Anja Banko je filmska recenzentka, ki piše za najvidnejši domači strokovni filmski publikaciji, to sta reviji Kino! in Ekran. Izpod njenih rok so nastala že številna kritiška besedila. Nazadnje je pod svoj drobnogled vzela film režiserke Jane Campion Moč psa (The Power of the Dog, 2021). Vprašali smo jo, kako se loteva pisanja recenzij in kakšno mesto sploh te zasedajo v današnjem svetu, ki vse bolj odklanja kritično misel.
Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da pišemo o filmih?
Filme velikokrat gledamo za zabavo, oziroma, če sem še bolj radikalna, jih včasih dojemamo celo kot šum v ozadju. Pomembno je o njih pisati, da jih ne gledamo zgolj kot industrijske izdelke, ampak o njih razmišljamo tudi kot o umetniških delih. Nenazadnje pa filmi tudi odsevajo družbeno realnost in so do nje kritični. Z vsebinami smo danes bombardirani na vsakem koraku, zato je še toliko bolj pomembno, da jih analiziramo in razumemo, da one ne manipulirajo z nami, ampak mi z njimi.
Kako ste se lotili pisanja svoje zadnje recenzije »Disonanca klavirskega avtomata«, ki je bila objavljena v reviji Ekran (marec/april 2022)?
Najprej sem si pogledala film Moč psa, med samim ogledom si nisem delala zapiskov, ampak sem se filmu prepustila. O njem sem nato veliko brala in raziskovala. Prebrala sem nekatere tuje relevantne recenzije, zanimalo me je, kaj so v svojih kritikah izpostavili drugi recenzenti. Govorim nekaj tujih jezikov in sem zato lahko brala kritike v francoščini, nemščini in angleščini. Vse, o čemer sem brala in raziskovala, pa sem nato postavila na stran in si dovolila, da me film nagovori. Opus režiserke filma Jane Campion dobro poznam, tako da si tokrat nisem ogledala še njenih ostalih filmov. Če pa režiserja ne poznam, si običajno poskusim pogledati vsaj še enega ali dva druga njegova filma. V filmu Moč psa me je denimo najbolj nagovoril prizor igranja klavirja, ki mu v svoji recenziji posvečam tudi največ prostora. V prizoru je nazorno prikazana ideja razmerij moči med glavnima protagonistoma Philom in Rose. Ta ideja je v filmu vseskozi prisotna. Kot kritičarka skušam o filmu podati objektivno mnenje, vendar pa je sama narava kritike subjektivna, saj film vrednotim na podlagi svojih izkušenj, znanj in nenazadnje tudi okusa.
Nastajanje filmov je vedno zanimivo in razburljivo, v Ameriki mu pravijo razvojni pekel (development hell). Ali poznavanje ozadja morda zaznamuje vaše pisanje?
Pri pisanju večinoma upoštevam tudi ta vidik. Nekateri filmi celo slovijo po raznih anekdotah, ki so se dogajale med nastajanjem filma. Preden se lotim pisanja recenzij, si vedno preberem tudi kakšen intervju z režiserjem ali režiserko. Včasih pa so mi podrobnosti iz zakulisja zanimive čisto za lastno zabavo. (smeh)
Kakšna je vsebinska struktura recenzije, katere vse informacije mora vsebovati?
Sama ne sledim angloameriškemu načinu pisanja recenzij, ki so strukturirane kot predstavitveni list. Kritiki v njih pišejo o vsebini filma, o igralcih, o produkciji, o tem, kaj je sporočilo filma in komu je namenjen. Raje pišem bolj esejistično in si ne delam osnutkov, preprosto izhajam iz tega, kar me je v filmu najbolj nagovorilo. Seveda v svojih recenzijah razkrijem tudi drobce vsebine, vendar filma ne razlagam v celoti. Pišem zgolj o tistih vsebinskih delih, ki so ključni za razumevanje osnovnega argumenta recenzije. Na začetku si postavim osnovno tezo, na podlagi katere potem film analiziram in ga argumentiram.
Dobro je, da v kritikah uporabljamo čim več slovenskih izrazov; na primer bližnji plan na mesto close up, kader sekvenca na mesto one shot, in na ta način gradimo slovensko filmsko terminologijo. Za veliko besed, kot je denimo traveling pa v slovenščini sploh nimamo ekvivalenta, in v tem primeru moramo uporabiti angleški izraz oziroma si pomagamo z opisno razlago. Ker imamo osiromašeno filmsko terminologijo, se je kritikom velikokrat težko izraziti, sploh tistim, ki šele začenjajo. Enostavno nimajo besed, s katerimi bi opisali, kar so v filmu videli, ali pa določene termine uporabljajo napačno, večkrat denimo na mesto besede prizor uporabijo besedo, direktno prevedeno iz angleščine: scena (scene). Zdi se mi pomembno, da recenzije pišemo v strokovnem, a jasnem jeziku in da bralcem ne popuščamo, ampak jih skušamo privaditi na višji nivo jezika.
Filmska recenzija ne sme oglaševati, pa vendar, mislite, da lahko ljudi prepriča, da si bodo film šli ogledat?
