loading ...
loading ...

Mentorski priročnik: Dežela La La

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje za nadaljnje razmisleke.

Mentorski priročnik: DEŽELA LA LA (La La Land) – zgodba glasbe filma in filma glasbe

(Gradivo si lahko naložite tudi v pdf obliki. )

Avtor: Tine Vučko

 

DEŽELA LA LA (La La Land[1])

Režija: Damien Chazelle

Scenarij: Damien Chazelle

Država in leto: ZDA, Hong Kong; 2016

Direktor fotografije: Linus Sandgren

Igralska zasedba: Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend

Montaža: Tom Cross

Glasba: Justin Hurwitz (izvirna glasba in orkestracija); Benj Pasek in Justin Paul (besedila pesmi)

Producenti: Fred Berger, Gary Gilbert, Jordan Horowitz, Marc Platt

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3783958/

DAMIEN CHAZELLE (1985)

Mladi 32-letni ameriški režiser in scenarist Damien Chazelle prihaja iz mesta Providence[2], prestolnice zvezne države Rhode Island na severovzhodu ZDA. Do sedaj je zrežiral štiri filme, od tega tri celovečerce in en kratki film, za sedem filmov (vštevši prej omenjene štiri) pa je napisal tudi scenarij. V filmski industriji je sicer aktiven od leta 2008, v sorazmerno kratkem obdobju manj kot desetletja pa je nanizal že občudovanja vredno število nagrad in nominacij. Sprva je želel postati jazzovski glasbenik, bolj natančno bobnar. Med šolanjem je na srednji šoli Princeton High School naletel na zahtevnega profesorja glasbe, od koder je pozneje črpal navdih za film Ritem norosti (Whiplash, 2004).

Chazelle je kmalu spoznal, da glasbena kariera zanj ne bo prava odločitev in preusmeril se je v študij filmske umetnosti na Harvardu, ki ga je uspešno končal leta 2007. Po visoko uspešnem in kritiško odlično sprejetem Ritmu norosti je Chazelle leta 2016 posnel še muzikal Dežela La La, ki je dosegel še večji uspeh in skorajda enoglasno neizmerno kritiško navdušenje, prejel je neverjetnih 14 nominacij za oskarje[3] in po mnenju nekaterih poskrbel za največji revival žanra muzikla v 21. stoletju.[4] Chazelle sam je prejel nagrado za najboljšo režijo, s čimer je postal najmlajši dobitnik oskarja za režijo v zgodovini.

Markantno pri Chazellovig filmih je, da so njegovi največji filmi po žanru in vsebini glasbeni, v svoji karieri pa je napisal tudi nekaj glasbenih besedil (lyrics), torej njegova strast, ljubezen in simpatija do glasbe kljub dokončni usmerjenosti v filmsko umetnost ostajajo nedvoumne in jasno izražene. Potrebno je dodati še, da je Chazellov najljubši film francoski dramatično-romantični muzikal scenarista in režiserja Jacquesa Demyja Cherbourški dežniki (Les parapluies de Cherbourg)[5] iz leta 1964, ki mu je med snemanjem Dežele La La služil tudi kot močan zgled in navdih.

Predlogi za gledanje:

Damien Chazelle je do sedaj aktivno sodeloval pri nastanku sedmih filmov. Za šest od sedmih je bil edini avtor scenarija, pri enem pa koscenarist. Štiri od sedmih je tudi režiral, od tega so trije celovečerci in en kratki film.

Guy and Madeline on a Park Bench, 2009 – debitantski celovečerec (neodvisni ČB muzikal), scenarij in režija

Whiplash, 2013 – kratki film, scenarij in režija

The Last Exorcism Part II, 2013 – zgodba in scenarij

Grand Piano (Koncertni klavir), 2013 – scenarij

Whiplash (Ritem norosti; po kratkem filmu Whiplash), 2014 – scenarij in režija

10 Cloverfield Lane, 2016 – koscenarist

La La Land (Dežela La La), 2016 – scenarij in režija

Chazellov prihodnji projekt je film First Man (Prvi človek), biografska drama o legendarnem astronavtu Neilu Armstrongu in o ravno tako legendarni misiji Apollo 11, med katero je Armstrong julija 1969 kot prvi človek v zgodovini stopil na Luno. Film je trenutno v fazi predprodukcije in naj bi ga začeli snemati v letu 2017, v glavni vlogi pa bo že potrjeno nastopil nihče drug kot Ryan Gosling.

