*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V'15, Dokumentarfilme

18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

v Prispevki/Recenzije

Dokumentarcu bi lahko sicer očitali pomanjkanje inovativnosti. Ogled ne pusti ravno velikega vtisa, prav zaradi podobnega podajanja problematike, kot ga lahko vidimo vsak dan med večernimi poročili. Rešitve problemov se ne pojavijo, vsaj tiste, ki bi bile izvedljive v danih okvirih.

 

Lampedusa pozimi

Avtor: Jure Konestabo

Jure je tekst spisal v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

Dandanes se ni potrebno prav veliko ozirati okoli nas, da bi uvideli nekatere situacije, ki se vrstijo v ponavljajočem se vzorcu. Zapletena birokracija, družbene krivice, gospodarske težave. Vse to je na rednem sporedu večernih poročil in še ena v vrsti teh zgodb je tista o italijanskem otoku Lampedusi.

Dokumentarec Lampedusa pozimi nam ponudi vpogled v nekaj dni življenja prebivalstva omenjenega otoka, znanega tudi kot begunskega. Gre namreč za prvo postajo vseh prebežnikov podsaharskih držav. Toda film se ne osredotoča le na begunsko problematiko, saj se dotakne tudi vsakodnevnih problemov in tegob prebivalstva ter skupnosti otoka. V našem popotovanju tako srečamo stavkajoče ribiče, prizadevno županijo, skrbne reševalce, aktiviste in mnoge druge.

*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V' class=
image-1910

Režiser nas popelje v vsakdan otočanov, katerim zima ne prizanaša in takrat na površje priplavajo najrazličnejše težave. Z načinom postavitve kamere se zdi, kot da je gledalec vpet v središče dogajanja. Podobno kot danes v Sloveniji, se tudi tam marsikateri problem enači z begunci in tudi v filmu slišimo komentar enega izmed prebivalcev, ki obtožuje državo, da se premalo posveča »pravim« državljanom. In to je tudi glavna tema filma. Prezapletena birokracija, ki ne služi nikomur, še najmanj pa prebivalstvu. Pri tem lahko potegnemo mnogo vzporednic s celotnim zahodnim svetom in tudi konec koncev s Slovenijo. Tako kot je otoku dodeljen premajhen transportni trajekt in kot se reševalci iz vode sprašujejo, če ne bi bilo bolj smotrno odpeljati rešene begunce direktno na celino, tako lahko tudi v naši državi najdemo nešteto situacij, kjer se nesmiselno troši državna sredstva.

Dokumentarcu bi lahko sicer očitali pomanjkanje inovativnosti. Ogled ne pusti ravno velikega vtisa, prav zaradi podobnega podajanja problematike, kot ga lahko vidimo vsak dan med večernimi poročili. Rešitve problemov se ne pojavijo, vsaj tiste, ki bi bile izvedljive v danih okvirih. Tudi sami posnetki so večino časa preveč »čisti« in na trenutke se lahko vprašamo, ali gre res za avtentično situacijo ali pa je izpeljana po navodilih režiserja in je tako zaigrana.

Ogled filma je priporočljiv za tiste, ki jih ta tematika zanima, vendar pa filmu zmanjka pri proizvajanju učinkov, saj je režiser po mojem mnenju premalo drzen pri načinu uprizarjanja naslovne teme. Res je, da je film posvečen Evropi, a prav primanjkovanje drznosti in poguma na širši ravni, je tisto, kar Evropo utegne nekoč pokopati.