loading ...
loading ...

18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk.

 

Lampedusa pozimi

Avtor: Kaja Dragoljević

Kaja je tekst spisala v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

 

Lampedusa je otok, za katerega povprečni Evropejec še nekaj let nazaj verjetno ni vedel, da obstaja, in otok, ki je v zadnjih petnajstih letih mnogim rešil življenje. Je tudi beseda, ki zvočno še najbolj spominja na meduzo, vendar taka pripomba sredi aktualne begunske krize lahko kaj hitro izpade neokusno. In prav občutek krivde, ki nas ob tem na tihem prevzema, je tisto, na kar »mainstream« žurnalistika pri predstavitvi delikatnih tem navadno igra. Vendar pa Lampedusa pozimi to ceneno igro nagovarjanja preseže skozi poskus podajanja aktualne, avtentične izkušnje prebivalk in prebivalcev otoka Lampedusa, kar je sredi krize preiskovalnega novinarstva vsekakor osvežujoče, saj pomaga osvetliti kolektivni odnos do begunske(ga dela) krize.

Že sam naslov filma in izbira zimskega letnega časa za pripoved zgodbe napoveduje drugačen pristop, ki ne sledi pripovednim floskulam, recimo temu tipično neoliberalne reprezentacije, ki bi zgodbo o Lampedusi uokvirila v novico o manjšem številu turistov na otoku. Tudi tempo filma govori v prid poskusu sveže, trezne reprezentacije in to kljub skromnejšemu dokumentarno-filmskemu historiatu mladega avstrijskega režiserja Jakoba Brossmanna; osnovna narativna intenca filma je namreč dosledna v smislu nepristranske observacijske metode reprezentacije.

Lampedusa-Filmladen-2-crop
image-1733

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk. Postane pa zvok glasnejši v prizorih na ribiških ladjah, še zlasti v posnetkih »otoških sej« z županjo in seveda med protesti otočanov.

V raznolikost snemanih prizorišč, s pomočjo katerih se podkrepi polivalentnost krizne situacije otoka (v smbolnem smislu tudi človeštva), je režiser prek prizorov treningov mladih nogometašev umestil edino referenco na vitalni podmladek otoka. Slednjo lahko gledalec pogojno interpretira kot indirektni režiserjev komentatorski vložek, saj gre v nekem smislu za metastrateške dialoge, pospremljene z montažo, naklonjeno k refleksiji.

Digresivnost zgodbe o nogometnem moštvu je zgolj navidezna – zaradi sinhrone, meditativnejše montaže se namreč prelevi v splošno evidentno vprašanje o strategiji nogometnega moštva, otočanov in človeštva nasploh. Zdi se, da zgodba o nogometnem klubu nudi gledalcu nekakšno uteho, saj dopušča možnost razvijanja frivolnejšega odnosa do sveta, ki raste iz umetnosti športa, igre, medsebojnega sodelovanja in sloge.

Brossmannu v Lampedusi pozimi z izbiro reprezentativnega načina torej uspe premostiti bariere gledalčevega ponotranjenega individualističnega principa ignoriranja vsega, kar ni v neposredni povezavi z njegovim (našim) lastnim mestom v svetu, s čimer Lampeduso pokaže tako kot je; kot otok, kjer živijo ljudje, vpleteni v kolesje svojega vsakdana,  kjer vsakdo skrbi za svoje delo, hkrati pa so kot skupnost, kljub nesoglasjem, predvsem pa zaradi begunske situacije neizogibno povezani v skupno zgodbo. Vanjo gledalec vstopa prek fragmentov: nekatere od njih Brossmann privede do zapleta (stavkajoči ribiči), drugim pušča perspektivo povsem odprto – npr. pripovedni fragment o stotini neznanih piscev skrbno zloženih dnevniških zapiskov, ki jih v razparanih skrivnih žepih najdenih oblačil begunk in beguncev išče skupina otočanov, zato da bi jih shranila in posredovala del izgubljene njihove, svoje in naše zgodbe.

*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V' class=
image-1734

Z likom Paole, humanitarno angažirane prebivalke otoka, ki prevzame del skrbi za begunce, bi režiser lahko zlahka zašel v moralistični diskurz, vendar se slednjemu izogne s taktno časovno odmerjenostjo posnetih podob. Paolina »etičnost« je tako podpisana s prizori na lokalnem pokopališču, kjer nepompozno trčita kritika evropske migracijske politike ter antigonovska zahteva po pokopu in ohranjanju spomina. Paola v svojem antigonovskem urejanju pokopališča namreč opozarja na tabuizirani vidik begunske krize, t.j. na brezobzirno nekrokapitalistično politiko ravnanja z begunkami in begunci. Zdi se, da je Paulina vloga tista, ki filmu odtisne simbolni in etični naboj, saj dokončno pomete s postmodernističnimi skrivalnicami in tako pokaže na torišče izvajanih politik, ki se (tehnično gledano) za Evropo, paradoksalno, začnejo tam, kjer se za begunce končajo, na njihovi zadnji meji.

Paolino specifično simbolno mesto, ki ga zaseda v filmu, je Brossmann dokončno podčrtal z njenim ravnanjem v prizoru, v katerem se od nje pričakuje, da v diktafon pove »véliko resnico« o beguncih. Prav tam Paola, kot simbolna nosilka nekakšnega empatičnega sentimenta človeštva, poda najmočnejše deklarirano sporočilo filma. Drugače povedano; Paola, ki bi lahko zaradi svojega ravnanja delovala herojsko, moralistično in v lažni skromnosti v gledalcu (in nenazadnje pri izpraševalcu z diktafonom) vzbujala občutek krivde, se gledalca dotakne ravno s svojo držo – brez lažne sentimentalnosti brezkompromisno izpriča žalostna dejstva o veliki tragediji. Še več. Prav v tem prizoru, v katerem govori o problemu banalnosti pričevalcev, ki o dogodkih le pričajo, in nekorektni marginalizaciji udeležencev dogodka, Paula pravi: »Tutto il resto è poesia«. In zgodba teče dalje, od velikih besed nazaj k vsakdanjim opravilom, ki jih morajo postoriti otočani v svojem boju za dostojno življenje, pozabljeni od države, evropskih politikov, kjer je vsakdo primoran, da razmišlja o svojem preživetju, vendar takoj za tem tudi o tistem, za kaj se sploh živi: na Lampedusi lahko pozimi nekomu veselje prinese dolgo pričakovani trajekt, ob katerem radijski voditelj pravi »E adesso si mangia!«, komu drugemu pa lahko že golo zavedanje, da še obstaja možnost za boljše življenje.

Kljub zahtevni in z aktualnostjo obremenjeni tematiki, nas Lampedusa pozimi s svojo preudarjeno montažno orientacijo pripravi do tega, da prisluhnemo njeni zgodbi, hkrati pa njeno sproročilo iz mikro perspektive v prizorih s Paolo kot sodobno Antigono prerase v kontekstualnizirano streznitev našega dojemanja globalne realije. Lampedusa pozimi kot uvod v mikro in marko anatomijo sveta …

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top