fbpx
loading ...
loading ...

18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk.

 

Lampedusa pozimi

Avtor: Kaja Dragoljević

Kaja je tekst spisala v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

 

Lampedusa je otok, za katerega povprečni Evropejec še nekaj let nazaj verjetno ni vedel, da obstaja, in otok, ki je v zadnjih petnajstih letih mnogim rešil življenje. Je tudi beseda, ki zvočno še najbolj spominja na meduzo, vendar taka pripomba sredi aktualne begunske krize lahko kaj hitro izpade neokusno. In prav občutek krivde, ki nas ob tem na tihem prevzema, je tisto, na kar »mainstream« žurnalistika pri predstavitvi delikatnih tem navadno igra. Vendar pa Lampedusa pozimi to ceneno igro nagovarjanja preseže skozi poskus podajanja aktualne, avtentične izkušnje prebivalk in prebivalcev otoka Lampedusa, kar je sredi krize preiskovalnega novinarstva vsekakor osvežujoče, saj pomaga osvetliti kolektivni odnos do begunske(ga dela) krize.

Že sam naslov filma in izbira zimskega letnega časa za pripoved zgodbe napoveduje drugačen pristop, ki ne sledi pripovednim floskulam, recimo temu tipično neoliberalne reprezentacije, ki bi zgodbo o Lampedusi uokvirila v novico o manjšem številu turistov na otoku. Tudi tempo filma govori v prid poskusu sveže, trezne reprezentacije in to kljub skromnejšemu dokumentarno-filmskemu historiatu mladega avstrijskega režiserja Jakoba Brossmanna; osnovna narativna intenca filma je namreč dosledna v smislu nepristranske observacijske metode reprezentacije.

Lampedusa-Filmladen-2-crop
image-1733

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk. Postane pa zvok glasnejši v prizorih na ribiških ladjah, še zlasti v posnetkih »otoških sej« z županjo in seveda med protesti otočanov.

V raznolikost snemanih prizorišč, s pomočjo katerih se podkrepi polivalentnost krizne situacije otoka (v smbolnem smislu tudi človeštva), je režiser prek prizorov treningov mladih nogometašev umestil edino referenco na vitalni podmladek otoka. Slednjo lahko gledalec pogojno interpretira kot indirektni režiserjev komentatorski vložek, saj gre v nekem smislu za metastrateške dialoge, pospremljene z montažo, naklonjeno k refleksiji.

Digresivnost zgodbe o nogometnem moštvu je zgolj navidezna – zaradi sinhrone, meditativnejše montaže se namreč prelevi v splošno evidentno vprašanje o strategiji nogometnega moštva, otočanov in človeštva nasploh. Zdi se, da zgodba o nogometnem klubu nudi gledalcu nekakšno uteho, saj dopušča možnost razvijanja frivolnejšega odnosa do sveta, ki raste iz umetnosti športa, igre, medsebojnega sodelovanja in sloge.

Brossmannu v Lampedusi pozimi z izbiro reprezentativnega načina torej uspe premostiti bariere gledalčevega ponotranjenega individualističnega principa ignoriranja vsega, kar ni v neposredni povezavi z njegovim (našim) lastnim mestom v svetu, s čimer Lampeduso pokaže tako kot je; kot otok, kjer živijo ljudje, vpleteni v kolesje svojega vsakdana,  kjer vsakdo skrbi za svoje delo, hkrati pa so kot skupnost, kljub nesoglasjem, predvsem pa zaradi begunske situacije neizogibno povezani v skupno zgodbo. Vanjo gledalec vstopa prek fragmentov: nekatere od njih Brossmann privede do zapleta (stavkajoči ribiči), drugim pušča perspektivo povsem odprto – npr. pripovedni fragment o stotini neznanih piscev skrbno zloženih dnevniških zapiskov, ki jih v razparanih skrivnih žepih najdenih oblačil begunk in beguncev išče skupina otočanov, zato da bi jih shranila in posredovala del izgubljene njihove, svoje in naše zgodbe.

*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V' class=
image-1734

Z likom Paole, humanitarno angažirane prebivalke otoka, ki prevzame del skrbi za begunce, bi režiser lahko zlahka zašel v moralistični diskurz, vendar se slednjemu izogne s taktno časovno odmerjenostjo posnetih podob. Paolina »etičnost« je tako podpisana s prizori na lokalnem pokopališču, kjer nepompozno trčita kritika evropske migracijske politike ter antigonovska zahteva po pokopu in ohranjanju spomina. Paola v svojem antigonovskem urejanju pokopališča namreč opozarja na tabuizirani vidik begunske krize, t.j. na brezobzirno nekrokapitalistično politiko ravnanja z begunkami in begunci. Zdi se, da je Paulina vloga tista, ki filmu odtisne simbolni in etični naboj, saj dokončno pomete s postmodernističnimi skrivalnicami in tako pokaže na torišče izvajanih politik, ki se (tehnično gledano) za Evropo, paradoksalno, začnejo tam, kjer se za begunce končajo, na njihovi zadnji meji.

