Slovenski mladinski filmi so pri domačem občinstvu zelo dobro sprejeti. Najbolj gledana filma celotne slovenske zgodovine sta Sreča na vrvici (1977) in To so gadi (1977). V zadnjem času se je na lestvico najbolj gledanih filmov povzpel Gajin svet (2018), ki bo jeseni dobil še svoje nadaljevanje Gajin svet 2 (2022). Filma o navihani enajstletnici sta napisala Peter Bratuša in Špela Levičnik Oblak. Kako sta nastajala in zakaj kulturna politika v Sloveniji še vedno preveč zatira mladinski film, smo se pogovarjali z režiserjem Petrom Bratuša.
Kako vam je uspelo napisati tako filmsko uspešnico? Gajin svet je bil leta 2018 najbolj gledan slovenski film v kinematografih in leta 2020 najbolj gledan film na slovenskih televizijah. In septembra prihaja še Gajin svet 2…
Vse scenarije za filme pišem skupaj s Špelo Levičnik Oblak. Preden se pisanja sploh lotiva, se veliko pogovarjava in razmišljava. Scenarijev nikoli ne piševa stran po stran, ampak jih začneva pisati šele, ko že veva, kako se bo zgodba odvijala, kdo je glavni lik in kaj osrednji zaplet. Preden nama je vse to jasno, pa dolge ure bolščiva v prazen ekran, in to je najbolj naporen del ustvarjanja. Ko začneva pisati prizore, niti ni več tako težko. Piševa običajno od pol desetih do enih, in to je maksimalni čas, da v pisanju še uživava. Takrat izključiva telefone in se posvetiva zgolj in samo pisanju. Ko dovolj dolgo o projektu razmišljava, ideje vedno pridejo, vendar ne kar same po sebi, za nama so dolga leta izkušenj s področja filma in fotografije. Pri Gajinem svetu sva se veliko spraševala, kar se večina slovenskih scenaristov običajno ne, komu bo film namenjen. Zanimalo naju je, kdo so ti ljudje, koliko so stari – morda sva se o tem toliko spraševala tudi zato, ker oba izhajava iz marketinških vod.
Se vama je bilo težko vživeti v lik otroka?
S Špelo sva že malo starejša, ravno pred snemanjem drugega dela Gajinega sveta sem postal dedek. Človek nikoli ne pozabi, kako je bilo, ko si bil otrok. Tudi ko si star osemdeset in več, se tega obdobja spominjaš. V sebi ves čas nosimo otroka, vendar je odvisno od nas, koliko ga bomo skozi življenje očuvali, nekateri ga nočejo. Vedno mi je lepo, ko se spominjam otroštva in problemov, ki so me takrat pestili.
V obeh filmih odpirata dva zelo delikatna problema, spletno zlorabo in ločitev staršev. Kaj vaju je nagovorilo, da ste odločila za ti dve temi?
S Špelo poznava inšpektorja, ki se ukvarja s spletno kriminaliteto, predvsem otroško in mladinsko, govoril nama je o številnih primerih spletne zlorabe. Kaj vse se na spletu dogaja, naju je osupnilo. Na prvi pogled se nam zdi vzgajanje otrok zelo enostavno: opozorimo jih, da morajo pogledati okrog, preden stopijo na cesto, da ne smejo iti z neznanci. Kaj otroci počnejo na spletu in katere vsebine jih obkrožajo, pa raziskave kažejo, da se njihovim staršem niti ne sanja. Zgrožena sva bila, v kakšne vse pasti se otroci ujamejo na spletu. Zdelo se nama je nujno, da starše in otroke o tem ozaveščamo tudi s filmom. Po projekcijah za šole zato vedno organiziramo tudi predavanje o spletnem nasilju. Povezali smo se z zavodom VSAK in safe.si in na ta način nagovorili že čez trideset tisoč otrok, na kar sem zelo ponosen.
Glede ločitev staršev pa je v Sloveniji tako, da se jih razide kar tretjina. Mislim, da si vsak otrok ob sebi želi imeti zadovoljna starša. Da bi bila družina funkcionalna, kjer se oče in mama ne razumeta dobro, pa je nemogoče doseči. V našem filmu nikogar ne obsojamo, le pozivamo ločene starše, da ohranijo človeški nivo komunikacije in s tem sebi in svojim otrokom omogočijo lepše in lažje življenje. V obeh filmih je to sporočilo zelo zakodirano.
Glavna protagonistka Gaja se v filmih z iskrico v očeh zazira v svet, to pa le redko srečamo pri odraslih filmskih junakih, sploh v slovenskih filmih. Zakaj mislite, da je temu tako?
Odrasli se zavedamo na tisoče preprek, česa vsega ne smemo reči in narediti, otroci še nimajo te samocenzure. V Gajinem svetu so liki zelo aktivni, v slovenskih filmih pa je pogosto prisoten pasiven protagonist – nič ne naredi, da bi se njegovo življenje spremenilo. To niso liki iz najinih filmov. Da bi bilo njihovo življenje boljše in manj zapleteno, so pripravljeni za to nekaj storiti. Filmski junaki, ki so zelo pasivni, me dolgočasijo in mi niso zanimivi, nerad gledam tovrstne filme. Naša Gaja je kot Pika Nogavička, zanjo ni nič nemogoče, vse se da, če se le hoče. V filmu Gaja in njen prijatelj Matic ves čas rešujeta probleme in nista zgolj pasivna opazovalca okolja. Seveda ju marsikateri spodrsljaj prizadene in to tudi pokažeta, vendar gresta kljub temu naprej in se borita.