Damien Chazelle v spletni filmski bazi IMDb: http://www.imdb.com/name/nm3227090/

ŽANR IN ZGODOVINA MUZIKLA

Po suhoparni vendar povsem pravilni definiciji je muzikal “[zlasti v angleškem in ameriškem okolju] odrsko glasbeno delo z elementi operete, kabareta, glasbena komedija“.[6] Še najhujša šibka točka opredelitve je omemba “glasbene komedije”, saj vse, kar lahko vidimo in slišimo v muzikalih, nikakor ni vedno komično. Brez dvoma pa glavno mesto v muziklu zaseda ‘muzika’ – torej glasba oz. μουσικὴ (mousikḕ), kot so jo poimenovali stari Grki. Gre za skrajšani termin μουσικὴ τέχνη (mousikḕ téhnē), kar lahko prevedemo kot ‘spretnost v umetnosti muz’, torej glasbena sposobnost in nadarjenost. Po lastni definiciji je glasba oblika umetnosti, katere medija sta zvok in tišina, ki obstajata v času, najpogostejši elementi oziroma gradniki glasbe pa so višina tona (ki določa melodijo in harmonijo), ritem (hiter, počasen, artikulacija …), dinamika (glasnost) ter ‘barva’ zvoka oz. timbre. Vse zvrsti glasbe naštetih elementov seveda ne upoštevajo, vsekakor pa so vsi omenjeni (in še kakšen bi se našel) prisotni npr. v klasični glasbi. Za ustvarjanje in poustvarjanje glasbe ljudje uporabljamo ogromno množico bolj ali manj konvencionalnih (včasih pa tudi popolnoma nekonvencionalnih[7]) glasbil (instrumentov) ter vokalnih tehnik in z njimi v osnovi ustvarjamo bodisi instrumentalno bodisi vokalno glasbo ali pa mešanico obeh, torej vokalno-instrumentalno glasbo.

Glasbo človek pozna že iz prazgodovine; znamenita piščal iz arheološkega parka Divje babe pri Cerknem, ki so jo našli leta 1995, je po ocenah strokovnjakov stara vsaj 42.000 let in so jo iz stegnenice jamskega medveda izdelali tedanji neandertalci ali kromanjonci. Filmska umetnost je seveda neprimerljivo mlajša, saj se je film rodil šele konec 19. stoletja. Za prelomnico velja leto 1895, v katerem so prve filme v človeški zgodovini kmalu po izumu prve filmske kamere prikazali v Parizu[8] in Berlinu. Ti filmi so bili črno-beli, brez zvoka in krajši od ene minute.

Kmalu pa so ugotovili, da bi bilo prikazane slike in prizore vendarle smiselno povezati tudi s takšnim ali drugačnim zvokom. Od začetka je bil ta zvok lahko karkoli glasbenega, saj je bil primarni cilj preglasiti hrup in ropot prvih okornih filmskih projektorjev, zato so ob zgodnejših projekcijah vrteli kakršnekoli posnetke igranja orkestrov ali pa morda igrali celo na lasten klavir, kjer so si le lahko privoščili instrument in glasbenika. Nekoliko pozneje pa je ob dejstvu, da se npr. prizor smrti ali pogreba na platnu ni povsem ujemal z veselo koračnico, ki je ravno takrat donela iz gramofona, vendarle prišlo tudi spoznanje, da je s pomočjo glasbe moč manipulirati s tem, kaj gledalci ob gledanju filmov občutijo in kako si na platnu videne prizore in dogodke razlagajo in doživljajo.

Tako sta se filmu kmalu pridružila tudi zvok in glasba, zato do pojava t.i. glasbenega gledališča (musical theatre) pot ni bila več dolga. Gre za obliko gledališke predstave, ki v koherentno celoto združuje pesmi (songe), govorjeni dialog, dramsko igro in ples in skozi besede, glasbo, gib in tehnične vidike izrazi zgodbo in čustveno vsebino muzikla. Enotno in skrajšano poimenovanje musical oz. muzikal (v slovenščini tudi mjuzikel oz. mjuzikl) se je pojavilo v začetku 20. stoletja, prvi muzikal pa naj bi bil The Black Crook iz leta 1866, ki je torej nastal natanko 150 let pred Deželo La La.

Nastopiti v muziklu, bodisi v filmskem ali v gledališkem, je praviloma velik izziv in naporna preizkušnja za igralce, ki se morajo nenadoma preleviti v odlične pevce in/ali glasbenike in/ali plesalce. Mnenja, kdaj in v kolikšni meri jim to uspe, so praviloma deljena; filmske in glasbene kritike ter poznavalce sta v zadnjih 15 letih z vokalno (ne)sposobnostjo v slabo voljo spravila npr. Pierce Brosnan (Mamma Mia!) in Richard Gere (Chicago). V primeru Dežele La La lahko rečemo, da je Emma Stone vokalno precej uspešnejša od Goslinga, ki s svojimi pevskimi izzivi sicer opravi solidno, a nič več kot to – mu je pa treba veliko spoštovanje in pohvalo brez dvoma izreči za z lastnimi rokami in znanjem odigrane vse prej kot lahke klavirske parte. Muzikli so bili pri gledalcih in poslušalcih vedno sprejeti toplo in z navdušenjem, zato je bil vedno zelo uspešen žanr in to ostaja tudi v 21. stoletju, ko kinodvoranam vladajo predvsem blockbuster uspešnice, polne posebnih učinkov in digitalne filmske čarovnije. Za konec omenimo še 20 najuspešnejših, najodmevnejših, najbolj legendarnih in najbolj priljubljenih muziklov v kronološkem zaporedju, kot so nastali:

