loading ...
loading ...

Nora, nor, nori na film.

Nekaj mora biti na filmu, da nas vse malo zameša, zmeša in zavrti. Centripetalna sila filma je v različnih obdobjih različno močna: enkrat nas dobesedno izstreli iz svoje orbite, spet drugič nas potisne globoko proti svojem središču.

O plastičnosti filma, njegovi norosti in novi družbeni pogodbi filma

Avtorica: Nina Cvar

Nora, nor, nori na film. Nekaj mora biti na filmu, da nas vse malo zameša, zmeša in zavrti. Centripetalna sila filma je v različnih obdobjih različno močna: enkrat nas dobesedno izstreli iz svoje orbite, spet drugič nas potisne globoko proti svojem središču. Toda, tudi ko preneha delovati, tega potiska zlepa ne pozabimo. Spomini nam uhajajo k podobam, ki so nas pretresle, poučile, pozabavale, morda sprožile ostuden gnus nad videnim ali pa so iz nas uspele izvleči nekaj, za kar niti nismo vedeli, da je v nas.

Včasih nam je težko o videnem kaj povedati. Morda se nam zdi, da bodo naše besede odvzele podobam njihovo moč, ali obratno, morda so podobe enostavno močnejše od besed? V vsakem primeru podobe za seboj puščajo vrezane struge spominov, ki polzijo med našo in filmsko realnostjo, ju krivijo in iz njiju iztiskajo nekaj povsem novega.

Raziskovanje teh strug je polno presenečenj, nenavadnih odvodov – prijateljstva, simpatij, ljubezni, pa tudi zanikanj in averzij, celo razočaranj. V podobe se lahko hitro zaljubimo, še hitreje se jih naveličamo, jih pozabimo, s čimer jih brezbrižno, ne da bi se tega sploh zavedali, odvržemo na smetišče, kjer že leže na tisoče podob, ena čez drugo, kot nepregledni kupi smeti.

Toda, kdo in kaj odloča o tej naši pozabi? Je to naš okus? Toda, četudi gre za okus, kaj sploh je okus? Ali je okus produkt famozne ideologije, ki s svojo samoumevnostjo barva in obarva reprezentacije? Vendar mar niso reprezentacije nekaj statičnega, za razliko od filma, ki je živ in plastičen, kot tak pa nenehno spreminja obliko – jo predaja naprej in jo hkrati vnovič prejema, spremenjeno, a vendarle izhajajočo iz prvotne oblike.

Omenjeno konstantno samooplajanje filma se kot special effect premika zdaj sem, zdaj tja, ob tem pa proizvaja raznovrstne forme, žanre, lokalne, regijske, svetovne kinematografije. Vsi ti filmski izrazi se med seboj vse bolj in bolj prepletajo, se domala razraščajo v micelije: filmska podoba (pre)stopa v televizijsko podobo, novičarska podoba se znajde znotraj filma, film se naseli v računalniških igricah, domači video pa je že davno zamenjal pametni telefon, ki mu prostovoljno puščamo, da sledi našim življenjem.

V tej množici nepreglednih podob se je včasih prav težko znajti; zdi se, da bolj kot kdaj koli poprej v vlogi smerokaza nastopajo kompleksni, med seboj prepleteni fenomeni, ki so-odločajo o motivaciji za izbiro ogleda določene podobe. A kaj podoba sploh hoče od mene, gledalke? Oziroma, vse pogosteje se sprašujem, ali podoba sploh kaj hoče od mene, gledalke?

Singularnost podobe, bodisi novičarske bodisi filmske, ki bi bila kontekstualizirana, se vse bolj umika; na njeno mesto prehaja mnoštvo dekontekstualiziranih podob, ki izgubljajo linearno strukturo.

Izguba linearnega na meta ravni je po eni strani osvobajajoča, po drugi strani pa odpira številna vprašanja: probleme reprezentacije, reprezentacijskega režima, politike estetike, estetike politike, ki se v globalnem medijskem režimu kaže v spektakularizaciji individualnega, predvsem pa življenjskega sloga, ki je s tem postal sam svoj spektakel ter bil kot tak po dolgem in po čez, v maniri kulturne kritike kapitalizma, prevprašan v šestdesetih letih minulega stoletja.

Vsenavzočnost podob zna proizvesti učinek ploskosti, kar vodi v občutek naveličanosti, apatičnosti. Dezinvestiranost lahko proizvaja depolitizacijski efekt, ki se napaja iz prepričanja o dematerializaciji podob, njihovi nezmožnosti pronicanja v kognitivne sisteme. Pričujoči opis v svojem temelju bazira na predpostavki o zmožnosti podob, da na različne načine (prek različnih modulacij realnega filmskega) spreminjajo materialno, seveda na boljše, v kontekstu emancipatorne politike.

Toda srečanje podoba / gledalec je vselej srečanje, zavito v enigmo. Podoba, ki premakne, je podoba naključja, nepredvidljivosti. Konstitutivna lastnost tega srečanja je torej kontingenca, kot taka pa je ovita v potencialnost – v potencialnost plastičnosti filma kot medija, ki se je v 21. stoletju, z novimi mediji, razlegel po medijski krajini.

