25. Liffe: Leviatan

v Festivali/Film & jaz/LIFFe/Prispevki/Recenzije/Recenzije

Zdi se, kot da zlo preveva celoten film, preko brezizrazne birokracije, uničujoče vodke ter v vseh plasteh navzoče korupcije.

Filmski seminar: Nori na evropski film

LEVIATAN

Avtorica: Veronica Snoj

Veronica je študentka Filozofske fakultete

Vodka. Je to res prvi element, ki označi film za ruskega? Vsekakor je eden pogostejših v filmu Andreja Zvjaginceva Leviatan (Leviafan, 2014). Vodko pijejo vsi in povsod, razen otrok in cerkvenih predstojnikov. Tudi pijanost ter utapljanje v lastno negotovost sta prisotna na vsakem koraku; prikliče omotico, navidezen pogum, zabuhlost, zastre vest. Je mar kultura pitja te uničujoče pijače v ruski kulturi ukoreninjena enako globoko kot korupcija ter hierarhično brezupna papirnata birokracija, tako priljubljena že v samih zametkih ruske zgodovine?

Film je zaobjet z valovi, ki z mogočno srhljivostjo bučajo v rusko severnjaško ribiško vasico ter hkrati tudi v vsebino filma. Odprta, bolj ali manj pusta in prazna, a veličastna pokrajina prav nič ne odseva tesnobe, ki jo doživlja Koljeva družinica, prisiljena soočiti se s korupcijsko nadvlado mestnega župana in njegovo željo, pridobiti njihovo posestvo z idiličnim pogledom na morje. Njegovo načelo – iti čez trupla, če ne gre drugače – lahko primerjamo s Cankarjevim Kantorjem iz drame Kralj na Betajnovi, vaškim mogotcem, ki ima vse pod seboj, pri tem pa si na debelo pomaga s prigrabljenim premoženjem. Primerjana lika si prav tako lastita strah pred tem, da bi se njihovi umazani posli, ki se v njuni okolici sicer neprestano šepetajo, uradno potrdili, ter zato ustrahujeta; Kantor tudi ubija.

leviathan.hero_
image-984
Prizor iz filma Leviatan.

Seveda so zoper župana v filmu vse tožbe in ugovori na sodišču brezupni, kar nam v filmu ponazori tudi brezosebno drdranje osebe, ki bi morala v državi poosebljati pravico. Ta pa se očitno podreja še nečemu višjemu – denarju. Toda zdi se, da na župana vseeno trka vest, tako kot na Kantorja – le zakaj bi se drugače utapljal v vodki in tolažilnih pogovorih z duhovniki, v katerih si je blažil dušo z obračanjem pomena Božjih besed in iluzijo, da jih on zvesto in vdano upošteva.

V filmu dobimo občutek, kot da je korupcija v tem mestecu del vsakdana, na korupcijo se ljudje sklicujejo na vsakem koraku in ji dajejo komičen pridih. A vseeno v večjih razsežnostih kot zgolj podkupovanje vaškega policaja z nekaj desetimi rublji komični vložki že pridobijo na tragiki. Saj nekako razumeš, da policaj z borno plačo s tem malo lažje gre skozi življenje, a čemu služi korupcija na višjih položajih, kjer se ne vozijo v ladah in volgah, temveč v audiih in mercedesih? Nazadnje vedno izpade t.i. Gogoljev ‘mali človek’, delavec brez pravic, brezupno ujet v skorumpirano birokracijo, še toliko bolj, če se želi povzpeti ali pa se boriti za svoje pravice, kot se v tem primeru Koljeva družina.

V Zvjagincevem zadnjem delu ima precejšnjo vlogo tudi duh pravoslavja. Večkrat je omenjena Jobova zgodba, v pravoslavju ena najbolj znanih svetopisemskih pripovedi v odsevu Joba kot starozaveznega Jezusa, ki se prepleta z vprašanjem Božje pravice, seveda stalno prisotnim skozi film. Boš z dobrim dejanjem res prejel dobro in s slabim slabo? Ali te bo Bog neprestano udrihal s slabim, pa naj se še tako trudiš biti dober? Prav s tem delom Svetega Pisma lahko obrazložimo tudi naslov, saj Leviatan označuje svetopisemsko morsko pošast, poosebljanje hudiča in zla. Zdi se, kot da zlo preveva celoten film, preko brezizrazne birokracije, uničujoče vodke ter v vseh plasteh navzoče korupcije. K manj zloveščemu ne pripomore niti cinično, mogočno smehljajoči se portret Putina v županovi pisarni, ki je povsem neočitno zamenjal portrete sovjetskih partijskih funkcionarjev.

leviathan
image-985
Prizor iz filma Leviatan.

Režiser ustvari zanimivo povezavo med morsko pošastjo ter kiti, ki so ob Barentsovem morju pogosti, ter njihovimi mogočnimi, zloveščimi ostanki na obali. Zdi se, kot da je ta pošast v morskem vrtincu pogoltnila tudi Liljo, Koljevo ženo.

Praznino, odprtost ter navidezno spokojnost okolice režiser nasiči s čustvi in odnosi oseb. V praznino seveda umesti tudi praznino in brezup, vdanost v usodo in osamljenost. Zdi se, kot da narava dopusti prostor vsem čustvom ter da pripomore do bolj poglobljenega razmišljanja in še večjega ugotavljanja brezupnosti, ki jo v večjih mestih zapolnimo s komercialo ter potrošništvom, v omenjenem mestu pa zgolj z mehaničnim delom v ribogojnici in sveto vodko. Brez ruske prostranosti takšna zgodba verjetno ne bi zaživela tako, kakor je.