V steklenem pogledu Tilde Swinton je že samo po sebi nekaj hromeče modrega, skorajda starodavnega. Prav tako tudi obraz Toma Hiddlestona izžareva nekakšno nesmrtno klasičnost, ki presega zgolj hladno lepoto. Nikakršno presenečenje torej ni, da se je igralski par v Jarmuschevem filmu pojavil v vlogi romantično zvezanih in hipstersko naveličanih vampirskih ljubimcev, gotske različice Jesseja in Celine (iz Linklaterjevega Before sunrise), ki z distance večnosti zvedavo, a z utrujeno odsotnostjo opazujeta in komentirata tok zgodovine.
Pa vendar Večna ljubimca ni vampirski film v pravem pomenu besede. Kljub temu, da poseduje vse sestavine za romantično gotsko grozljivko, so zapovedi vampirskega življenja v Jarmuschevem vesolju zreducirane zgolj na srednjeveško vraževerje. Česen je, tako kot vstopanje s povabilom, zgolj mit, v katerega »sodobnejši« krvosesi ne verjamejo več. Vampirji so se prilagodili sodobnemu svetu in človeškim konvencijam, obenem pa ohranili svoje temačne skrivnosti. Tako določeni vidiki njihovih življenj v filmu ne dočakajo razlage. Gledalec ne izve, zakaj vsi vampirji obvezno nosijo usnjene rokavice in sončna očala ter kako to, da lahko z dotikom določajo starost določenih predmetov, do potankosti pa je predstavljen njihov odnos do pitja krvi in njihovi običaji v zvezi s tem »barbarskim« početjem. Mnogo je referenc vampirske dolgoživosti in posledičnega znanja o svetu, kar se najbolj opazi pri izbiri lažnih imen (Daisy Buchanan, Fibonacci … ). Dialogi so polni na trenutke pretiranih klišejev o igranju šaha z lordom Byronom in Shelleyem, izogibanju Londona ter pisanju godalnih kvartetov za Schuberta. Vsi ti motivi so že neštetokrat videni in predvidljivi za svet vampirskih filmov. Ker niso podrobneje razloženi, mestoma delujejo zgolj kot poceni sredstvo, s katerim film poskuša prepričati gledalca o starodavnosti protagonistov. Film pa se toliko bolj prepričljivo poglobi v druge razsežnosti »temnega daru«.
Film je klasično režiserjevo delo, ki se ponaša z vsem »indie«, alternativnim in drugačnim, na čemer Jarmusch kot eden izmed vodilnih ustvarjalcev neodvisnega kina že desetletja gradi svoj opus. Nekonvencionalnost filma se kaže predvsem v njegovem počasnem tempu in odsotnosti intenzivnih, hitro odvijajočih se dogodkov, kar je značilno za njegova dela. Zaradi svoje temačne atmosfere spominja na Jarmuschev Mystery Train (1989), refleksivna, zasanjana narava dialogov je podobna tisti v filmu Coffee and Cigarettes (2003), filozofska poanta razmišljanja o smislu, obstoju, odnosih in umetnosti pa je prav tako prisotna v njegovem Patersonu (2016). Film je nastajal počasi in premišljeno, v roku več let se je zamenjalo mnogo kreativnih idej. Med gledanjem je zagotovo najbolj opazna na trenutke že mukotrpna počasnost filma, ki se odraža tako v dogajanju kot v sami kinematografiji. Kadri so dolgi. Konkretnih dogodkov je malo, povezujejo jih neskončne sekvence nočnih voženj po Detroitu ali sprehodov po ulicah Tangerja ob grobi, organski, okusno zamorjeni rok glasbi, med katerimi si je gledalec prisiljen vzeti čas za razmislek o videnem. Film daje vtis dokumentarca, zaporedja slik iz življenja dveh nezemeljsko lepih posameznikov, ki si lahko za vsako še tako banalno opravilo vzameta morbidno veliko časa.
Kljub temu pa se estetika filma ne giblje le pod prečiščenim okriljem retro kitar in orientalskih preprog. Detroit je zapuščen, plesniv, rjast in ogaben, Tangerske ulice so nastlane s smetmi, od pristanišča veje vonj po razlitem gorivu, neonske luči v lokalih so razbite in utripajoče. Estetsko moteči so tudi bolnišnični prizori, katerih bele luči, sterilnost in plastičnost ostro nasprotujejo urbani eteričnosti Jarumschove kinematografije. Slikovitost prizorov se še preočitno skriva ravno v neskončnih kontrastih in na prvi vtis globoki, pravzaprav pa preprosti simboliki moškega in ženske, črne in bele, življenja in smrti.