Zadnjič me je premaknila rudimentarna podoba. Televizijski posnetek postaje Al Jazeera, na katerem je moč videti človekoljubnega delavca organizacije OZN, Chrisa Gunnessa, ki skrbi za palestinske begunce na območju Gaze. Sama podoba ne bi mogla bit bolj šablonska: frontalno postavljena kamera, intervjuvanec in novinar, postavljen izza kadra. Pa vendar se me je ta podoba dotaknila bolj kot vsi ogledani filmi in TV serije v zadnjem mesecu. Le kako je to mogoče, če pa gre za podobo, ki je celo z vidika žanra izrazito šablonska?

Odgovor na zastavljeno vprašanje se začne nakazovati šele v trenutku, ko je bil Guness prepričan, da so snemanje ustavili. V tistem trenutku, potem ko je novinarju že dal izjavo o bombardiranju šole, sicer vodene s strani OZN, ki je ob vnovičnem izbruhu nasilja na območju Gaze nudila zatočišče več kot tri tisočim beguncem, Guness zajoka. Njegov jok pospremi tišina in novičarska grafika, ki v nedogled navaja zadnje informacije s terena. In prav to, tako naravno in prav zato tako ne nadejano, naključno Gunessovo dejanje, me je šokiralo. Ta vstop človeškosti v artificielni globalni medijski režim, katerega pogoji zaradi hibridizacije in decentralizacije imunizirajo tovrstne fenomene, me je spomnil na neverjetno potencialnost podobe, fotografije, filma.

Plastičnost filma, njegova neverjetna zmožnost samo generiranja skozi različne forme, pa je tista v katero, iskreno naivno, pa vendar z vso resnostjo, verjamem. Naj se ob tem skličem na koncept družbene pogodbe fotografije, ki ga v svoji izvrstni monografiji The Civil Contract of Photography razvija odlična izraelska teoretičarka, umetnica, filmska ustvarjalka in fotografinja, Ariella Azoulay; Azoulay omenjeni koncept razume kot konceptualni vmesnik, ki organizira politične odnose na način odprtega, dinamičnega odnosa med posamezniki, brez regulacije, posredništva t. i. suverena[1]– toda mar ne bi mogli (tudi glede na zgornji sestavek) iti še dlje kot Azoulay in namesto fotografije predlagati nov koncept: koncept družbene pogodbe filma?

 

 

[1] Povzeto po Ariella Azoulay. 2008. The Civil Contract of Photography. New York: Zone Books. Str. 110

14. MAF seminar: Poročilo

Blog, MAF!, Poročila

Novembra so štiri slovenska mesta zaživela s svežim filmskim utripom. 28. LIFFe je ponudil bogat program in vsak je…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Zadnji obiskovalec

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Scenarij: Grozljivi gost

Blog, Festivali, LIFFe

V sklopu 14. filmskega seminarja za mlade Enostavno nori na film, ki je potekal na 28. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe,…

Preberi več →

14. seminar MAF: Oblika vode

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Pravljičasta pravljica Ustno izročilo je v zgodovini človeštva vse do začetka pisanja in tiskanja v večjem obsegu predstavljalo edini…

Preberi več →

14. seminar MAF: Intervju s Souleymanom Seyom Ndiayom

Blog, Festivali, Intervjuji, LIFFe

Od Senegala do Slovenije Souleymane Seye Ndiaye je senegalški igralec, ki je na Liffe prišel zaradi filma Mlada ženska….

Preberi več →

14. seminar MAF: Mlada ženska

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Kako biti francoska ženska Paula je Francozinja. To se pravi francoska ženska. Pa ne tiste pregovorne sorte, ki nosi…

Preberi več →

14. seminar MAF: Rekviem za gospo J.

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

OPRAVKI ZA SMRT »Obstaja en zares resen filozofski problem: samomor,« je zatrdil Albert Camus. Film Rekviem za gospo J….

Preberi več →

14. seminar MAF: Moški ne jočejo

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Izgubljeni in najdeni Združena Jugoslovanska produkcija pod poveljstvom (generala) režiserja Alena Drljevića je napovedala bitko travmam skupinice, ki jo…

Preberi več →

14. seminar MAF: Ubijanje svetega jelena

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Ubijanje slehernega gledalca Tudi letos je na Liffe prišel težko pričakovani, zdaj že drugi angleško govoreči film izjemnega, a…

Preberi več →

14. seminar MAF: Dobri časi

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Dobri časi slabega mesta Brata Benny in Josh Safdie, ki bi se ju dalo opredeliti kot indie režiserja, nam…

Preberi več →

14. seminar MAF: V Ciambri

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Zatirani, ki imajo svoje zatirane Zgodnje vstajanje, potepanje čez dan in trudoma nekaj zaslužiti (večinoma s krajo), napeljevanje žic…

Preberi več →

14. seminar MAF: Obupana

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Slaba raziskava neonacističnega nasilja Film Obupana (Aus dem nichts, 2017, Fatih Akin) deluje na dveh ravneh: družinski in družbeni….

Preberi več →

14. seminar MAF: Labod

Blog, Festivali, LIFFe, Recenzije

Otroška melanholija pod perutmi laboda Debitantski film mlade islandske režiserke Labod (Svanurinn, 2017, Ása Helga Hjörleifsdóttir) tako kot večina…

Preberi več →
Back To Top