Vsaj polovica vsakega dokumentarnega filma predstavljajo tema in liki, ki se jih režiserji odločijo izpostaviti. V odslikavanju sveta in njegovih resnic film Greta (I am Greta, Nathan Grossman, 2020) zagotovo obravnava atraktivno temo in osebo – pomenljivo vstopa v notranji svet mlade okoljevarstvene aktivistke in je hkrati tudi izvrstno ekstraspektivno srečanje navidezno neomajnega boja za naravo in našo prihodnost, ki ga krepijo močni etični stebri, s svetovnim političnim establišmentom na strohnjenem polju izrabljenih izgovorov. Film je del 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki se letos odvija preko spletne platforme filmov na zahtevo (VOD).
Greta Thunberg (15) se avgusta 2018 odloči, da bo namesto v šoli dneve prebila pred švedskim parlamentom, vse dokler ne bo konec nacionalnih volitev (to je bilo tri tedne), na katerih upa, da bo kdo izpostavil okoljevarstvene probleme. V šoli pridobljeno znanje se ji zdi irelevantno, če morda že jutri ne bomo imeli več narave. Tako enostavno in jasno je njeno izhodišče. Politikom v svoji državi želi povedati, da ne smejo več zanemarjati reševanja okoljskih problemov in da agende, ki vzpodbujajo gospodarsko rast, v svojem bistvu ogrožajo naravo. S svojimi udarnimi, provokativnimi govori je že kmalu pritegnila pozornost medijev, pred vsem pa vplivala tudi na desettisoče mladih z vsega sveta, s katerimi že kmalu globalno vzpostavi “petkove proteste za prihodnost” (#FridayForFuture).
Če morda ne gre za dokumentarni film, ki bi bil v svoji filmski strukturi kakorkoli poseben, pa se je mladi režiser in snemalec filma Nathan Grossman tankočutno približal svoji protagonistki in intrigantno vpletel Gretino naravo s političnim ter medijskim svetom, ki mu je šla pogumno naproti. Montaža slike in zvoka tako ponuja malo morje izvrstnih posnetkov zdolgočasenih politikov, izumetničenih pogovorov s svetovnimi voditelji in televizijskih novic, ki filmu skupaj dodajajo plasti političnega konteksta – koliko je njen boj relevanten na parketu političnih kupčij. Mestoma pa informacijska intenzivnost celo nakazuje na Gretino sposobnost nadpovprečne absorbcije podatkov in informacij, ki jih“piflarsko” zmore spričo njenega Aspergerjevega sindroma.
Avtizem pri Greti ni problem, kot sama zelo jasno poudari; je le inherentno razmerje, ki jo določa. O njem odkrito govori, nanj je celo ponosna: “Dobro bi bilo, da bi vsak imel malo Aspergerja, vsaj, ko gre za podnebje.” Včasih je zaradi tega razmerja visoko motivirana in visoko storilna ter jo pogumno vodi, občasno pa jo tudi utrudi in povsem utiša. Takrat si najbolj od vsega želi ob sebi svoja psa, kadar je pod stresom, tudi zapleše. Film odkritosrčno prikaže vsa Gretina razmišljanja o svetu in o sebi, vsa stanja vznesene sreče, sproščenosti in umolčanosti. Grossman v občutljivi maniri, a pozorno, pokaže tudi intenzivni odnos, ki ga ima z njo njen oče Svente. Ta jo spremlja na vseh političnih nastopih, sicer kdaj očitno utrujen in zaskrbljen pa ne obupava nad svojo hčerko, ki vidi v boju za naravo svoje osnovno človeško poslanstvo, in to celo tako zelo intenzivno, da kdaj zaradi stresne situacije noče jesti. Ko se Greta loti dela na aktivističnem področju, se mu preda v celoti. Oče je v mnogih situacijah Gretin steber moči, in je ta, ki jo uspe pomiriti.
Režiser je Greto spremljal vse od časa, ko je pričela protestirati pred švedskim parlamentom, in takrat se mu niti sanjalo ni, da bo iz tega gradiva nastalo zrelo delo za celovečerni format. Gretino vztrajno protestiranje je postalo vse bolj opazno in zaradi svojih govorov so jo pričeli vabiti na svetovno najpomembnejše dogodke, povezane z okoljsko problematiko. Sprva naivna Greta se je vseh teh dogodkov veselila v upanju, da morda uspe premakniti podnebno politiko na višji nivo, politike pa do večje odgovornosti in resničnih dejanj. Tako nastopi na podnebni konferenci OZN v poljskih Katowicah (2018), kjer se sreča z Antónijem Guterresom, generalnim sekretarjem OZN, in govori na ekonomsko-socialnem odboru v Evropskem parlamentu (2019) tik pred Jean-Claudom Junkerjem, predsednikom parlamenta. Njen govor ga povsem pokosi, saj za razliko od njegove agende o regulaciji splakovanja stranišč v EU Greta nastopi odločno, angažirano: “Ljudje nam vedno povedo, da so polni upanja, upajo, da bodo mladi rešili svet. Ampak ga ne bomo. Ni dovolj časa, da bi mi lahko odrasli in prevzeli krmilo. Do leta 2020 moramo močno zmanjšati izpuste. To je prihodnje leto. Čistimo vašo umazanijo. Ne bomo se ustavili, dokler ne končamo.”
