loading ...
loading ...

Kalejdoskopski spomin najstniških strahov

Če bi želeli kdaj posneti film o sebi, bi si želeli, da bi bil prav tak kot je Podmornica.

Podmornica

Richard Ayoade, 2010, Velika Britanija/ZDA, 97 ‘

Kalejdoskopski spomin najstniških strahov

Avtorica: Ana Šturm

»Mojo mamo skrbi, da imam psihične težave. Med rutinskim pregledom spalnice svojih staršev sem namreč naletel na knjigo o paranoidnih blodnjah najstnikov.«

Spoznajte Oliverja Tatea (Craig Roberts), najnovejšega člana družine prisrčno čudaških neprilagojencev. Oliver je introvertiran in zmeden najstnik ki je, tako kot vsi ostali najstniki na tem planetu, najverjetneje pa tudi na vseh ostalih planetih, vseskozi rahlo zaskrbljen in negotov sam vase. Nahaja se namreč v strašljivem procesu iskanja samega sebe. Ni še »pravi« intelektualec, je pa, vsaj tako misli sam, na dobri poti tja. To pomeni, da v prostem času veliko bere Shakespearja, Salingerja in Nietzcheja, še najraje pa kar slovar. Vse svoje genialne ideje zapisuje v famozni mali črni dnevnik aka Moleskine.Njegova ideja idealnega filma za zmenek je Trpljenje device Orleanske (La Passion de Jeanne d’Arc, Carl Dreyer, 1928), poskusil pa je tudi že vzljubiti francosko glasbo, kaditi pipo in metati kovanec.

image-592

Oliver Tate

Oliver Tate je glavni protagonist filma Podmornica (Submarine, Richard Ayoade, 2010). Film sestavljajo tri poglavja naslovljena »Jordana Bevan«, »Graham Purvis« in »Show Down«. V prvem poglavju spoznamo Oliverjevo simpatijo Jodrano Bevan (Yasmin Paige). Jordana je nenavadno in nepopularno dekle, kar, kot pravi Oliver »poveča možnosti za njuno romantično zvezo«. Gre za zelo zanimiv ženski lik, zveza med asocialno piromanko in prestrašenim bralcem slovarjev pa je osvežujoče neklišejska.V drugem poglavju se naš antijunak loti razrešitve ljubezenskega trikotnika med svojim očetom, mamo in njenim ljubimcem. Llyod Tate (Noah Tayler) je morski biolog, ki trpi za depresijo, globljo od morja. Mirni, melanholični in odtujeni bradati mož v rjavem kopalnem plašču, je čudovit hommage Andersonovem Življenju pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, Wes Anderson, 2004). Njegova žena Jill (Sally Hawkins) je rahlo nevrotična in niti ne tako zelo happy- go-lucky, kot je bila v istoimenskem filmu Mika Leigha. Njen srčni utip se prebudi iz kome, ko se v mestu pojavi njena stara ljubezen Graham Purvis (Paddy Considine), samooklicani guru svetlobe. »Z lahkoto si predstavljam svojo mamo, kako nekega dne odide, oče pa ji pomaga spakirati kovček,« pravi Oliver, ko razmišlja o tem, kako bi rešil zakon svojih staršev. Tretje poglavje pa naj ostane skrivnost.

image-593

Oliver Tate in Jordana Bevan

Prva stvar, ki jo opazimo ob gledanju filma Podmornica je, da se zdi, kot da je pravzaprav Oliver sam avtor filma ali, bolje rečeno, Podmornica je film, ki bi ga Oliver Tate posnel o sebi. Kar nas napelje na misel, da je Oliver pravzaprav režiserjev alter ego. To predpostavko potrjuje tudi dejstvo, da režiser filma Richard Ayoade bolj ali manj izgleda in deluje kot idealen primer »quirky« filmskega lika. S svojo afro frizuro, ogromnimi očali in oblečen v modro pikčasto srajco je videti, kot da je pravkar prebegnil iz seta najnovejšega filma Wesa Andersona. Ayoade, dežurni londonski geek, je sicer širši javnosti bolj poznan kot igralec iz številnih britanskih sitcomov (The IT Crowd, The Mighty Boosh), režiral je tudi nekaj videospotov in srednjemetražni dokumentarec z naslovom Arctic Monkeys at the Apollo (2008)  ter kot režiser gostoval v ameriški seriji Community (2011). Podmornica je njegov prvi celovečerni film, trenutno pa se v (žal ne tudi naših) kinih predvaja njegov drugi celovečerec The Double (2013).