  1. Porgy in Bess (Porgy and Bess), 1935
  2. Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz), 1939
  3. Pojmo v dežju (Singin’ in the Rain, 1952)
  4. Oklahoma! (1955)
  5. Zgodba z zahodne strani (West Side Story, 1961)
  6. Mary Poppins (1964)
  7. My Fair Lady (1964)
  8. Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965)
  9. Jezus Kristus superzvezda (Jesus Christ Superstar, 1970)
  10. Briljantina (Grease, 1978)
  11. Lasje (Hair, 1979)
  12. Fantom iz opere (The Phantom of the Opera, 1986)
  13. Lepotica in Zver (Beauty and the Beast, 1991 in 2017)
  14. Levji kralj (The Lion King, 1994)
  15. Notredamski zvonar (The Hunchback of Notre Dame, 1996)
  16. Moulin Rouge (2001)
  17. Chicago (2002)
  18. Mamma Mia! (2008)
  19. Ledeno kraljestvo (Frozen, 2013)
  20. Dežela La La (La La Land, 2016)

MUZIKAL NA GLEDALIŠKEM ODRU, V FILMU, V KONCERTNI DVORANI

  1. Gledališče

Kot že omenjeno, je bil prvi muzikal pred 150 leti nastali The Black Crook, ki je premiero doživel 12. septembra 1866 na Broadwayju (New York, ZDA) in doživel izjemnih 474 ponovitev.

Glavni svetovni lokaciji, ki po produkcijah muziklov slovita že stoletja, sta vsekakor newyorški Broadway in londonski West End. Marsikdo ti dve svetovni prestolnici obišče tudi posebej z namenom obiska ene od predstav, ki so pogosto razprodane že mesece vnaprej, vstopnice zanje pa lahko dosežejo resnično astronomske cene. V zadnjih koncertnih sezonah predstave na Broadwayju in West Endu obišče skupno okrog 30 milijonov ljudi letno, kar pomeni več kot 82.000 prodanih vstopnic vsak dan v letu.

Nekaj odrskih muziklov imamo tudi Slovenci; najbolj znan in uspešen je nedvomno Cvetje v jeseni, ki je nastal po znamenitem romanu Ivana Tavčarja, ki mu je leta 1973 sledila še dandanes kultna filmska priredba v režiji Matjaža Klopčiča (legendarna glasbena téma Urbana Kodra se v odrski verziji, ki jo v glavnih vlogah zaznamujeta Nina Pušlar in Matjaž Robavs, ne pojavi). Omenimo lahko še Veroniko Deseniško, otroški muzikal Maček Muri pri Mišku Knjižku ter novo produkcijo z naslovom Alpska saga, ki naj bi premiero doživela v letu 2017 in oživela uspešnice skupine Agropop. Silen uspeh je dosegla tudi slovenska priredba muzikla Mamma Mia!.

  1. Film

Filmski muzikal oz. “glasbeni film” je nastal kot logično nadaljevanje gledaliških produkcij v času, ko je zgodnji film dobil tudi svojo zvočno in glasbeno komponento.[9] Prvi filmski muzikli so tako začeli nastajati približno šest desetletij po pojavu odrskega muzikla, torej v zgodnjih 30ih letih prejšnjega stoletja. V zadnjih časih filmsko verzijo muzikla pogosto posnamejo šele pozneje[10], glede na različna merila, praviloma ko oz. če se izkaže, da je (bila) gledališka produkcija muzikla dovolj uspešna in priljubljena, da gre z veliko verjetnostjo pričakovati, da bo tudi sama naložba v filmsko verzijo dovolj uspešna in bogato poplačana. Proces je lahko tudi obraten; takšen primer je npr. ravno Dežela La La, ki je najprej nastala kot film, glede na izjemen kritiški in finančni uspeh[11] pa je zelo verjeten tudi nastanek gledališke predstave, za katero sta zanimanje pokazala že tako produkcijski studio Lionsgate, kot tudi glavni igralec Ryan Gosling.

  1. Koncertne izvedbe

V enaki meri, kot je muzikal priljubljen v gledaliških in kinodvoranah, ga poslušalci in glasbeniki radi slišijo in igrajo tudi v koncertnih dvoranah. Največje uspešnice iz muziklov tako lahko pogosto zasledimo na koncertnih programih vseh mogočih glasbenih zasedb, od manjših komornih skupin do največjih pihalnih in simfoničnih orkestrov. Zaradi lepih melodij in znanih napevov je glasba iz muziklov zelo priljubljena tudi v glasbenih šolah, kjer s tovrstno (in na splošno s filmsko) glasbo pogosto in uspešno motivirajo mlade glasbenike, da razne kratke odlomke oz. posamezne songe iz muziklov igrajo v šolskih orkestrih.