Paolino specifično simbolno mesto, ki ga zaseda v filmu, je Brossmann dokončno podčrtal z njenim ravnanjem v prizoru, v katerem se od nje pričakuje, da v diktafon pove »véliko resnico« o beguncih. Prav tam Paola, kot simbolna nosilka nekakšnega empatičnega sentimenta človeštva, poda najmočnejše deklarirano sporočilo filma. Drugače povedano; Paola, ki bi lahko zaradi svojega ravnanja delovala herojsko, moralistično in v lažni skromnosti v gledalcu (in nenazadnje pri izpraševalcu z diktafonom) vzbujala občutek krivde, se gledalca dotakne ravno s svojo držo – brez lažne sentimentalnosti brezkompromisno izpriča žalostna dejstva o veliki tragediji. Še več. Prav v tem prizoru, v katerem govori o problemu banalnosti pričevalcev, ki o dogodkih le pričajo, in nekorektni marginalizaciji udeležencev dogodka, Paula pravi: »Tutto il resto è poesia«. In zgodba teče dalje, od velikih besed nazaj k vsakdanjim opravilom, ki jih morajo postoriti otočani v svojem boju za dostojno življenje, pozabljeni od države, evropskih politikov, kjer je vsakdo primoran, da razmišlja o svojem preživetju, vendar takoj za tem tudi o tistem, za kaj se sploh živi: na Lampedusi lahko pozimi nekomu veselje prinese dolgo pričakovani trajekt, ob katerem radijski voditelj pravi »E adesso si mangia!«, komu drugemu pa lahko že golo zavedanje, da še obstaja možnost za boljše življenje.

Kljub zahtevni in z aktualnostjo obremenjeni tematiki, nas Lampedusa pozimi s svojo preudarjeno montažno orientacijo pripravi do tega, da prisluhnemo njeni zgodbi, hkrati pa njeno sproročilo iz mikro perspektive v prizorih s Paolo kot sodobno Antigono prerase v kontekstualnizirano streznitev našega dojemanja globalne realije. Lampedusa pozimi kot uvod v mikro in marko anatomijo sveta …

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

16. seminar MAF: Intervju z Darjo Žuk: O ženskah, ki si ne želijo samo ljubezni in poroke

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Film Kristalni labod (Khrustal, 2018) je s svojo živahno vizualno in glasbeno podobo svež prikaz Belorusije v 90. letih….

Preberi več →

16. seminar MAF: Breme, ki nam je bilo zapuščeno

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Srbija leta 1999. NATO sile stopnjujejo svojo agresijo nad srbsko populacijo, ljudje so negotovi in brezupni, naveličani treh zaporednih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Intervju z Marcelom Martinessijem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Marcelo Martinessi (1973, Asunción) je paragvajski filmski režiser, ki se je na letošnjem Liffe-u predstavil s svojim prvim celovečercem…

Preberi več →

16. seminar MAF: Rdeče kot noir

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ilusionándonos por una pequeñez, un color quizás perdido Jairo, El Valle Y El Volcán   Veseliva se zaradi neke…

Preberi več →

16. seminar MAF: Tisti, ki ostanejo: Mehko blato

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Tematika odraščanja in najstniških težav je v filmu že dobro ustaljena tematika. Mehko blato (Es esmu seit, 2016) je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Tomasom Alzamorom Muñozem

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Tomas Alzamora Muñoz je 29-letni čilski režiser, ki se je s svojim prvencem Mala bela laž predstavil na filmskih…

Preberi več →

16. seminar MAF: Plovba po Stiksu

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Po osmih letih raziskovanja, razvijanja scenarija in štiridesetih snemalnih dneh z desetčlansko ekipo na jadrnici na odprtem morju se…

Preberi več →

17. MAF seminar na LIFFu 2018

MAF!

Seminar za mlade Od 6. – 16. novembra 2018 Dvorana E1, Cankarjev dom, Ljubljana Prijave do: 2. november 2018…

Preberi več →

Luka Marčetič: “Pomembno je, da pritiskaš sam nase, da si do neke (zdrave) mere obseden s tem”

Blog, Intervjuji

Z Lukom Marčetičem, režiserjem, scenaristom in igralcem, smo spregovorili o tem, kako izpeljati projekt od začetka do konca, kako…

Preberi več →

Jure Henigman: “Imaš privilegij, da lahko vstopaš v svetove, ki niso tvoji, in s tem širiš svoj svet”

Blog, Intervjuji

Z Juretom Henigmanom, gledališkim in filmskim igralcem, smo se pogovarjali o zaposljivosti slovenskih igralcev, kako igra nanj deluje terapevtsko,…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Pokliči me po svojem imenu

Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Služkinja

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →

Mentorski priročnik: Playing Men

Blog, Filmska kritika, Priročnik

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje…

Preberi več →
Back To Top