Že v prvem vrteče se posnetem prizoru ležečih teles vampirskih ljubimcev Adama in Eve je gledalec izpostavljen primerjanju teh dveh bitij, vzporednice in ločnice med njima so jasne že od prvega kadra naprej. Močno sporočilno vlogo takoj prevzamejo fizični aspekti likov. Večkrat sta izpostavljeni njuni nagi telesi, kljub razliki v spolu nenavadno podobni, sloki, bledi, androgini – tuji. Pa vendar nenavadno ranljivi, skorajda človeški. Estetska golota je brez dvoma seksi in tako filmu ne uspe preobleči ponavljajočih se prizorov Hiddlestonovega slečenega trupa v kaj več kot zgolj pašo za oči. Sporočilno močnejši so vsi mnogoštevilni prizori, katerih fokus so dlani, kar na platnu seveda ni nikakršna novost. Odstranjevanje rokavic, igranje inštrumentov, dotiki in božanja – vsa ta dejanja so v filmu izrisana na način, ki gledalcu razkrije nove dimenzije likov in odnosov med njimi.
Dialogi imajo večkrat le spremljevalno vlogo. Jarmusch zagotovo bolj blesti v dodelavi nemih prizorov, kajti pogovori med liki pogosto zvenijo neorgansko, prisiljeno in zreducirano le na izmenjavo nujno potrebnih informacij. Adam in Eve sta tudi med sabo redkobesedna, gledalcu je jasno, da se poznata dlje in bolj, kot bi si to lahko verbalno zagotovila. Redkobesednost likov se tako »navadnim smrtnikom«, navajenim govoričenja tjavendan (tako na platnu kot v življenju), zdi nekam nenavadna, tuja. Tudi Adamovi monologi o trenutnem stanju Zemlje redko presežejo prepričljivost protestnega govora o okoljski problematiki. Tako on kot Eve govorita z opaznim britanskim naglasom, ki predstavlja oster kontrast tako ameriški angleščini Detroita kot polomljeni angleščini prebivalcev Tangerja. Nesproščen in odsoten dialog je veliko bolj na mestu v Adamovih interakcijah z »zombijem«, človekom Ianom, ki poskuša ob vseh priložnostih na vampirja narediti čim boljši vtis in do njega čuti strahospoštovanje, Adam pa za vse njegove poskuse ostaja hladen. Zanimiva je uporaba kletvic v jeziku, ki služi kot indikator »človeškosti« vampirjev. Največ preklinja uporniška Evina sestra Ava, medtem ko Eve kletvica uide le enkrat.
Eve predstavlja nazorno prikazan ženski princip: je belolasa, lahkotna, skrbna, modra in materinska, intelektualka in strastna bralka. Črnolasi Adam na drugi strani bi bil lahko »odličen Hamletov vzornik«. Rigiden, malodušen, izgubljen in obupan nesmrtnik, ki svoj dar jemlje kot prekletstvo. Evin prijatelj Christopher Marlowe, vampir, ki naj bi napisal vsa Shakespearova dela, ga označi za »samomorilsko romantičnega malopridneža«.
Ljubita se že nepopisno dolgo, večkrat sta se poročila, a kljub temu ali pa ravno zaradi tega ne živita skupaj. Zavedata se, da imata za grajenje svojega odnosa na voljo večnost. Njun intimni kozmos, ki sta si ga ustvarila, je zato divje drugačen od minljive človeške romance. Iz vsakega obdobja, v katerem sta živela, sta pobrala konvencije in dinamike in jih uvedla v svoje življenje. Tako se na primer v trenutku snidenja strastno objameta in poljubljata, trenutek za tem pa Eva s srednjeveško spodobnostjo prosi Adama, če bi ji blagovolil sneti rokavice. Neskončno spoštujeta drug drugega, ob enem sta globoko prepletena celota in izpopolnjena posameznika, nudita si varno zatočišče, ko nadloge nesmrtnosti prerasejo v grozo.
