18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

v Prispevki/Recenzije

Skozi film se počasi odpirata dve nasprotji, osebni pristop posameznih prebivalcev do žrtev ter izredno neoseben pristop novinarjev, ki je na meji žaljivega.

Lampedusa pozimi

Avtor: Isidora Todorić

Isidora je tekst spisala v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

 

Dokumentarni film avstrijskega režiserja novejše generacije nam poskuša približati vsakdanje življenje prebivalcev italijanskega otoka Lampedusa, bodisi domačinov ali, v naraščajočem številu, migrantov. Vpogled v so-človekov tako rekoč vsakodnevni boj za obstanek je toliko prikaz, kolikor je kritika – kritika političnega sistema, kritika Evrope, od katere so otočani odrezani v fizičnem in simbolnem smislu.

*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V' class=
image-1905

Opazimo lahko vzporednico med pozabljenimi, bolj natančno vladarji dna prehranjevalne lestvice, ribiči in begunci, ki kljub vsemu ponosno stojijo za svojim imenom. Slednji poskušajo opozoriti nase s protestom, ki se izkaže za pasivnega, tako z njihove kot s strani oblasti. Po spletu bizarnih okoliščin se jim v boju pridružijo še lokalni ribiči. Le-te je ob vseh tegobah življenje poetično obdarilo še s popolno metaforo, zgorel je namreč trajekt, ki jih je povezoval s preostalim svetom, natančneje jim omogočal finančni obstoj. Njihov protest se, vsaj navidezno, izkaže za uspešnega, pridobijo si namreč pozornost in odobravanje preostalih prebivalcev in lokalne oblasti, za katero bi lahko rekli, da precej opazno drugače reagira v obeh primerih upora. Neizogibno seveda, pridemo tudi do brezkončnega prelaganja krivde v trenutkih največje ranljivosti.

Skozi film se počasi odpirata dve nasprotji, osebni pristop posameznih prebivalcev do žrtev ter izredno neoseben pristop novinarjev, ki je na meji žaljivega. Skrb in podpora za preživele sta enačeni z izkazovanjem spoštovanja do neuspešnih iskalcev svetlejše prihodnosti, čeprav v minimalnem številu. Če tu dodamo še prelaganje odgovornosti, se občutek brezizhodnosti situacije še poglobi. Tu se tragika zgodbe sreča z ironijo, ponudi se žarek optimizma, ki je v svoji hipnosti le žalostna prikazen običajnega, ki pa je potonilo v morju.