Če se osredotočimo na simfonično glasbo, so pri poklicnih in ljubiteljskih orkestrih širom sveta zelo priljubljeni in najpogosteje izvajani odlomki iz muzikla Zgodba z zahodne strani (West Side Story), ki jih je v približno 23-minutno suito povezal in aranžiral sam skladatelj Leonard Bernstein in jih poimenoval Simfonični plesi iz Zgodbe z zahodne strani (Symphonic Dances from West Side Story; primer izvedbe), vanje pa je seveda vključil najbolj znane in priljubljene melodije iz muzikla. Skladbo je občasno mogoče slišati tudi na abonmajskih koncertih pri nas (Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija). Ostali muzikli, katerih glasbo lahko pogosto slišimo na koncertih simfoničnih ali pihalnih orkestrov, so npr. Porgy in Bess, Čarovnik iz Oza, Moje pesmi, moje sanje, Fantom iz opere, Levji kralj, Chicago in Mamma Mia! – v kratkem pa se jim bo zelo verjetno pridružila tudi Dežela La La.

DEŽELA LA LA KOT MUZIKAL

Dežela La La je v svojem bistvu, manifestaciji in realizaciji glavnih “muzikalskih” prvin pravzaprav popolnoma klasični muzikal, kot so jih poznali predvsem v ZDA  v zlatih časih produkcij legendarnega avtorskega dvojca Richarda Rodgersa in Oscarja Hammersteina II. Še uporabljeni živahni in topli barvni spekter spominja na čase izpred 50 let ali še več – spomin seže vse do kmalu 80-letnega filmskega Čarovnika iz Oza, katerega mavrični, barvno nasičeni Technicolor v sapo jemajoči polni veličastnosti še danes zasije predvsem iz vrhunsko pripravljene Blu-ray verzije, seveda ob pogoju, da se predvaja na ustreznem zaslonu ločljivosti Full HD ali 4K. Ob omenjeni barvitosti pa Dežela La La prikaže tudi mnogo globokih temno modrih odtenkov ter večernih in nočnih prizorov[12], ki podpirajo melanholijo in življenske boje, notranje in zunanje konflikte ter neuresničene želje dveh glavnih junakov.

Glavna igralca Emma Stone (Mia Dolan) in Ryan Gosling (Sebastian Wilder)[13] v filmu, ki se odvije skozi letne čase enega leta, ki se tudi izpišejo na platnu (zima–pomlad–poletje–jesen–zima) predstavljata vsakdanja, običajna človeka, ki vsak po svoje hrepenita po boljši prihodnosti in uresničitvi višjih ciljev; Mia je natakarica v studijski kavarni, kamor zaidejo tudi filmske zvezde, ki jih Mia opazuje z zavistjo in občudovanjem, saj bi tudi sama rada postala uspešna igralka, zato se pogosto a žal neuspešno udeležuje številnih avdicij. Neslavno propade tudi njen poskus avtorske monodrame. Sebastian je glasbenik z dušo in srcem in kot odličen jazzovski pianist ne more razumeti ljudi, ki do te glasbe ne gojijo vsaj takšne strasti, kot on sam. (Tudi) zato seveda ostaja nerazumljen in podcenjen; še kolega iz banda Keith (John Legend, ki se je kot pianist za film moral naučiti igranja na kitaro) mu zabrusi: “Kako boš revolucionar, če si takšen tradicionalist? Oklepaš se preteklosti, bistvo jazza pa je prihodnost!” Sebastianova največja želja je seveda imeti lasten čistokrvni jazz klub in v njem igrati tisti “pravi, ortodoksni” jazz.

Kot je to v filmu (no, pa tudi v resničnem življenju) pogosto, se Mia in Sebastian spoznata v načeloma neprijetni in nepričakovani situaciji (med jutranjim zastojem na mestni obvoznici) in se od začetka seveda ne preneseta, ker pa se nasprotja privlačijo, po spletu naključij kmalu sledijo obojestranske simpatije in naposled tudi zaljubljenost. Chazelle svoja protagonista rad snema v close-upu (bližnjem planu), da gledalcu karseda približa njuno obrazno mimiko in da se gledalec z njima in njunimi težavami tudi lažje poistoveti. V close-up se občasno “ujamejo” tudi Sebastianovi prsti, ki neutrudno in z virtuozno lahkotnostjo brzijo po klavirskih tipkah.[14] Da

ujame celotno dinamiko dogajanja v muziklu (predvsem pogosto obsežne in skrbno pripravljene plesne koreografije), režiser seveda uporabi tudi množico totalov in srednjih planov.

V filmu se v kratki, malo več kot cameo[15] vlogi pojavi tudi J. K. Simmons, ki mu je sodelovanje z režiserjem Chazellom za film Ritem norosti, v katerem igra do že odbijajoče nasilnosti fanatičnega profesorja jazza Terenca Fletcherja, ki greni življenje predvsem glavnemu junaku Andrewu Neymanu (Miles Teller), že prineslo oskarja za stransko vlogo. A če Simmons v Ritmu norosti predstavlja poosebljenje ekstremističnega jazzovskega navdušenca, je v Deželi La La pravi sovražnik jazza in oholi, sarkastični cinik, ki dopusti, da Sebastian v njegovem klubu za drobiž preigrava božične šlagerje, naposled pa ga v svojem unikatnem slogu, za katerega si ne moremo kaj, da ga ne bi imeli za parodijo ali vsaj namig na vlogo Fletcherja, takorekoč na božični večer še hladnokrvno in neprizadeto odslovi.