Med drugimi spozna tudi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki jo kot prvi voditelj katerekoli države povabi na sprejem k sebiv predsedniške prostore Elizejske palače (2019). Na žalost je ni sposoben sprejeti kot sebi enako, četudi se je že do tedaj v mediji v vseh ozirih izkazala kot nadpovprečno razgledana in izobražena na področju naravovarstvene tematike. Odnos zreducira na nivo pogovora z otrokom, ki bi moral hoditi v šolo (“kako vse to usklajuješ s šolo?”, “torej veliko bereš o podnebju?”) Greta pogovor prične odločno in nakaže, da je prišla z jasnim namenom, zato izpostavi dejstvo, da število prostestnikov po vsem svetu nakazuje, da bodo ljudje zahtevali spremembe in ne bodo kar tako umolknili. Macronu pojasni, da ima veliko priložnost pričeti z novo politiko, ki bo poskrbela tudi za naravo. To politiko bi morale voditi bogatejše države, med tem ko bi revnejše morale imeti možnost boljšega življenja. Macronov molk Greto nato podpiha: “Verjetno se vam mudi. Lahko greste.” “Najlepša hvala,” še reče francoski predsednik in vstane s svojega klasicističnega fotelja.
Prav zabavna so tudi njena srečanja s svetovnimi pop in verskimi ikonami, kot sta Arnold Schwarzenegger in celo papež Frančišek, do katerih Greta v filmu odkrito ne kaže afinitete. Schwarzeneggerju celo v mladostniškem cinizmu odtvita: “Lahko računate name. Hasta la vista.”, medtem ko se po srečanju s Frančiškom (Vatikan, 2019) bistveno bolj zabava neposrečeni obrazni mimiki njenega očeta na fotografiji, ki je zaokrožila svet, kot pa temu, da se je rokovala s papežem.
Greta kmalu uvidi, da večina politikov in zvezdnikov, ki jih sreča, le hlini zainteresiranost v njen angažma, saj so usmerjeni predvsem v njo kot fenomen, s katero se je koristno fotografirati. Vsi njeni nastopi na političnih dogodkih in srečanja z vsemi možnimi veljaki ne spreminjajo nič, ker politikom ni do tega, da bi kaj spremenili. “Ni dovolj govoriti, da se trudimo.” Zelo sporočilni so posnetki, kako med njenimi govori raznorazni politiki zehajo, zdolgočaseno sedijo križemrok, nemška premierka Angela Merkel pa ob brazilskih, kitajskih in savdskoarabskih politikih celo tipka po svojem telefonu.
S to izkušnjo Greta kmalu ustanovi svojo fundacijo za financiranje akcij za reševanje podnebnih izzivov predvsem na globalnem jugu, kjer je finančna fluktuacija slabša, začenš s pomočjo v Afriki, ki so jo globalne podnebne spremembe močno prizadele. Gretina organizacija se je finančno bistveno okrepila z 1 milijonom evrov, ki ji jih je letos namenila portugalska fundacija Gulbenkian – ta je Greto nagradila za njeno človečnost.
Veliko pozornosti je mlado dekle pridobilo tudi z neverjetno odločitvijo, ki jo premorejo le najpogumnejši – sprejela je povabilo na nastop na vnovičnem srečanju OZN v New Yorku (september 2019), a se je za pot iz Evrope čez Atlantik odločila uporabiti plovilo, ki ne porablja nobenih goriv, IMOCO 60 enojadrno tekmovalno jadrnico. Več dni trajajoča pot je od nje terjala ne samo pogum, temveč tudi trdnost duha. “Nočem biti človek, ki govori eno in dela drugo. Nočem pridigati, kako je nekaj pomembno, nato pa sesti na letalo, ker je tako lažje.” Nič čudnega ni, da je na tako težavni preizkušnji 16-letno dekle, ki se je pri premagovanju atlantskih valov moralo na drveči jadrnici več dni zapored držati opore, doživelo tudi obup: “To je velika odgovornost. Nočem početi vsega tega. Preveč je zame. Vem, da je pomembno in kaj vse je na kocki, ampak to je velika odgovornost.”
