loading ...
loading ...

Intervju: Geza Röhrig (Savlov sin)

“Veliko sem moral raziskovati, prebrati veliko knjig o »sonderkommandi«, teh ljudeh, ki so bili odgovorni za umazani del genocida, za »predelavo« trupel, za uničenje trupel, za sežiganje. Tako sem bral poljsko, hebrejsko, madžarsko in angleško literaturo. V vseh teh jezikih sem poskušal zbrati toliko knjig kot je bilo le mogoče, prebrati vse o tem. Kaj so počeli, kako so to izvajali. V nekaj mesecih sem prebral tisoče strani.”

Avtor: Lovro Smrekar

Fotografije: Katja Goljat

 

»SAVEL IMA VSE RAZLOGE ZA NASMEH, SAJ JE NAREDIL VSE, KAR JE LAHKO«

Geza Rohrig je glavni igralec v filmu Savlov sin (Saul fia, 2015), ki je eden najopaznejših filmov leta 2015. Prejel je zlato palmo v Cannesu in oskarja za tujejezični film. Geza je v Ljubljano prišel novembra lani kot gost festivala Liffe. Intervju sem opravil na seminarju platforme Mad about film, pod mentorstvom Matica Majcna. Za intervju smo se dogovorili ob zaspani deseti uri zjutraj v starinskem vzdušju preddverja hotela Lev.

  1. Najprej se mi je zdelo zanimivo to, da ste bili bolj znan kot pesnik in ne igralec. Torej, kako se je zgodil ta preskok do Savlovega sina, ki je zelo pomemben in znan film, nagrajen tudi v Cannnesu?

Ponudila se je priložnosti. Leta 2007 sem v New Yorku srečal režiserja (László Nemes) in postala sva prijatelja. Takrat še ni delal na Savlovem sinu.  Sedem let kasneje mi je po e-pošti poslal scenarij, da bi ga prebral. Vedel je, da se zelo zanimam za to tematiko in zanimalo ga je moje mnenje. Bil sem navdušen nad scenarijem, zdel se mi je odličen. Torej  sem odletel v Budimpešto, kjer smo se začeli pogovarjati o scenariju. Povedal sem mu, da bi zelo rad sodeloval pri tem filmu, kakorkoli, nisem pričakoval glavne vloge. Režiser je že predvidel nekoga za Savla, sam sploh nisem razmišljal o tem. Potem pa je počasi postalo jasno, da je ta oseba želela preveč denarja, pa tudi izkazal se je malo prestar za to vlogo. Zato je režiser šel korak nazaj in naredil veliko video avdicij. Po dveh mesecih neuspešnega iskanja mi je ponudil glavno vlogo. Tako sem prišel do nje.

_MG_7516
image-1708

  1. Vloga je zelo nekonvencionalna, saj ste v ospredju skozi malodane ves film. Nam lahko opišete vašo metodo igranja v tem filmu?

Ja, bilo je kar težko, saj je bila kamera, kot si rekel, ves čas na meni. To pa bi lahko za gledalce kmalu postalo dolgočasno. Zato sem se moral prepričati, da ne smem postati dolgočasen. Vedel sem, da se tudi gledalci ne bodo dolgočasili, če se sam ne bom dolgočasil. Zato sem moral biti ves čas zelo ‘v trenutku’, zelo osredotočen. Veliko sem moral raziskovati, prebrati veliko knjig o »sonderkommandi«, teh ljudeh, ki so bili odgovorni za umazani del genocida, za »predelavo« trupel, za uničenje trupel, za sežiganje. Tako sem bral poljsko, hebrejsko, madžarsko in angleško literaturo. V vseh teh jezikih sem poskušal zbrati toliko knjig kot je bilo le mogoče, prebrati vse o tem. Kaj so počeli, kako so to izvajali. V nekaj mesecih sem prebral tisoče strani. Tudi telesno sem se moral pripraviti, moral sem shujšati. Učenje o tej tematiki je bilo moj osnovni vir priprav na snemanje. Na žalost nisem imel možnosti spoznati nikogar iz sonderkommande pred snemanjem. Ravno pred  nekaj dnevi pa sem prvič v življenju srečal nekoga od njih. Le malo jih je še živih, ta človek ima 93 let. Živi v Los Angelesu in je grški jud. V taborišču je bil skoraj leto dni. Bral sem njegovo knjigo, ampak se z njim prej nisem mogel srečati, ker nisem vedel, kje živi. Ta Grk naj bi bil zadnji živi član sonderkommande. Morda je kje še kdo, ampak ne vemo. Pred 10 leti jih je bilo deset do petnajst še živih, ampak umirajo ves čas … Njega pa sem srečal, bilo je res pravo doživetje (če bi rad, ti pokažem sliko na telefonu). Nisem ga hotel trpinčiti z vprašanji.