Za soudeležene pri nastanku filma je bil silen uspeh filma menda precej nepričakovan, nesluteni pa so bili večinoma tudi kritiški slavospevi, ki so film označevali s presežniki, kot npr. ” glasbena mojstrovina”, “visokoleteč in čudovit” ter “takšnih filmov ne snemajo več”. Seveda so se našli tudi kritiki, ki so ostali bolj prizemljeni; pri nas je npr. Ana Jurc, filmska kritičarka spletnega portala MMC RTV SLO v svoji oceni izpostavila tudi nekatere pomanjkljivosti filma, a sklenila z besedami, da gre pod črto vendarle za “muzikal, ki ga bodo prenesli celo sovražniki muziklov” in mu dodelila oceno -5, pohvalen zapis je o filmu objavil tudi Marcel Štefančič, jr.

SKLADATELJ JUSTIN HURWITZ IN NJEGOVA IZVIRNA GLASBA ZA DEŽELO LA LA

V Kaliforniji rojen skladatelj Justin Hurwitz je odraščal v Milwaukeeju (Wisconsin), igrati klavir pa se je začel učiti šele v srednji šoli. Pri 18 letih je naštudiral celoten Beethovnov Prvi klavirski koncert in ga z lokalnim orkestrom tudi odigral – in to “zares dobro, kar za 18-letnika ni lahka naloga”, kot je povedala Hurwitzova profesorica klavirja Stefanie Jacob. Chazella je Hurwitz potem spoznal med študijem na Harvardu, kjer sta igrala v isti glasbeni skupini. Kmalu sta postala sostanovalca in začela s sodelovanjem. Njun prvi skupni (pravzaprav diplomski) projekt je bil Guy and Madeline on a Park Bench, a glede na to, da je Hurwitz pozneje napisal glasbo tudi za vse ostale Chazellove filme, lahko zelo verjetno pričakujemo, da bo postal režiserjev “osebni” skladatelj[16] in da se je tako začela še ena pomembna režisersko-skladateljska naveza.[17]

O začetku sodelovanja s Hurwitzom je Chazelle povedal: “Scenarij za Guy and Madeline on a Park Bench sem napisal samo zato, ker je Justin privolil v pisanje glasbe zanj. Če bi odklonil, bi bili najini poti brez dvoma popolnoma drugačni, Dežele La La pa ne bi nikoli posneli. To, da sem se ga oprijel kot klop, je bila najpametnejša odločitev, kar sem jih kdaj sprejel.”

Ko je film Dežela La La dokončno dobil zeleno luč, sta se ga Chazelle in Hurwitz lotila precej sistematično. Prva naloga, ki jo je skladatelj dobil od režiserja, je bil izziv, naj ustvari glavno glasbeno témo filma. Hurwitz je cele dneve presedel pred klavirjem in preigraval idejo za idejo. Ko pa je vendarle prišel do prave melodije, je bil to zanj in za Chazella “odločilni trenutek. Rekla sva si, okej, uau, to je téma filma.” Omenjena glavna téma je napisana v dveh zelo podobnih variacijah, ki se razlikujeta v tonaliteti in taktovskem načinu (no, pa tudi v naslovu). Oglejmo si njuna odlomka pobliže oz. v klavirskem notnem zapisu:

  1. Téma Mie in Sebastiana (Mia & Sebastian’s Theme)

  1. Zamuda na zmenek (Late for the Date)

Vidimo torej lahko, da sta obe verziji oz. variaciji teme zapisani v plesnem, zibajočem taktu – prva v tričetrtinskem taktu valčka, druga pa v (vsaj na posluh) podobnem šestosminskem taktu. Seveda je tako, saj gre vendarle za muzikal, v katerem se pleše, poje in igra na glasbila. In če je prva verzija v otožnem fis-molu, je druga v (seveda prav tako melanholičnem) cis-molu. Ker je zgodba Mie in Sebastiana skozi cel film precej grenkosladka, pa tudi njen konec ni srečen, je izbira molovske tonalitete za glavno témo filma vsekakor smiselna. (Uvodni song, živahni in igrivi Another Day of Sun je seveda v duru, kot tudi pritiče pozitivnemu, feel-good začetku filma, ki ga zaznamuje masovna plesno-pevska “fešta” nas prometnim zamaškom blokirani avtocestni obvoznici.) Melodija je sorazmerno preprosta[18], nežno zibajoča in primerno romantična, obenem pa za tonalni razvez potrebuje kar lep čas posledično iz nje veje pridih negotovosti, kot je neznana prihodnost mladih filmskih zaljubljencev. Poleg tega med zaporednima tonalitetama zeva prepad intervala čiste kvinte – tako kot prepad med glavnima junakoma, ki je pravzaprav prisoten že od samega začetka njune zgodbe[19], sčasoma pa se samo še poglablja, dokler na koncu ne pomeni razpada negotove romantične zveze. Ker pa je kvinta čisto zveneč in zmagovit interval, ki je v filmski glasbi v pogosti uporabi, ko je treba uglasbiti veselje, srečo, zmago ipd., je smiselno tudi, da obe verziji téme razdvaja prav ta interval, saj tako Mii kot Sebastianu naposled uspe v velikem slogu, zato sta po svoje oba zmagovalca in je konec filma dejansko lahko tudi – srečen.

