*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V'15, Dokumentarfilme

18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

v Recenzije/Vsi prispevki

Film Lampedusa pozimi zavzame stališče, da problem niso begunci, ki v filmu nastopajo bolj postransko. Predzgodba filma sicer je, da osnovni problem tiči v zahodni družbi, ki že od nekdaj izkorišča tretje države za svoj blagor (kar je posledično na oblast prineslo fašistoidne voditelje in v beg poslalo na tisoče ljudi).

Lampedusa pozimi: Tretja Evropa ali življenje na obronkih Evrope

Avtor: Lovro Smrekar

Lovro je tekst spisal v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

Begunci, begunci, begunci. Vsi svetovni mediji govorijo o beguncih, a o njih večinoma poročajo, kot da ne bi bili ljudje. Dokumentarec Lampedusa pozimi pa nam stvari prikaže v drugačni luči. Vsem »šenčurskim« množicam je veliko lažje najti problem v beguncih, toda v resnici je problem v nas.

Lampedusa-Filmladen-2-crop
image-1899

Film Lampedusa pozimi zavzame stališče, da problem niso begunci, ki v filmu nastopajo bolj postransko. Predzgodba filma sicer je, da osnovni problem tiči v zahodni družbi, ki že od nekdaj izkorišča tretje države za svoj blagor (kar je posledično na oblast prineslo fašistoidne voditelje in v beg poslalo na tisoče ljudi). Vendar vse to v Lampedusi pozimi, ki je osredotočna na aktualno dogajanje, ni v ospredju, kar odpre vprašanje v zvezi s problematiko odrinjenosti v filmu, saj se z odrinjenimi deli države (Lampedusa) dogaja podobno, kot se (je) dogaja(lo) s t.i. tretjim svetom. Dokler Lampedusa koristi, jo center še nekako vzdržuje, ko pa pride do nesreče (okvara trajekta), se vzdrževanje odpove, morebitna pomoč pa ni nič drugega kot lepotno krpanje. Pri prebivalstvu slednje vzbuja občutek manjvrednosti in odrinjenosti; podobno se je zgodilo tudi v Sloveniji, ko se je za hip zazdelo, da bomo skupaj z begunci ostali pozabljeni, zapuščeni pred evropskimi vrati. Da pa bi ta strah premostil, se film odpravi med žrtve – med prebivalce Lampeduse in begunce, ki ostajajo na otoku.

Režiserju, zlasti pa snemalcema uspe potop v otoško mentaliteto, pri čemer pa navkljub njihovem jasno izraženem stališču do obravnavane naslovne tematike, slednjega podajajo tako, da ga skoraj ne opazimo. In to je nedvomno odlika tega filma.