Pogosto so mladinski filmi romantične komedije, tudi vi ste se odločili za ta žanr. Zakaj?
V Sloveniji lahko posnameš romantično komedijo le, če je mladinski film. Ne spomnim se niti ene romantične komedije od Vesne (1953) dalje, ki bi jo v Sloveniji posneli in ne bi bila mladinski film, ta žanr je absolutno odrinjen na stran.
Kaj po vašem mnenju opredeljuje film kot mladinski, katere so njegove značilnosti?
Dogajanje mora biti v mladinskem filmu posneto iz zornega kota otroka ali najstnika. Film mora predstaviti njegov primarni svet, ki pa seveda trči še ob druge svetove, svet odraslih, njegove najpomembnejše avtoritete.
Nemški pisatelj Erich Kästner je v tridesetih letih prejšnjega stoletja za otroke napisal številna dela. S Špelo sva bila njegova redna bralca in velika oboževalca. Ugotovila sva, da je Kästner svoje bralce jemal zelo resno, in to je bil njegov ključ do tako velikega uspeha. Pomembno je, da mladino in otroke jemljemo resno in za njih ustvarjamo kvalitetne vsebine.
Prav posebna izkušnja je bila za vas verjetno delo z otroki. Kako ste se prilagodili, čemu ste posvetili največ pozornosti?
Ko sem snemal reklame, sem velikokrat delal z otroki. To niti ni bila moja želja, vendar sem kar naprej dobival tovrstne projekte. Vsakič znova mi je v izziv delati z njimi. Preden začnemo snemati, pa je pomembno, da izberem najbolj nadarjene otroke, ki se znajo vživeti v like in na kameri ne izpadejo prisiljeno. V casting vložim ogromno energije in sem pri izbiri igralcev pikolovski. Na avdicijo za Gajin svet je prišlo tisoč dvesto otrok, na Gajin svet 2, v času epidemije, pa se jih je z video posnetkom prijavilo preko sedemsto. Da smo pregledali ves material z avdicij, smo rabili pol leta. Kot režiser jih niti nisem videl vseh, pogledal sem le tiste, ki so se uvrstili naprej in jih v drugem krogu tudi igralsko preizkusil. Izbor se je nato skrčil na deset kandidatov. Dolgo sem se odločal, koga bom izbral.
Otroci so v filmih neverjetno sproščeni, s starejšimi igralci so uigrani. Kako to, da so se tako dobro ujeli?
Otroci so imeli mentorje za igro. Pri snemanju prvega filma jih je igre učila igralka Manca Dorrer, pri drugem pa sta igralca Sebastjan Cavazza in Ajda Smrekar za nastopajoče otroke organizirala pravo malo igralsko akademijo. Slaba dva meseca so imeli trikrat na teden po tri ure vaje. Glavna igralca v Gajinem svetu 2, Uma Štader in Enej Berčič Černe, se doma sploh nista rabila učiti dialoga, ker sta ga tam tolikokrat ponovila. Odlično sta razumela svoja lika, Gajo in Matica, na snemanju jima prav nič ni bilo tuje. Tam nimamo pogojev, da bi lahko snemali tako dolgo, kot bi sami želeli, ampak smo časovno omejeni. Ni bilo torej časa za vajo, spremenili smo lahko le kakšen detajl. Vadili smo prej, predvsem težke, zelo emocionalne prizore smo preigravali tudi po stokrat.
Pred osamosvojitvijo Slovenije so mladinski filmi predstavljali najpomembnejšo vejo kinematografije. Nastale so filmske uspešnice, ki jih vsi dobro poznamo: Kekec (1951, 1963, 1968), Ko zorijo jagode (1978), Poletje v školjki (1985) in številne druge. Paradoksalno pa je mladinski film v samostojni Sloveniji precej zapostavljen. Zakaj?
Problem niti ni toliko v tem, da bi bil mladinski film v Sloveniji zapostavljen, ampak se ga jemlje kot drugorazredno robo. Slovenski filmi so katastrofalno slabo gledani, prvi najbolj gledani film ima osemdeset tisoč gledalcev, drugi pa deset tisoč, razlika v gledanosti je gromozanska. Letos so izšli filmi, ki so dosegli le šesto gledalcev. Na žalost ti isti filmi tudi na festivalih ne dosežejo uspehov. Za posamezni film povprečno namenimo osemsto tisoč evrov – vprašati se moramo, ali je to sploh še smiselno. Že nekaj let si skupaj še z nekaterimi drugimi producenti prizadevamo, a žal neuspešno, da bi ločili proračun za avtorski in žanrski film. Ne more zgolj ena komisija odločati o celotnem proračunu. Najbolj paradoksalno pri slovenskem filmu pa je to, da o njegovi prihodnosti odločajo tisti, ki mesto v komisiji zasedajo eno do dve leti. Ko filmi izidejo, nihče ne odgovarja za to, koliko so uspešni. Producenti in režiserji, ki veliko delajo, nikoli ne bodo v komisiji na Slovenskem filmskem centru, ker bi prišlo do konflikta interesov. To je sistem, ki verjetno nekaterim ustvarjalcem odgovarja in mu je zato nepopularno nasprotovati.
Avtorica: Helena Fašalek
Naslovna fotografija: osebni arhiv