Če napišem recenzijo za novi film, ki je izšel pri ameriški produkcijski hiši Studio Marvel, svetovno gledano ta za njihove gledalce nima pomena – Marvel je znamka, za katero stoji ogromna propagandna mašinerija, ki ga mnenje ene kritičarke, ki povrh vsega piše še v slovenščini, sploh ne doseže. Če pišem denimo o filmih manjše evropske produkcije, ki se predvajajo po Art kino mreži, pa bo moja recenzija kakšnega bralca ali bralko morda prepričala, da si bo film šel ogledat. Vse je odvisno tudi od tega, kje je recenzija objavljena. Revija Ekran je dvomesečnik in zaradi tega ni aktualna. Po drugi strani pa so spletni portal MMC in pa časopisa Dnevnik ter Večer bolj ažurni in njihove kritike zato morda lahko bolj vplivajo na obisk filmov. Kljub temu mislim, da vloga filmskega kritika danes nima več tako glamurozne in odločevalske funkcije, kot jo je imela petdeset let nazaj. Po drugi strani pa je za domačo produkcijo izjemno pomembno, da kritiki recenzirajo slovenske filme, saj so oni običajno prvi, ki te filme vrednotijo, jih kontekstualizirajo, o njih poglobljeno razmišljajo in sploh postavljajo na zemljevid sodobne filmske produkcije.
Bolj od filmskih kritik ljudi zanimajo kratki opisi filmov, ki jih preberejo na spletnih straneh kot je IMDB, še raje pa samo pogledajo številčno oceno, ki je bila filmom dodeljena, in se na podlagi tega odločijo, ali si bodo film ogledali. Veliko večji vpliv ima na gledanost filmov oglaševanje, ki pa za svoje promocijske namene velikokrat izkorišča delo filmskih kritikov. Če se razgledamo po spletni strani nekaterih kinematografov, pod opisom filma običajno najdemo izseke iz recenzij, kar je dobro, ker za obiskovalce film postavljajo v določen kontekst, vendar pa kritiki za to objavo niso plačani.
Kaj je potem pravzaprav vloga filmskih recenzij danes?
Filmske recenzije so arhivska dokumentacija bodoče filmske zgodovine. Kritiška besedila niso zgolj ocene filmov, ampak je v njih popisan tudi duh časa. Naši zanamci bodo lahko brali o tem, katere filme smo gledali, kako smo jih gledali in kaj smo o njih razmišljali.
Ljudje filme ocenjujejo kot dobre ali slabe, svoje mnenje pa lahko tudi spremenijo po tem, ko preberejo filmsko recenzijo in jim ta razjasni določene aspekte in argumentira svojo presojo. Mislite, da so kritike namenjene tudi filmski vzgoji?
Filmske vzgoje žal večinoma ne srečamo v šoli kot obvezen predmet na šolskem predmetniku, ampak se večkrat dogaja na različne neformalne načine, tudi ob branju filmskih recenzij. Nekateri ljudje niso senzibilni ali pa se ne poglobijo dovolj v vsebine, ki jih gledajo. Filmske kritike bralca nagovarjajo in ga vabijo k dialogu in mu film predstavijo iz druge perspektive.
Se vam kdaj zgodi, da vas filmi pustijo mlačno in sploh ne veste, kaj bi o njih pisali?
Vsekakor, in tudi filmi, za katere si to sploh ne bi mislila. Bruno Dumont mi je denimo zelo zanimiv režiser, obožujem, kako se v svojih filmih poigrava s politično korektnostjo in uporablja veliko črnega humorja. Vendar pa me je njegov zadnji film Francija (France, 2021) pustil čisto mlačno. Nič novega ni pokazal, uporabil je iste vzorce in načine pripovedovanja, kot jih je že v svojih prejšnjih filmih.
Wes Anderson je estetski formalist, nisem ljubiteljica njegovih zadnjih filmov, zdijo se mi vsebinsko izpraznjeni. Zaradi tega sem denimo pisanje recenzije za njegov film tudi že zavrnila. K sreči me urednice in uredniki dobro poznajo in vedo, kateri filmi so mi všeč in bi o njih rada pisala, zato naročila največkrat sploh ne rabim zavračati.
Naloga urednika in tudi filmskega kritika je, da preceni, ali velja filmu sploh nameniti prostor, pozornost, in je to že tisto prvo sito, po katerem presojamo kvaliteto filmov.
Veliko mladih intelektualcev piše filmske kritike, kasneje pa jih to delo tudi veliko opusti, ker je delo podplačano, na ministrstvu za kulturo imajo kritiki in recenzenti zato tudi status deficitarnega poklica. Kako to komentirate?
Splošen družbeni problem je ta, da ima kritična misel v javnem prostoru vedno manjšo veljavo in se počasi izgublja. Medijski in kulturni prostor sta v Sloveniji podhranjena in so honorarji zato seveda zelo nizki. Res pa je tudi to, da v medijih niti ni toliko prosta, da bi cela četica filmskih kritikov in recenzentov svoje kritiške zapise lahko redno objavljala.
Avtorica: Helena Fašalek
Naslovna fotografija: Domen Pal
