romanco. Slednji se ob zavedanju Annine lepote ter svoje starosti odloči za življenje v samoti, kjer lahko dobro pazi na vsak ženin pogled in korak. Anna postane tovarna za proizvodnjo otrok, ob moževem fizičnem pešanju pa tudi edino pogonsko kolo družine in gospodinjstva. Tako ostane kljub turbulentnemu vojnemu času, ko je Latvija leta 1940 najprej pod prisilo vključena k Sovjetski zvezi, nato leta 1941 okupirana pod nacistično Nemčijo ter leta 1944 za nadaljnjih 50 let ponovno priključena k Sovjetski zvezi. Anna se uspešno spopada z vojnimi razmerami, revščino in menjavo režimov, s fizično in psihično napornimi opravili preživljanja družine, vse svoje otroke spravi h kruhu ter do moževe smrti skrbi zanj, nato pa izmozgana, prazna in razočarana nad življenjem naredi samomor (kar njeni potomci seveda kategorično zanikajo).

Sledijo zgodbe treh režiserkinih sestričen: Mirande, svobodomiselne umetnice, Linde, uspešne lepotice ter Irbe, samotarske glasbenice, končno pa še zgodba režiserke same. Kljub hudi depresiji je Signe edina od petih žensk, ki se z njo še danes spopada: »Želja po življenju iz dneva v dan zmaguje. Vsaj za zdaj.«

Signe_Sc_037_Thumbnail
image-1064

Vsaka zgodba je samosvoja kritika družbe, režima, družine, psihiatrije, iz vseh pa kar kriči feministični nazor, ki je tudi edini primeren za razumevanje tega filma. Latvija je bila namreč dolgo konservativna patriarhalna družba z močnimi tradicijskimi nazori, ki so se kot vzorci ohranili vse do danes kljub temu, da je Latvija glede enakopravnosti žensk v družbi popolnoma primerljiva z ostalimi članicami Evropske unije. Ženski glas Signe Baumane je tako dobesedno glas razuma, saj nas skozi animacijo vodi njena naracija v angleščini z močnim latvijskim naglasom, ki gledalcem daje občutek še večje intimnosti zgodbe, v kateri moramo dati prav čisto vsem pikrim opazkam, sarkastičnim vzklikom in karikaturam likov. Tudi ves čas prisotna simbolika je kristalno jasna, skoraj samoumevna. Podobe ljudi, narave in predmetov avtorica poljubno spreminja glede na dogajanje v zgodbi, tako se Anna v moževem objemu spremeni v ribo na suhem, glava psihiatrinje v žabo, ki z jezikom golta vsa zdravila, histerična Linda v vpijočo belo ptico, premnogi Annini potomci v skupino genskih zapisov z zvedavimi očmi …

Miranda_Sc_023_Thumbnail
image-1065

Vse režiserkine domišljijske, včasih skoraj sanjske predstave, se odražajo tudi v animaciji, z njo so skoraj dobesedno skladne, včasih pa še bolj nazorne kot stavki zgodbe – zaradi zdravil popolnoma odtujeno in čustveno prazno Mirando, ki zato postane nedostopna za svojega moža, tako vidimo zaprto v stekleničko z zdravili. Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo. Zato nas ne začudijo groteskne mestne hiše z obrazi, duhovom podobna bitja, ki vabijo v smrt ali ogromna glava Sovjeta, ki golta živino. Vsaka podoba ima svoj smisel, svoj pomen in, nenazadnje, svojo barvo, ki je tudi močno izrazno sredstvo tega filma.

V resnici nam Signe tako jasno in nazorno prikaže družbo, da ji na vprašanje »Kako ostati pri pameti v tako norem svetu?« lahko odgovorimo le z novim vprašanjem: »Kdo je tu nor – tisti, ki je v tem svetu znorel ali tisti, ki ni?«

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top