loading ...
loading ...

25. Liffe: Igra

Nepremična kamera gledalca postavi v vlogo objektivnega, tretjeosebnega gledalca in s tem še poveča učinek distance do samega problema.

Filmski seminar: Nori na evropski film

IGRA POSEBNE VRSTE

Avtorica: Pia Nikolič

Pia Nikolič je študentka Filozofske fakultete.

Film Igra (Play, 2011, Östlund), ki smo si ga lahko ogledali v Slovenski kinoteki ni novo odkritje. Sodi v enega od dveh sklopov z naslovom Posvečeno in je igra prav posebne sorte. Švedski režiser Ruben Östlund se je tudi tu poslužil sorazmerno dolgih kadrov, posnetih iz nepremične kamere, postavljene na stativu tako, da protagonisti marsikdaj uidejo našemu pogledu, kar pa nas pri njemu pravzaprav ne preseneča, saj se tovrstnega načina snemanja loteva večkrat.

Zgodba o skupini mladostnikov, ki obračunava z drugimi mladostniki je posneta po resničnih dogodkih. Kljub mladosti igralcev pa se zaradi naravne igre nepoučenemu očesu zlahka zazdi, da gre za neke vrste dokumentarec. Scenarije o tovrstni mladostniški problematiki smo lahko zasledili tudi že pri nas. Pred kratkim se je na primer s tem ukvarjal film Čefurji raus (2013, Vojnović), ki pa se je tematike loteval iz prvoosebne pripovedne sheme.

Play-2
image-995

Prizor iz filma Igra.

Pri filmu Igra pa gre za povsem drugačen pristop. Nepremična kamera gledalca postavi v vlogo objektivnega, tretjeosebnega gledalca in s tem še poveča učinek distance do samega problema. Lahko bi rekli, da se včasih počutimo kot nezainteresirani stanovalci bloka v primeru slavnega umora Kitty Genovese. Tudi stranski igralci v filmu, razen na skrajnem koncu filma, ob opazovanju ustrahovanja ne naredijo prav ničesar, tako kot verjetno ne bi tudi v resničnem življenju. Gledalec ostane nemočen. Gre še za enega od stereotipov, s katerimi se Östlund v filmu poigrava, hkrati z zavedanjem po Walter Benjaminu, da vzorci aplicirani s strani stereotipov tako vplivajo na družbo, da jih ta začne sama tudi reproducirati. S čisto skrajnjim zaključkom pa nas režiser spomni še na naše delno sprejemanje ranljivih skupin, ki jih marginaliziramo zaradi predsodkov, ampak se v precej hinavski atmosferi navideznega sprejemanja ukvarjamo in uporabljamo tiste dele njihovih kultur, ki pa so nam po volji.

Play
image-996

Prizor iz filma Igra.

Že v celovečercu Kajmak in marmelada (2003, Đurić) smo lahko slišali še enega od tu vpletenih stereotipov, v znanem citatu: »Vsaka država ima svoje južnjake.« Če so v Čefurji raus telefone kradli Markovi prijatelji, mladostniki nasilnega vedenja in ljubitelji folklore bivših republik nekdanje Jugoslavije, gre tukaj za predstavnike imigrantov. Fantje so temnopolti, kar še bolj vpliva na gledalčeve predsodke, sploh v švedskem okolju, kjer tudi v sodobni globalizirani družbi to ni najbolj zastopana skupina v tej državi. Avtomatsko so torej kriminalci, zabredli tako globoko, da so tudi sami žrtve ustrahovanja starejših mladostnikov, kar nam že nakazuje nek vzorec, ki ga očeta žrtev ob koncu filma nadaljujeta. Vseeno pa nas Östlund pusti v dilemi ali sta se očeta maščevala pravemu fantu. Sprva slabo oblečen najmlajši deček iz skupine se ob koncu filma, ko se ustrahovanje zaključi, je sumljivo podoben fantu, ki ga nazadnje ustrahujeta očeta, vendar o tem nismo popolnoma prepričani. Ta drugi fant zaključi zgodbo vzporedne ironične zgodbe o zibki, ki dela nevšečnosti železničarskim delavcem na vlaku, je prav tako ubog fant iz velike revne družine, ampak je veliko bolje oblečen kot tisti prvi fant. Pusti nas torej lebdeti v malce bolj  poletni ljubljanski, a vendarle, megli.

Navsezadnje ne gre zgolj še za en film, kjer je šlo vse narobe, kar bi narobe lahko šlo. Nesreča treh dvanajstletnikov je odlično prikazana, tudi zaradi njihovega načeloma zelo stoičnega prenašanja vsake nove preglavice, ki jo srečajo. Kljub človeškemu pohlepu, nečimrnosti, želji po nadvladi in nerazumevanju, ki so mu v enem dnevu priča, se uspejo vrniti v vsakdanje, mirno življenje.

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top