Lahko bi rekli, da je Smrtno varen (Death Proof, 2007, Quentin Tarantino) najmanj znan in skoraj zagotovo najmanj priznan film Quentina Tarantina. Irska feministična gibanja so ga obtoževala sovražnosti in promoviranja nasilja nad ženskami, medtem ko se pomisleki filmofilov in kritikov navezujejo na »nedodelano« zgodbo, ki naj bi v primerjavi z ostalimi Tarantinovimi mojstrovinami gledalca razočarala, če ne celo dolgočasila (»…dolgi, dolgi, dolgi raztegi bizarno nepomembnih pogovorov med maščevalkami, ki so veliko razočaranje v primerjavi z veličastnimi dialogi v Steklih psih in Šundu.« Peter Bradshaw, The Guardian, 2007). Celo Tarantino sam je dejal, da mora biti Smrtno varen najslabši film, ki ga bo kadar koli posnel. Čeprav se ta izjava nanaša na njegov odnos do lastne filmografije v celoti in je dodal, da bo v primeru, da se ne spusti na nižji nivo, zadovoljen s svojo umetniško dediščino, vseeno menim, da je sebi in filmu, skupaj z mnogimi kritiki, naredil krivico. Pa poglejmo, zakaj.
Konceptualno je Smrtno varen mišljen kot eden od dveh delov projekta Grindhouse, pri katerem je sodeloval z režiserjem Robertom Rodriguezom. Njun cilj je bil ustvariti filmsko izkušnjo, ki bi gledalca popeljala nazaj v čas poceni slasherjev in car-chase filmov sedemdesetih. Z ročno spraskanim filmom, namerno »slabo« montažo in preskakujočim trakom je Tarantino dosegel prav to. Car-chase žanru se je poklonil, a ga hkrati nadgradil. Zdi se, kot da je v resnici ustvaril film svojih sanj. Posnet je brez posebnih učinkov, vse, kar vidimo na platnu, se je dejansko dogajalo na snemanju, s čimer, poleg analognega snemanja in splošnega old school pristopa k izdelavi filmov, na piedestal postavlja kaskaderski posel. Nenazadnje so trije glavni liki filma kaskaderji, eno najpomembnejših vlog pa odigra Zoë Bell, kaskaderka, ki je s Tarantinom sodelovala že pri Ubila bom Billa (Kill Bill, 2003, Q. Tarantino) kot dvojnica Ume Thurman.
Dejansko pa Smrtno varen v svojem bistvu ni akcijska bomba, ki stoji na impresivnih posnetkih kaskaderskih trikov. Srce filma so povsem klasični tarantinovski elementi. Izpopolnjeni liki, iskrivi dialogi, neverjetna glasba in stilistični detajli razkrivajo Tarantinovo briljantnost, ki zasije v »počasnih« scenah. In prav v slednjih pridejo do izraza izjemni ženski liki. Četudi je sprožilec dogajanja moški, v filmu dominirajo ženske. Naj bodo primarno zasnovane kot žrtve ali ne, število ženskih vlog, dodelanih ženskih likov iz mesa in krvi, je skoraj da rekordno. Mnogi imajo prvo skupino deklet zaradi njihove brezskrbnosti in želje po zabavi za antifeministično, medtem ko naj bi druga grupa neustrašnih in ambicioznih filmark temu kontrirala. Ta površna delitev pa popolnoma zgreši bistvo, saj prezre dejstvo, da prav vse junakinje z neopravičujočo samozavestjo ter močjo in neodvisnostjo, ki sledi iz nje, poosebljajo feminizem. Nenazadnje so neobremenjene in neodvisne od družbenih norm – pa naj gre za to, da se jim popolnoma prilegajo ali od njih drastično odstopajo. Tarantino z njimi razbija mite o pisanju ženskih vlog, saj zavrže lik damice v težavah, ki čaka na svojega odrešenika ali pa objokuje izgubo le tega. Smrtno varen je redek primer filma, ki ženska prijateljstva postavi na isto raven z moškimi in pokaže, da tudi odnosi med ženskami temeljijo na sproščenih pogovorih in bolj ali manj nedolžnem zafrkavanju ter je tako vse kaj drugega kot zgolj seciranje propadlih zvez ter analiziranje dejanj in besed moške populacije. In prav zato se mi zdi, da je Smrtno varen bolj slavospev ženskam kot pa film o šovinističnem serijskem morilcu, ki s šarmom pretenta svoje zafnane žrtve, četudi na prvi pogled deluje kot točno to. Povrh vsega pa z izmenjavo energičnih pogovorov, kot vedno estetskih krvavih prizorov in izjemne dirke, ki tvori zadnjih dvajset minut, definitivno ustvari eno najbolj zabavnih in hkrati večplastnih filmskih izkušenj nasploh.
Vanja Gajić