A Greta, ki je s potjo čez Atlantik postala že prava zvezda, na trdnih tleh zares ne obupa, in četudi je danes pandemija spremenila prioritete ljudi in se je skrb za podnebje umaknila tveganjem, povezanim z zdravjem in gospodarsko krizo, še vedno potuje (ko je to dovoljeno) le z električnimi vlaki in avtobusi in opozarja na vse krivice, ki jih povzročajo odločitve in dejanja gospodarstvenikov in politikov. Pri tem je konsistentna, vztrajna, odločna in bojevita, celo anarhistična. Zaveda se, da je potrebno vršiti pritisk, da se kaj spremeni. Zato na svoji poti ne srečuje le podpornikov na eni strani ter idealnotipsko ustrojenih voditeljev držav in drugih politikov izpraznjenih vsebin na drugi, temveč tudi očitne skrajne nasprotnike. Nekateri jo po medijih vulgarno žalijo, drugi njej in njeni družini celo pretijo s smrtjo.
Morda Greto pred resnejšimi napadi zaenkrat še rešuje njena ‘otroška narava’ in ne potrebuje mednarodne zaščite, a nas mora zanjo vseeno skrbeti, kakor nas tudi za Juliana Assanga,Edwarda Snowdna in vse te izvensistemske opozorilnike, ki dvomijo v politične demokracije in za javno dobro razkrivajo njihove umazanije ali vsaj napake.
Revija Time jo je imenovala za osebnost leta 2019, tako lani kot tudi letos pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Prepričan sem, da Greti slednje ne pomeni prav nič, ker vemo, da je nagrada močno kompromitirana in politični konstrukt ter da je vsako leto nominiranih preko tristo ljudi, med njimi lani tudi Donald Trump.
“Režiserju je uspelo, da me je posnel takšno, kakršna sem,” je Greta komentirala film ob svetovni premier, ki jo je ta imel na beneškem filmskem festivalu letos. Četudi je kar neverjetno, vseeno ne preseneča toliko podatek, da je imel film na IMDb svoj čas oceno le 3,1, saj je več kot 70 % ocenjevalcev dalo filmu oceno ‘1’ (na dan 12.11.2020: ocena se izboljšuje, saj je film naslednji dan doživel tudi VOD premiero na Huluju). Odločen napad na dokument o Greti in njenem boju tako le dokazuje, da je delo mlade Švedinje pomembno, močno prepoznavno in vplivno.
Greta je s svojim idealizmom inspirirala na tisoče otrok in mladih po vsem svetu, ki so prav tako v svojih lokalnih okoljih pričeli boje za reševanje narave – intenzivnejši protesti septembra 2019 so povezali kar 7 milijonov ljudi, večino mladih, po vsem svetu (vsaj 13.000 tudi v Sloveniji), kar ta dogodek označuje kot največji podnebni protest, ki se je zgodil kadarkoli do zdaj. Greta ob tem še vedno ostaja Greta, ta petek je na svojem Instagram profilu objavila fotko s svojim prvim protestnim plakatom in pripisala, da sicer zaradi epidemoloških razmer izvaja #ClimateStrikeOnline, a vseeno protestira že 118. petek.
Film Greta nas tako še posebej po času boja za rasne pravice v ZDA (#BlackLivesMatter) opominja, da nam pravic nihče ne podeljuje, temveč si jih moramo izbojevati sami, ter da so zakoni in regulacije zapisane tako, da koristijo gospodarskim korporacijam, ki hiperproduktivno sitijo svet s potrošnim materialom, hrano in drugimi atributi užitka. Ravno slednji je v kombinaciji z udobjem pravo gojišče pasivnosti svetovne populacije – ki pa jo razveseljujoče zadnji dve leti vendarle prebuja novi val mladih, ki verjamejo, da bodo s številčnostjo na uličnih protestih, transnacionalno povezanostjo in z močnimi (še kako jasnimi!) argumenti v javnosti vendarle utrli pot do radikalnih sprememb. In to zares ne bi smel biti le njihov boj, temveč skrb nas vseh. Zato se boj za podnebne pravice pridružuje ostalim pravicam, ki jih ljudje borimo že desetletja in stoletja.
Za konec pa zapisujem še Gretin govor, ki ga je imela na OZN srečanju v New Yorku (2019): “To je narobe, ne bi smela biti tu. Morala bi biti v šoli na drugi strani oceana, pa vendar ste prišli vsi k nam mladim po upanje. Kako si drznete? S svojimi praznimi obljubami kradete moje sanje in otroštvo, a sem še vedno ena izmed najsrečnejših. Ljudje trpijo, ljudje umirajo, celotni ekosistemi propadajo, vi pa govoričite o ekonomiji in pravljice o večni gospodarski rasti. Kako si drznete? Že več kot 30 let je znanost kristalno jasna. Kako si drznete gledati stran, priti sem in trditi, da delate dovolj, ko pa na vidiku ni nobene primerne politike ali rešitve. Izneverili ste se nam, ampak mladi začenjamo spoznavati vašo izdajo. Oči prihodnjih generacij so uprte v vas. Če se nam boste izneverili, vam ne bomo nikoli oprostili. Svet se spreminja. Spremembe prihajajo, pa če vam je prav ali ne.”
Avtor: Rok Govednik
Vir naslovne fotografije: Arhiv Liffe
