Igor Harb: »V Evropi imamo božičnih filmov manj kot v Ameriki, so pa kvalitetnejši«

v 2020/Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

Prvi božični film Božiček (Santa Claus, George Albert Smith) so posneli Britanci leta 1898, bil je nem in trajal je dobro minuto. V filmu otroka nestrpno čakata ob kaminu Božička, služkinja jima ukaže, da morata takoj spat. Medtem se po dimniku spusti Božiček in jima nastavi darila. Kako se je božični film razvijal naprej, smo se pogovarjali s filmskim kritikom, prevajalcem in publicistom Igorjem Harbom.

Vsako leto ves december božični filmi zapolnjujejo televizijske ekrane. Kateri sodi med najbolj kultne?  

Najbolj znan je film režiserja Franka Capre Čudovito življenje (I’ts A Wonderful Life, 1946), ki se vsako leto vrti po televiziji. Ima čudovito božično zgodbo: poslovnež George Bailey želi na božični večer narediti samomor, ker mu preti bankrot. Pred tem ga reši angel in mu pomaga na novo odkriti radost v življenju. Film govori o tem, da si moramo ljudje med sabo pomagati, da sreče ne prinese denar, ampak to, da imaš okrog sebe prijatelje in družino, ki te imajo radi.

Bi lahko rekli, da so božični filmi televizijski in zato upoštevajo drugačne zakonitosti: nasičeni so z dogajanjem, malo je psiholoških pavz v dialogih, atmosferskih scen ni.

Že sama definicija božičnega filma je malo problematična, ker gre za filme, ki se dogajajo okrog božiča, kar predstavlja zelo pomemben element. Žanrsko so ti filmi praviloma romantične komedije, obstajajo pa seveda izjeme, kot so kriminalke, grozljivke, družinski in akcijski filmi. Med božične filme denimo uvrščamo akcijski triler Smrtonosno orožje (Lethal Weapon, 1987) in družinsko komedijo Sam doma (Home Alone, 1990). Na Netflixu je dolg seznam božičnih filmov. Za te filme je značilno, da je fotografija zelo barvita; poudarjene so zelena, rdeča in zlata barva. Ne gre vedno za televizijske filme, to je odvisno od avtorjevega pristopa in proračuna, s katerim razpolaga. Najbolj znani božični filmi za velika platna so Pravzaprav ljubezen (Love Actually, Richard Curtis, 2003), Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M, Mitja Okorn, 2011) in Počitnice (The Holiday, Nancy Meyers, 2006).

Največ božičnih filmov seveda posnamejo v Ameriki. Obstaja še katera država, kjer jih veliko sproducirajo?

V Evropi jih glede na celotno produkcijo posnamemo bistveno manj kot v Ameriki, največ božičnih filmov pa nastaja v Franciji in Angliji. Kar nekaj jih posnamejo tudi v Avstraliji. Koliko so uspešni, je čisto druga zgodba. Sploh v Evropi se gre za to, da filmski skladi ne podpirajo toliko filmov, ki se poigravajo z enimi in istimi vzorci. Posledično je zato v Evropi božičnih filmov manj, so pa kvalitetnejši. To sta denimo romantična komedija režiserja Mitje Okrona Pisma Sv. Nikolaju in francoska zgodovinska drama Vesel božič (Joyeux Noël, Christian Carion, 2005). V tem filmu se dogajanje odvija med prvo svetovno vojno: vojaki iz Škotske, Nemčije in Francije za božič na fronti sklenejo premirje.

Zakaj v Sloveniji še nismo posneli božičnega filma?

Obstajajo filmi, ki se dogajajo pozimi in med božičem. Režiser Metod Pevec je posnel Vaje v objemu (2012). Dva para se v decembrskem času spoznata na plesnem tečaju in potem se med njimi dogajajo afere. Res pa je, da v Sloveniji nimamo komercialnih božičnih filmov, kot jih poznamo iz Amerike. Pri nas na leto posnamemo tako malo filmov, da mora biti režiser res zelo zagnan in znati mora idejo dobro predstaviti, da dobi financiranje. Do nedavnega nismo imeli kaj dosti grozljivk, potem smo dobili Idilo (2015) režiserja Tomaža Gorkiča. Podobno bi se moralo zgoditi pri božičnem filmu, ampak tako fanatičnih avtorjev ni lahko najti.

Pri nas se financiranje filma zelo težko pokrije s prodanimi vstopnicami. Edino, kar se je izkazalo, da deluje, je komedija, recimo Pr’ Hostar (Luka Marčetič, 2016) je imel izjemno visoko gledanost. To je zelo težko ponoviti in z z omejitvami, ki jih terja božični film, bi ga pri nas zelo težko posneli: ti filmi se namreč snemajo pozimi in ne poleti, kar pomeni, da bi ogromno denarja porabili že samo za osvetljavo. Neodvisna produkcija si ne more privoščiti, da bi vložila toliko denarja. Morda bi se za tovrstni projekt odločila komercialna televizija, kot je na primer Pisma Svetemu Nikolaju posnela in financirala poljska komercialna televizija. Pri nas imamo Voyo, Pop TV in Planet TV, ki imajo lastno produkcijo in snemajo televizijske nadaljevanke, med katerimi se najde tudi kakšna božična epizoda.

V kolikšni meri božični filmi zastopajo konzumerizem in na katerih ravneh se to vse razpozna?

Težko je božične filme spraviti v en kalup. Že to, da v času božiča gremo v kino gledat božične filme, je potrošništvo. Večkrat so božični filmi platforma za promocijo raznoraznih izdelkov. Darila so velik del zgodbe ali pa je to celotna zgodba filma, kot v bizarnem božičnem filmu Nori božič (Jingle All the Way, Brian Levant, 1996).  Glavni protagonist, ki ga igra Arnold Schwarzenegger, ves čas pada v absurdne situacije in se bori, da bi sinu za darilo prinesel iz trgovine zadnjega Turbo Mana.

Zakaj jih ljudje tako radi gledajo?

Veliko ljudi rado gleda filme, kjer vedo, kaj se bo zgodilo na koncu. Ker jim je vse v naprej jasno, so pomirjeni. Ogromno televizijskih kriminalk je narejenih tako, da ves čas veš, kdo je morilec. Uživaš v tem, kako ga na koncu odkrijejo, in podobno je z božičnimi filmi.

Kakšna je umetniška vrednost božičnih filmov?

Čist odvisno od filma, najdemo od prelomnih del, do na horuk posnetih filmov brez zgodbe. Na splošno ne moremo reči, da božični filmi nimajo umetniške vrednosti. Slabih primerov ne manjka, vendar obstajajo tudi zelo dodelani filmi s sporočilom in premišljenim vizualnim pristopom, kot sta  Zgodba iz Philadelphije (Philadelphia Story, George Cukor, 1940) in grozljivka Črn božič (Black Christmas, Sophia Takal, 2019).

Katere božične filme bi priporočili za ogled? 

Meni je eden najljubših božičnih filmov Kaj dogaja? (Go, Doug Liman, 1999). Je film o mladih, ki preživljajo božično noč v Las Vegasu, zabavajo se in se zapletajo v nečedne posle. Priporočal bi tudi filme Shanea Blacka: Cmok cmok, bang bang (Kiss Kiss Bang Bang, Shane Black, 2005),  Iron Man 3 (Shane Black, 2013) in Poljub za lahko noč (The Long Kiss Goodnight, Renny Harlin, 1996).

Avtorica: Helena Fašalek

Naslovna fotografija: Osebni arhiv