richard-ayoade
image-594

Richard Ayoade

Druga stvar, mimo katere ne moremo, je, da režiser več kot očitno goji simpatije do t. i. ameriškega neodvisnega filma oziroma indie filma. Izdatno referira tudi avtorje francoskega novega vala, vse skupaj pa začini še s tipičnim otoškim humorjem in okusom po britanskem socialnem realizmu, ki ga lahko opazimo predvsem v prizorih nasilja v šoli in posnetkih zapuščene industrijske pokrajine v okolici Swanseaja. Vzporednice, predvsem vsebinske, vleče tudi z Diplomirancem (The Graduate, Mike Nichols, 1967). Oba filma se ukvarjata s podobnimi tematikami. Odraščanje, izoblikovanje v osebnost, ujetost mladih ljudi v določene družbene norme, brezizhodnost, občutek praznine, strah pred prihodnostjo. Na tem mestu velja omeniti še izvrsten izbor glasbe, ki jo je za film prispeval Alex Turner,  frontmen skupine Arctic Monkeys. Njegova glasba učinkuje vsaj tako dobro, kot je glasba Simona&Garfunkla učinkovala v Diplomirancu.

V Podmornici je veliko eksperimentiranja, ton filma je igriv in iskren. Režiser je obseden s tehniko voiceover, izdatno pa izkorišča tudi ostale kinematografske možnosti, ki ustvarjajo posebno dinamiko pripovedovanja zgodbe. Veliko je nekonvencionalne oziroma iracionalne montaže. Ayoade pogosto uporablja ostre reze in številne povečave, domiselno vizualizira sanje in misli ter uporablja zamrznjene slike in filmska poglavja. Vse zgoraj našteto v mnogočem spominjaja na stil režiserjev novega vala, predvsem na Truaffautev film 400 udarcev (Les Quatre cents coups, 1959), pa na Godarda in na Agnes Vardo. V filmu tudi ni linearne naracije, zgodba je nepovezana in fragmentarna. Podmornica je je na nek način tudi refleksija o filmu in njegovih možnostih. V njej se med drugim sporadično pojavljajo pisalni stroji, polaroidni fotoaparati in kamere super 8. Gre za tehnologije, ki počasi izginjajo iz filmskega sveta in jih je prav zato potrebno ohraniti v njem. Če je Agnes Varda v svojem filmu Agnesine plaže (Les plages d´Agnés, 2008) izhajala iz svojih spominov in sestavila nekakšen avtoreferencialni kolaž svojega življenja in ustvarjanja, je Ayoade naredil nekaj podobnega s kolektivnim filmskim spominom, s podobami, ki zarisujejo sodobni svet oziroma spomin sodobnega filmofila.

hero_submarine_ayoade
image-595

Podmornica je tako polnokrvnaavdio-vizualna poslastica za naše čute, cinefilska, z referencami nabita, intermedialna in intertekstualna mojstrovina, ki briše meje med visoko in nizko kulturo. In velika škoda je, da tak film pri nas ostane relativno neopažen. Gotovo je sicer, da to ni težak filozofski film, ob katerem bi lahko mislili velike in globoke misli ali razpravljali o pomembnih filozofskih teorijah in socioloških pojavih. Gre zgolj za film, ki ga preprosto moraš imeti rad. Spomni te na vse tiste male velike stvari, zaradi katerih si zaljubljen v sedmo umetnost. Je film, ki raztegne našo realnost na številne vzporedne prostore, kjer zaživi domišljija. Je film, ki v tebi prebudi cinefila. Je film, ki te zabava. Še posebej takrat, ko življenje postane preresno, preveč zapleteno, dolgočasno ali brezsmiselno. Takrat, ko potrebujemo malo nenavadnosti, malo nelogičnosti, malo odmika od lineranih in dolgočasnih tirnic, ki vselej vodijo v eno in isto smer. Podmornica je film, v katerem se lahko predate nizu nekonvencionalnih podob in razigranemu pogledu na življenje. Je (filmsko) ogledalo, v katerem se zrcali spomin sodobnega človeka, sestavljen iz bolj ali manj prepoznavnih podob, ki se mozaično prepletajo z delčki realnosti in naše domišljije. Podobe, ki se odslikavajo na platnu, so kot drobci spomina. So sestavljanka, iz katere sestavljamo pomene. To so tiste podobe, po katerih se  bomo spominjali Oliverja, Ayoada in svojega življenja. In navsezadnje, je tudi film, iz katerega se rodi ljubezen do glasbe Alexa Turnerja. Če bi želeli kdaj posneti film o sebi, bi si želeli, da bi bil prav tak, kot je Podmornica.

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top