Prav spopadanje z večnostjo je temeljni konflikt filma, katerega se glavna lika lotevata vsak na svoj značilen in edinstven način. V tem pogledu prednjači Eve, ki se je, pomirjena sama s sabo in svojo usodo, naučila najti srečo v majhnih lepotah, ki ji jih ponuja življenje. Uživa v umetnosti, človeškem poskusu ovekovečenja minljivega, a sama nima potrebe po tem, da bil njen obstoj zapisan v zgodovino. Adamov pogled na svet je bolj naiven, manj prosvetljen. Obseden je s svojim trpljenjem, piše le še pogrebno glasbo, po Evinem na trenutke pokroviteljskem mnenju zapravlja čas. Želi biti viden, zato anonimno izdaja svoje skladbe; želi, da bi se svet odzval nanj, še preden bi bilo konec. V svojem svetobolju gre tako daleč, da si da izdelati lesen naboj, s katerim si želi vzeti življenje.
Adamov brezup izvira iz njegovih opažanj o kritičnem stanju sveta, do katerega so ljudje oz. »zombiji«, kot jim rečeta vampirja, brezbrižni. To je najbrž glavno ali pa vsaj najbolj aktualno sporočilo filma. V svetu po Marlowejevem opazovanju vlada kaos. Ljudje se v svoji minljivosti ne zavedajo dolgoročne škode, ki jo povzročajo planetu. Strah jih je lastne domišljije in ne dovolijo si zaživeti do svojega pravega potenciala. Zastrupljajo svojo kri, da ni več pitna (predvsem v glasbeni industriji), hlepijo po slavi, ki jo še posebej Adam prezira. Detroit je kraj razkroja in praznine, ki ju Adam občuti na lastni koži. Zase pravi, da nima več junakov in vzornikov, izgubil je celo vero v »svoje preljube znanstvenike«. Ostro graja človeško zanikanje znanstvenih dognanj, ne razume, kako še danes nekateri ne verjamejo Darwinu. Pa vendar ga Eve opomni, da je v svojem strahu pred prihodnostjo Adam – človeški.
Ona verjame, da bo Detroit ponovno zaživel, da človeštvu še ni odklenkalo, da mora Adam le »obrniti peščeno uro«. Kajti v Detroitu je voda in ko bodo mesta na jugu gorela, se bodo ljudje vrnili vanj. Ne prizadene je razsutje Michiganskega gledališča, ki je zdaj le parkirišče, Adamu brez dopuščanja možnosti za boj odvzame pištolo z lesenim nabojem. Oba pa se strinjata, da ljudem »postane jasno« šele, ko je prepozno. Ne zavedajo se pomembnosti vode v lastnem telesu, dokler se zanjo ne začnejo biti vojne.
Pa vendar sta vampirja kljub svoji vzvišenosti bolj človeška, kot se zavedata. Marloweova smrt, ki je bila sicer izpeljana scenaristično naglo in malce neprepričljivo, prizadene tako Evo kot tudi mojstrovega človeškega učenca Bilala, ki bo nadaljeval njegovo bogato literarno zapuščino. Tako bo Marlowe ostal nesmrten ne le prek svojih del, temveč tudi prek smrtnikov, ki bodo ustvarjali po njegovem navdihu. Njuna človeškost se kaže tudi v njunem biološko pogojeni odvisnosti – želji po krvi, ki sta se jo naučila kultivirati, jo potešiti brez nepotrebnega nasilja. Ko pa potreba postane prehuda, tudi iz njiju, tako kot iz ljudi, izbruhnejo neobvladano živalski nagoni.
Kljub svoji preračunljivi krutosti, hladni ostrini in zastrašujoči poglobljenosti pa sta se Adam in Eve še vedno sposobna čuditi. Najbrž ju ta sposobnost naredi še najbolj človeška, najbolj ranljiva. Nesmrtnosti navkljub se zavedata svoje majhnosti in očarano zreta v zvezde. Eva Adamu pripoveduje o vesoljskem diamantu, velikem kot planet. O beli pritlikavki, ki oddaja glasbo gigantskega zvona. Adama otroško zanima, kako ta glasba zveni. Njuna vera, njuna vseprisotna mantra pa je Einsteinova teorija o prepletenosti. O dveh nekoč združenih delcih, ki še zdaj, ločena vsak na svojem koncu vesolja, hkrati prestajata spremembe in premike. Adam in Eve v svetu brezdanjega kaosa in neskončnih potovanj verjameta v neomajne vezi, ki ju povezujejo med seboj in s svetom, v vesoljne energije, ki tiho osmišljajo njun večni obstoj.
Avtorica: Amika Zoja Jelič
