Nora vojna bratov Marx
Zadnje dni letošnjega apokaliptičnega leta mi bodo pomagale preživeti osvobajajoče, provokativne in subverzivne komedije. Komedijo običajno razumemo kot žanr, katerega edini namen je zabava, pri tem pa lahko spregledamo, da je prav skozi komične postopke mogoče zavzeti eno od najbolj kritičnih pozicij do sveta. Najboljšo začasno osvoboditev od vzpostavljenega družbenega reda ter suspenz hierarhij, privilegijev in norm nam ponuja filmski opus bratov Marx, predvsem v teh časih spet zelo aktualna Nora vojna bratov Marx (Duck Soup, 1933, Leo McCarey). Na voditelja izmišljene države Freedonije, Rufusa T. Fireflya (Groucho Marx), ki deželo v kar najkrajšem času pahne v vojno, namreč v mnogih pod(r)obnostih spominjajo voditelji, ki kljub očitni norosti in neumnosti (še) danes vodijo take in drugačne države. Priporočam ogled v double billu z Velikim diktatorjem (The Great Dictator, 1940, Charles Chaplin).
Hodijo z volkovi
V praznično vzdušje najlažje stopim skozi pravljični portal. In nihče pravljic na filmskem platnu oziroma na ekranih ne pripoveduje tako magično in vizualno prefinjeno kot irska produkcijska hiša, specializirana za ročno izdelane animirane filme, Cartoon Saloon. Moč domišljije in umetnost pripovedovanja je rdeča nit vseh njihovih prekrasnih celovečercev, od Skrivnosti iz Kellsa (The Secret of Kells, 2009, Tomm Moore), ki nas popelje v čaroben svet srednjeveških rokopisov, prek skrivnostne Pesmi morja (Song of the Sea, 2014, Tomm Moore), ki jo je navdihnila zbirka irskih in škotskih ljudskih zgodb, do Parvane – zgodbe o neverjetnem potovanju (The Breadwinner, 2017, Nora Twomey) v kateri mlada junakinja išče pogum na na nemirnih ulicah Afganistana. Letos nam Cartoon Saloon prinaša novo vizualno poslastico Hodijo z volkovi (Wolfwalkers, 2020, Tomm Moore in Ross Stewart), s katero nas vabijo v mitološki svet domačega Kilkennya, v začarane gozdove in med ljudi, ki hodijo z volkovi.
Ave, Cezar!
Blišč, sladkoba in sentimentalnost božičnih praznikov (in filmov) potrebujejo tudi svojo nekoliko bolj cinično protiutež. Filmi bratov Coen so kot jutro, v katero se zmačkani, dezorientirani in nekoliko tesnobni zbudimo po najbolj nori novoletni zabavi. Letos sicer ne s prvim ne z drugim ne bomo imeli težav, vseeno pa je v vsako novo leto dobro vstopiti z zdravim odmerkom eksistencialističnega angsta, nezaupanja in črnega humorja. Ob poslušanju podkasta o zgodovini Hollywooda You Must Remember This že nekaj časa razmišljam, da bi si ponovno ogledala nadrealistično metafilmsko komedijo Ave, Cezar! (Hail, Caesar!, 2016, Ethan Coen in Joel Coen), ki nas popelje skozi studijske kuloarje in malibujske enklave zlate dobe Hollywooda. Kdaj, če ne prav letos, je čas za po coenovsko eskapističen pobeg v tovarno sanj?
Vir naslovne fotografije: Arhiv Slovenske Kinoteke