Je videl film?

Ne še. Nisem ga hotel prepričevati, želel sem, da se po svoje pozanima zanj. Naslednji teden ga bom spet srečal in bom poskusil ta obup nekako spraviti iz njega. Da bo sam vprašal, če lahko vidi ta film. Sam mora pokazati iniciativo, ker sicer nisem prepričan, kako se bo odzval.

  1. Zelo pretresljiv je prizor, ko Savel posluša krike ljudi iz plinske celice in istočasno avtomatično, kot robot pospravlja njihova oblačila. Kljub temu pa vidimo, da ga še vedno skrbi za rojake, saj pregleduje njihove dokumente. Je njegova človečnost torej potopljena, potlačena nekje v njem in se zbudi zgolj na vsake toliko?

Ja, to je tukaj osnovno, njegova človečnost je potlačena. Njen plamenček le še zelo rahlo brli. V njem je tako skrita, ker nikakor ne sme izraziti svojih čustev. Če bi to storil, bi bil neobvladljivo žalosten. Njegove človečnosti torej skorajda ni več, ampak ko vidi fanta preživeti plinsko celico, dihati, ko bi moral biti že mrtev, ga to notranje premakne. Priča je nekemu čudežu, do katerega ne bi moglo priti brez neke vrste … pomoči.  Ta neverjetni dogodek v njem prebudi njegovo človečnost. In od takrat naprej je nikoli več ne izpusti. Mislim, da je zelo hvaležen dečku, saj je njegova smrt neke vrste milost za Savla. Temu fantu dolguje življenje, saj ga pričevanje dečkovi smrti zopet naredi človeka. To mu hoče na nek način poplačati, storiti nekaj dobrega, toda kaj dobrega lahko narediš za mrtvo osebo? Le ena stvar še preostane. Pokopati ga. Tu je bistvo filma. Ker mu je ta deček naredil nekaj tako dobrega, mu hoče to povrniti.

  1. Torej, ta deček ni njegov biološki sin, ampak je neke vrste čustveni sin?

Ne, ni treba, da je biološki. Ampak vseeno se Savel obnaša kot njegov oče. Da, lahko, da je deček videti kot njegov sin, lahko da je dečka nekako posvojil, v resnici čutil, kot da je njegov sin.

  1. Čeprav mu ni uspelo dečka tradicionalno pokopati, ga je vseeno rešil pred ognjem. In truplo na koncu filma – ko ga odplavi reka – konča v vodi, kar je nasprotje od ognja – nasprotno kot bi hoteli nacisti. To mu je bilo na koncu dovolj. Vesel je bil, smejal se je.

Mogoče zato, ker je naredil vse za pravo stvar in to je bilo vse, kar je lahko storil. Ko vložimo vso svojo energijo v nekaj, rezultat ni vedno tisto, kar je bilo v naših glavah. Veliko različnih dejavnikov se mora ujemati, da dobimo rezultate naših namer oziroma dejanj. Savel ima vse razloge za nasmeh, saj je naredil vse, kar je lahko. Ni se predal.

Najlepša hvala, v veliko veselje mi je bilo pogovarjati se z vami!

_DSC9627
image-1709

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top