18. festival dokumentarnega filma: Dogodek

v Prispevki/Recenzije

Odlika kinemtaografskega pristopa Loznice se kaže prav v odsotnosti: odstotnost kakršnega koli komentarja, mednapisov, celo montaže – ta seveda ni zares povsem odsotna, saj na njej film temelji, a je izpeljana tekoče in neopazno.

Dogodek

Avtor: Špela Gala

Špela je tekst spisala v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

 

Sergej Loznica velja za enega najpomembnejših dokumentaristov bivšega vzhodnega bloka. Njegova življenjska pot ga je oblikovala kot pravega ‘sovjetskega’ človeka, čeprav se sam, od ukrajinske krize dalje, smatra za Ukrajinca. Rojen v mestu Baranoviči na beloruskem ozemlju Sovjetske zveze, je odraščal v Kijevu, študiral v Moskvi, živel v Sankt Peterburgu ter leta 2001 s svojo družino imigriral v Berlin. Čeprav se je umaknil na Zahod, v svojih delih ostaja zvest problematiki postsovjetske stvarnosti, pri čemer njegovi filmi kljub odsotnosti komentatorskega glasu na platnu nosijo bogato sporočilo.

 

V letu 2014 je posnel dokumentarni film Maidan in na zaslon prenesel agonijo kijevske množice, leto kasneje je kot njegov smiselni par nastal Dogodek. Kot meni sam, lahko v smiselno celoto zmontirane arhivske posnetke iz časa razpada Sovjetske zveze, razumemo kot vabilo k razumevanju četrtstoletne preobrazbe Ukrajine in Rusije ter vseh ostalih nekdanjih sovjetskih republik, hkrati pa tudi kot opozorilo; opozorilo o ‘dogodku’, ki se, ko se k njemu obrnemo z distanco, izkaže kot ‘odsotnost dogodka’.

SLoznitsaCataloguePhoto1
image-1901

Odlika kinemtaografskega pristopa Loznice se kaže prav v odsotnosti: odstotnost kakršnega koli komentarja, mednapisov, celo montaže – ta seveda ni zares povsem odsotna, saj na njej film temelji, a je izpeljana tekoče in neopazno. To gledalcu daje možnost, da popolnoma sam presoja o dogodkih in jih preosmišlja v kontekstu, kakršnega si je zamislil sam: v kontekstu krize bivših sovjetskih držav, v kontekstu vseh prejšnjih revolucij ali pa preprosto prevprašuje smisel množičnih protestov in političnega aktivizma. V kateri koli smeri že razmišljamo, bistveno je, da nas film potegne v proces preosmišljanja preteklih dogodkov, tudi tistih do katerih nikoli ni prišlo.

 

Četudi je režiser le kronološko zlepil med seboj delčke gradiva, ki so dolgih petindvajset let neuporabljeni ležali v kleteh peterburškega filmskega inštituta, je to storil tako, da je na popotovanje skozi tridnevne demonstracije na ulicah Sankt Peterburga popeljal tudi gledalca. Kamera se prikrade v samo središče dogajanja; ne zanimajo jo  govorniški odri, ampak množica ljudi, ki zmedeno, tesnobno, prestrašeno, nekateri tudi polni upanja, begajo po trgu pred Zimskim dvorcem, se prerivajo za letaki, prislanjajo ušesa k malim prenosnim radijem – vse, da bi razumeli, kaj se sploh dogaja, da bi prišli do kakšne informacije. Enako zmedeni smo tudi gledalci, ki nam takratno dogajanje ni povsem znano in razumljivo – gledamo bližnje plane začudenih, presenečenih obrazov polnih vprašanj, za katere se zdi kot bi jih režiser sam postavil pred kamero, in se izgubljamo v kakofoniji anonimnih zvokov z ulice, ki jih vsake toliko prekinejo zaneseni govori ali vzkliki sloganov. Kljub temu, da smo nekako vpeti v dogajanje, pa nam oddaljenost od tistega časa vseeno omogoči distanco nujno za objektivno presojo.

 

Sergej Loznica na dogodke iz leta 1991 gleda kot na psevdorevolucijo, ki jo je sprožil sam vrh sovjetske oblasti s ciljem, da bi vrgel komunistično partijo in zagotovil možnost oblasti vnaprej določeni skupini. Morda se ravno zato v filmu znajde tudi kader Putina ob takratnem petreburškem županu Anatolijem Sobčakom. Kakor koli si razlagamo takratne dogodke, nekaj je jasno: množica je spektakel, ‘show’, ki ima na filmskem platnu izredno moč.