loading ...
loading ...

Ženske in kletke

Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo.

KAMENJE V MOJIH ŽEPIH

Avtorica: Maruša Ivančič

Kljub temu da od Animateke pričakujem, da bo ponudila pester izbor kakovostnih in izvirnih animiranih filmov, me je celovečerec Kamenje v mojih žepih (Rocks in my pockets, Signe Baumane, Latvija/ZDA, 2014) vseeno presenetil. Signe Baumane, latvijska animatorka, ilustratorka in pisateljica, ki že nekaj časa ustvarja v New Yorku, uspe svojo intimno zgodbo gledalcu predstaviti na način, ki niti slučajno ne dopušča neprizadetosti.

Avtorica nam v filmu predstavi pet žensk, vključujoč sebe, pet sorodnic, pet nerazumljenih bitij, ki so v svojem iskanju svobode postale potencialno škandalozna tema ter zato skrbno varovana družinska skrivnost. Vse so se namreč spogledovale s samomorom ter ga bolj ali manj uspešno tudi udejanile. Signe pod težo svojih depresivnih genov razlog za svojo »norost« išče v družinskem vzorcu, vendar se na poti spoznanja venomer zatika v prepreke konservativne latvijske družbe, v kateri se ves čas obremenjujejo z vprašanjem, kaj bodo rekli sosedje, ter s tem nadaljujejo začarani krog vzrokov in posledic, ki jih v izrazito patriarhalni družbi kakopak občutijo predvsem ženske.

Irbe_Sc_21_Thumbnail
image-1063

Že mogoče, da je Kamenje v mojih žepih »zabaven film o depresiji«, kakor pravi avtorica sama, vendar je tudi mnogo več. To postane jasno že v prvi zgodbi, ki predstavi Signino babico Anno, lepo in pametno dekle, prvo v vrsti »norih žensk«. Družina ji kot dobri naložbi omogoči izobrazbo v mestu, kjer jo pot privede do poklica tajnice v pisarni starejšega zmedenega podjetnika, s katerim kmalu začne romanco. Slednji se ob zavedanju Annine lepote ter svoje starosti odloči za življenje v samoti, kjer lahko dobro pazi na vsak ženin pogled in korak. Anna postane tovarna za proizvodnjo otrok, ob moževem fizičnem pešanju pa tudi edino pogonsko kolo družine in gospodinjstva. Tako ostane kljub turbulentnemu vojnemu času, ko je Latvija leta 1940 najprej pod prisilo vključena k Sovjetski zvezi, nato leta 1941 okupirana pod nacistično Nemčijo ter leta 1944 za nadaljnjih 50 let ponovno priključena k Sovjetski zvezi. Anna se uspešno spopada z vojnimi razmerami, revščino in menjavo režimov, s fizično in psihično napornimi opravili preživljanja družine, vse svoje otroke spravi h kruhu ter do moževe smrti skrbi zanj, nato pa izmozgana, prazna in razočarana nad življenjem naredi samomor (kar njeni potomci seveda kategorično zanikajo).

Sledijo zgodbe treh režiserkinih sestričen: Mirande, svobodomiselne umetnice, Linde, uspešne lepotice ter Irbe, samotarske glasbenice, končno pa še zgodba režiserke same. Kljub hudi depresiji je Signe edina od petih žensk, ki se z njo še danes spopada: »Želja po življenju iz dneva v dan zmaguje. Vsaj za zdaj.«

Signe_Sc_037_Thumbnail
image-1064

Vsaka zgodba je samosvoja kritika družbe, režima, družine, psihiatrije, iz vseh pa kar kriči feministični nazor, ki je tudi edini primeren za razumevanje tega filma. Latvija je bila namreč dolgo konservativna patriarhalna družba z močnimi tradicijskimi nazori, ki so se kot vzorci ohranili vse do danes kljub temu, da je Latvija glede enakopravnosti žensk v družbi popolnoma primerljiva z ostalimi članicami Evropske unije. Ženski glas Signe Baumane je tako dobesedno glas razuma, saj nas skozi animacijo vodi njena naracija v angleščini z močnim latvijskim naglasom, ki gledalcem daje občutek še večje intimnosti zgodbe, v kateri moramo dati prav čisto vsem pikrim opazkam, sarkastičnim vzklikom in karikaturam likov. Tudi ves čas prisotna simbolika je kristalno jasna, skoraj samoumevna. Podobe ljudi, narave in predmetov avtorica poljubno spreminja glede na dogajanje v zgodbi, tako se Anna v moževem objemu spremeni v ribo na suhem, glava psihiatrinje v žabo, ki z jezikom golta vsa zdravila, histerična Linda v vpijočo belo ptico, premnogi Annini potomci v skupino genskih zapisov z zvedavimi očmi …

Miranda_Sc_023_Thumbnail
image-1065

Vse režiserkine domišljijske, včasih skoraj sanjske predstave, se odražajo tudi v animaciji, z njo so skoraj dobesedno skladne, včasih pa še bolj nazorne kot stavki zgodbe – zaradi zdravil popolnoma odtujeno in čustveno prazno Mirando, ki zato postane nedostopna za svojega moža, tako vidimo zaprto v stekleničko z zdravili. Vse podobe so popolnoma podrejene domišljijskemu izrazu, ki nas s svojo lastno logiko popelje skozi zgodbo. Zato nas ne začudijo groteskne mestne hiše z obrazi, duhovom podobna bitja, ki vabijo v smrt ali ogromna glava Sovjeta, ki golta živino. Vsaka podoba ima svoj smisel, svoj pomen in, nenazadnje, svojo barvo, ki je tudi močno izrazno sredstvo tega filma.

V resnici nam Signe tako jasno in nazorno prikaže družbo, da ji na vprašanje »Kako ostati pri pameti v tako norem svetu?« lahko odgovorimo le z novim vprašanjem: »Kdo je tu nor – tisti, ki je v tem svetu znorel ali tisti, ki ni?«

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top