Glasba iz filma Dežela La La je istočasno s filmom izšla na dveh samostojnih CD ploščah, kar se na prvi pogled zdi nenavadno, a v resnici ni nič posebnega.[20] Na prvi plošči (z modro naslovnico), ki jo bo kupila velika večina ljudi, najdemo filmske songe v istem zaporedju, kot se pojavijo v filmu, na drugi plošči (s svetlejšo naslovnico) pa je mogoče najti izključno izvirno orkestralno glasbo (takoimenovani score) Justina Hurwitza. Le-ta je bil nominiran za dva songa s prve in kompletno glasbo z druge plošče, na koncu pa je tudi prejel oba oskarja – za izvirno orkestralno glasbo oz. score in za song City of Stars.

Med songi, ki so se tudi po filmu najbolj “prijeli” oz. so gledalcem in poslušalcem najbolj zlezli v uho in so si jih požvižgavali tudi še po odhodu iz kinodvorane, lahko omenimo uvodno Another Day of Sun, pa Miin optimistično-šegavi “predstavitveni” song Someone in the Crowd, hrepeneči baladni duet City of Stars in dramatično ter naposled zmagovito Audition (The Fools Who Dream). Zadnji dve omenjeni skladbi sta bili nominirani tudi za oskarja za najboljšo izvirno pesem; prejela ga je City of Stars.

Glasba, ki jo slišimo v filmu, je sicer precej razgibana in raznolika. Kot muziklu tudi pritiče, lahko slišimo vse nianse – od razigrane uverture do dramatičnega sklepnega glasbenega stavka, med njima pa se v skladu z dogajanjem v filmu in počutjem ter občutji glavnih likov pne dramaturški lok z vrtincem čustev, kot so simpatija, ljubezen, veselje, sreča, odloč(e)nost, jeza, žalost, razočaranje in nostalgija; vmes pa sta seveda tudi obvezni duet glavnih junakov ter resda kratek, a čistokrvni jazzovski komad (Herman’s Habit). Vse omenjeno je skladatelj Hurwitz odlično in z izdelanim občutkom za glasbeno estetiko in orkestracijo ujel v instrumentalne in/ali vokalne odlomke ter skladbe. Glede na to, da je Goslingov Sebastian jazzovski pianist, se slogovno glasba Dežele La La seveda oklepa predvsem jazza, big bandovskih ter popularnih zvokov (vendarle v filmu nastopa tudi John Legend).

Hurwitz je povedal: “Prodati tradicionalni muzikal v Hollywoodu 21. stoletja ni lahka naloga. Najin [s Chazellom] izziv je bil narediti film, ki se ne bi zdel starinski ter glasbo in songe, ki ne bi zveneli, kot da bi se kdaj lahko pojavili v katerem od tistih starih filmov. Kako naj torej stvari prenovimo in jih naredimo bolj moderne? Odgovor sva našla v mešanici ameriške popularne glasbe s sodobnim popom in big bandovskim jazzom.”

Ameriški publicist, producent in cinefil Carlos Rosario Gonzalez je k temu in k splošnemu uspehu filma dodal: “Privlačnost glasbe Dežele La La je tudi v tem, da je komponirana kot najbolj sveži klubski hiti. Celo City of Stars, duet Ryana Goslinga in Emme Stone, je napisan kot klubski komad. Predstavljajte si, da mu dodate nekaj elektronskih bobnov in sintisajzerjev in dobili bi komad, ki bi zlahka odplesal na vrh lestvice Billboard’s Hot 100.”

DEŽELA LA LA NA OSKARJIH 2017

Kot smo omenili že v uvodnem besedilu o režiserju, je Dežela La La na razglasitvi 24. januarja 2017 od skupno 24 nominacijskih kategorij prejela vrtoglavih 14 nominacij za oskarja, s čimer je izenačila rekord iz let 1950 (Vse o Evi) in 1997 (Titanik). Oglejmo si seznam kategorij, v katerih je bil film nominiran:

  1. najboljši film (Fred Berger, Jordan Horowitz in Marc Platt)
  2. najboljši režiser (Damien Chazelle)
  3. najboljši glavni igralec (Ryan Gosling)
  4. najboljša glavna igralka (Emma Stone)
  5. najboljši izvirni scenarij (Damien Chazelle)
  6. najboljša izvirna glasba (Justin Horwitz)
  7. najboljša izvirna pesem (Audition (The Fools Who Dream))
  8. najboljša izvirna pesem (City of Stars)
  9. najboljši editing zvoka (Ai-Ling Lee in Mildred Iatrou Morgan)
  10. najboljše miksanje zvoka (Andy Nelson, Ai-Ling Lee in Steve A. Morrow)
  11. najboljši produkcijski dizajn (David Wasco in Sandy Reynolds-Wasco)
  12. najboljša kinematografija/fotografija (Linus Sandgren)
  13. najboljši dizajn kostumov (Mary Zophres)
  14. najboljši filmski editing (Tom Cross)
  15. podelitev oskarjev, ki jih od leta 1929 enkrat letno podeljuje ameriška akademija AMPAS (Academy of Motion Picture Arts and Sciences), je potekala 26. februarja 2017 v dvorani Dolby Theatre v ameriškem Hollywoodu. Od naštetih 14 nominacij je Dežela La La zmago slavila v šestih kategorijah, in sicer:
  16. najboljši režiser
  17. najboljša glavna igralka
  18. najboljša izvirna glasba
  19. najboljša izvirna pesem (City of Stars)
  20. najboljši produkcijski dizajn
  21. najboljša kinematografija/fotografija

Tako Emma Stone kot Ryan Gosling sta že bila predhodno nominirana za oskarja; Stonova za najboljšo stransko vlogo v filmu Birdman (2014), Gosling pa za najboljšo glavno vlogo v filmu Half Nelson (2006), ko je bila njegova slava še precej v povojih. Za oba je bila nominacija za vlogi v Deželi La La torej druga nominacija za oskarja.

Splošni vtis po podelitvi oskarjev je bil, da je Dežela La La vendarle razočarala, saj je od rekordnih 14 nominacij prejela “le” šest nagrad, od teh sta bili dve iz kategorije “velikih petih” (oskarji za najboljši film, najboljšo režijo, najboljši scenarij, najboljšega glavnega igralca in najboljšo glavno igralko). Med podelitvijo oskarja za najboljši film pa se je zgodil katastrofalen in nezaslišan spodrsljaj, ki mu v skoraj 90-letni oskarjevski zgodovini ni para. Podeljevalski par Faye Dunaway – Warren Beatty je za najboljši film pomotoma namreč razglasil Deželo La La, dokler niso, ko so nesojeni zmagovalci že začeli z zahvalnim govorom, napake ugotovili in razglasili pravega zmagovalca, film Mesečina (Moonlight), kar je seveda šokiralo vse prisotne, še najbolj pa oba podeljevalca, voditelja prireditve Jimmyja Kimmela ter ekipi obeh filmov. Dunawayjeva in Beatty za napako sicer nista bila kriva; uradno pojasnilo podjetja PricewaterhouseCoopers, ki je na podelitvi skrbelo za pripravo kuvert z zmagovalci in njihovo vročanje podeljevalcem se glasi, da so “podeljevalcema pomotoma izročili kuverto napačne kategorije, ko pa smo napako odkrili, smo jo nemudoma popravili. Trenutno še raziskujemo, kako je do tega lahko prišlo in dogodek globoko obžalujemo.” Podeljevalca sta namreč prejela kuverto za razglasitev najboljše glavne igralke, ki je bila tedaj že razglašena in ko je Beatty zmedeno obmolknil in negotovo pogledoval k Dunawayjevi, je ta na kartici prebrala ime Emme Stone in tako sklepala, da je zmagala Dežela La La. Kratek posnetek dogodka je na voljo tukaj, več pa lahko preberete npr. tule.

Film je bil sicer skupno nominiran za kar 200 različnih nagrad, od katerih jih je prejel 86, med drugim šest oskarjev, pet britanskih nagrad BAFTA (od 11 nominacij; zmagal je v kategorijah za najboljši film, najboljšega režiserja, najboljšo glavno igralko, najboljšo izvirno glasbo in najboljšo kinematografijo), sedem zlatih globusov, nagrado za najboljšo glavno igralko na beneškem filmskem festivalu[21] ter mnoge druge lovorike; celoten seznam je na voljo tukaj.

V NADALJNJI RAZMISLEK IN/ALI OGLED IN/ALI POSLUŠANJE PRIPOROČAMO:

  • obe izdani CD plošči – soundtracka Dežele La La,
  • besedila songov Dežele La La,
  • film Ritem norosti (Whiplash, 2014)
  • obisk žive gledališke izvedbe kateregakoli muzikla
  • ogled filma, poslušanje glasbe in branje besedil muzikla Zgodba z zahodne strani (West Side Story, 1961, režija Robert Wise in Jerome Robbins, glasba Leonard Bernstein, besedila Stephen Sondheim).

[1] Besedna zveza ‘La La Land’ je v ZDA v uporabi kot vzdevek oz. ljubkovalno ime za kalifornijski Los Angeles, podobno, kot je New York City lahko tudi Big Apple.

[2] Mesto celo za naše razmere ni ravno veliko, saj ima 100.000 prebivalcev manj od Ljubljane.

[3] Takšen podvig je do sedaj uspel samo še filmoma Vse o Evi (All About Eve, 1950) in Titanik (Titanic, 1997).

[4] Na mestu je morda zgolj primerjava s filmsko verzijo muzikla Chicago iz leta 2002, ki je bila nominirana za 13 oskarjev in jih prejela šest, tudi za najboljši film.

[5] Glasbo za Cherbourške dežnike je napisal znameniti francoski skladatelj filmske in jazz glasbe Michel Legrand, ki je konec leta 2015 koncertiral tudi v Ljubljani.

[6] Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ogledano na spletu.

[7] V orkestru nekonvencionalna glasbila najpogosteje najdemo v sekciji tolkal, kjer (sploh med izvajanjem npr. filmske ali novejše glasbe) lahko v funkciji “instrumentov” slišimo in vidimo številne bolj ali manj vsakdanje predmete, npr. pisalni stroj, avtomobilski zavorni boben, pletilke v funkciji udarjalk, pojočo žago, jeklene verige, nakovalo ipd.

[8] Posebno mesto ima 46-sekundni film Delavci zapuščajo tovarno Lumière v Lyonu, ki sta ga francoska brata Lumière skupaj s še devetimi kratkimi filmi konec decembra 1895 prikazala na prvi javni plačljivi projekciji filma v Parizu. V vseh treh obstoječih verzijah si ga je moč ogledati tukaj.

[9] Zakaj neki nam je potemtakem prešlo v navado, da gremo muzikal (in tudi vse ostale filmske žanre) v kino ali pred domači TV zgolj “gledat” in ne tudi poslušat? V muziklu je na prvem mestu vendarle glasba, glasbo pa poslušamo in ne gledamo, mar ne?

[10] Takšen primer je npr. Chicago, ki je nastal leta 2002, torej 27 let po nastanku odrske produkcije (1975).

[11] Dežela La La je ob proračunu (v svetu filmske produkcije je uveljavljen izraz budžet oz. budget) 30 milijonov dolarjev do konca februarja 2017 prinesla 370 milijonov dolarjev, torej je bil vložek v film že več kot podvanajsterjen.

[12] Npr. v okolici in sami stavbi v filmih pogosto videnega Griffithovega observatorija, kjer svojo prvo panoramo Los Angelesa v Cameronovem Terminatorju (1984) zagleda goli Arnold Schwarzenegger.

[13] Od začetka je bilo mišljeno, da bosta v glavnih vlogah nastopila Emma Watson (Hermiona iz filmov o Harryju Potterju) in Miles Teller (bobnar Andrew Neiman iz Chazellovega Ritma norosti).

[14] Kot del priprav na vlogo Sebastiana, ki je v filmu poklicni jazzovski pianist, je Ryan Gosling v času predprodukcije filma intenzivno obiskoval ure klavirja (šestkrat tedensko po dve uri) in do začetka snemanja tako napredoval, da je lahko sam dejansko brezhibno odigral vse klavirske odlomke, ki jih v filmu odigra Sebastian. Pevec John Legend, ki je sam tudi klasično šolan pianist, je priznal, da Goslingu zavida, ker se je tako v tako kratkem času naučil tako dobro igrati klavir.

[15] Takoimenovani cameo ali cameo appearance je kratka vloga (včasih dolga samo nekaj sekund), v kateri se v filmu praviloma nepričakovano pojavi znan igralec, ki sicer ni del redne filmske igralske zasedbe, pogosto pa tudi kakšna druga javno znana osebnost – politik, glasbenik, režiser filma, športnik …

[16] Uradne potrditve oz. podatka o tem, ali bo Hurwitz napisal tudi glasbo za Chazellov prihajajoči film First Man, zaenkrat sicer še ni, vsekakor pa je to zelo verjetno.

[17] Ostale znamenite in uspešne režisersko-skladateljske naveze iz filmske zgodovine so npr. Spielberg-Williams, Leone-Morricone, Abrams-Giacchino, Besson-Serra, Burton-Elfman, Cronenberg-Shore, De Palma-Donaggio, Hitchcock-Herrmann, Kieślovski-Preisner itd.

[18] (V umetnosti filmske glasbe še kako velja pravilo “manj je več”, pomislimo npr. samo na Spielbergovo Žrelo (Jaws, 1975), za katero je legendarni John Williams iz zgolj dveh tonov v obsegu male sekunde ustvaril tako strašljiv motiv, da je marsikoga še danes strah zaplavati v morju, če se ga spomni.)

[19] Spomnimo, da je prvo, kar Sebastian “dobi” od Mie, pravzaprav “fakič”! J

[20] Omenimo samo dva podobna in dobro znana primera: Forrest Gump (Robert Zemeckis, 1994, izvirna glasba Alan Silvestri) in Misija: nemogoče (Brian De Palma, 1996, izvirna glasba Danny Elfman).

[21] Na tem festivalu je bil film 31. avgusta 2016 tudi premierno predvajan, sicer pa je v kinodvorane po svetu prišel v decembru 2016.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top