loading ...
loading ...

Mentorski priročnik: Ona

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje za nadaljnje razmisleke.

Mentorski priročnik: ONA (Elle)

(Gradivo si lahko naložite tudi v pdf obliki. )

Avtor: Nace Zavrl

Ona

(Elle)

Režija: Paul Verhoeven

Scenarij: David Birke (po literarni predlogi Philippa Djiana)

Država in leto: Francija, Nemčija, Belgija; 2016

Direktor fotografije: Stéphane Fontaine

Igralska zasedba: Isabelle Huppert, Laurent Lafitte, Anne Consigny

Montaža: Job ter Burg

Glasba: Anne Dudley

Producenta: Saïd Ben Saïd in Michel Merkt

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3716530/

PAUL VERHOEVEN (1938) – Nizozemski režiser ima za sabo že impresivno ustvarjalno zgodovino tako v ameriški kot v domači nizozemski filmski industriji. S svojim lanskoletnim povratkom (filmom Ona, Verhoevnovim prvim celovečercem po desetih letih) pa je prvič v polstoletni karieri svojo srečo preizkusil še v Evropi, natančneje, v Franciji.

Do sredine osemdesetih je na nizozemskem filmskem ter televizijskem terenu dosegel izjemno popularnost – predvsem po zaslugi uspešnic Turkish Delight (Turks fruit, 1973) in Boj na življenje in smrt (Soldaat van Oranje, Paul Verhoeven, 1977). Po besedah nekega kritika je na nizozemskem postal »sam svoja industrija«, a hkrati pridobil kar nekaj sovražnikov: po lastnih besedah so ga domači kritiki imeli za »dekadentnega, izprijenega, in nedostojnega«, zaradi česar se je leta 1985 odločil (skoraj pod prisilo) za prehod čez Atlantik, kjer istega leta posname svoj prvi celovečerec v angleškem jeziku, Meso in kri (Flesh + Blood).

V Hollywoodu pa se režiserjeva estetika za odtenek spremeni: že v njegovih zgodnjih filmih – poleg že omenjenih tudi Zapiski prostitutke (Wat zien ik, Paul Verhoeven, 1971) in Katie Tippel (Keetje Tippel, Paul Verhoeven, 1975) – je opazna Verhoevnova nagnjenost k prizorom ekstremnega nasilja ter eksplicitne seksualnosti, ki sta v režiserjevem opusu nerazločljivo prepletena z družbeno satiro, a v kasnejših hollywoodskih delih (tako dramah kot v akcijah in trilerjih) se nasilje, spolnost in satira le še potencirajo ter izoblikujejo v zares prepoznavno, Verhoevnu lastno kombinacijo.

Po dvajsetih letih delovanja v Združenih državah se Verhoeven leta 2006 vrne na Nizozemsko in posname vojno dramo Črna knjiga (Zwartboek), s katero – že tretjič – podere rekord najdražjega nizozemskega filma do takrat, hkrati pa si prisluži še nagrado domačega občinstva za najboljši nizozemski film vseh časov (!). Med filmom Črna knjiga in lanskoletnim Ona je režiserju kraljica Beatrix podelila nizozemski viteški naziv, kmalu za tem pa Verhoeven v tandemu s pisateljem Robom Van Scheersom spiše še obsežno knjigo Jezus iz Nazareta (Jezus van Nazaret, 2007), o življenju in delu Jezusa Kristusa – nad katerim Verhoeven že od nekdaj goji globoko fascinacijo. V zadnjih letih se je režiser na nizozemski televiziji preizkusil še kot komentator resničnostnih šovov, leta 2016 pa je na prestižnem filmskem festivalu v Berlinu nastopil tudi kot predsednik strokovne žirije.

Predlogi za gledanje:

Boj na življenje in smrt (Soldaat van Oranje, Paul Verhoeven, 1977)

Katie Tippel (Keetje Tippel, Paul Verhoeven, 1975)

Turkish Delight (Turks fruit, Paul Verhoeven, 1973)

Zapiski prostitutke (Wat zien ik, Paul Verhoeven, 1971)

 

KDO JE ONA?

 

Kdo je torej ona, na katero se Verhoeven nanaša v naslovu? Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo za trenutek najprej posvetiti vsebini. Michèle (Isabelle Huppert) je direktorica uspešnega pariškega podjetja za razvoj video iger, katerega (večinoma moški) zaposleni so s svojo vodjo bodisi obsedeni bodisi smrtno sovražni. V prvem filmskem prizoru pa je Michèle posiljena; s črno smučarsko masko prekrit moški vdre v njen predmestni dom, ter jo – ob navzočnosti hišne mačke – potisne proti tlom ter brutalno napade. Film je v uvodnih minutah grob, neusmiljen in za gledalca boleč (Verhoeven že v prvem prizoru jasno vzpostavi, da tu nimamo opravka s pretirano diskretnim ali subtilnim režiserjem). A Michèle čez nekaj trenutkov vstane; vidimo jo v kopalnici, kako v kadi briše krvav madež z mednožja; slišimo jo, kako si po telefonu naroča suši za večerjo s svojim sinom (novopečenim očkom s službo v fast food verigi, ki mu pri tridesetih najemnino še vedno plačuje mama). Življenje se torej nadaljuje, in Michèle se nad travmatičnim dogodkom ne obotavlja; namesto žalovanja naredi vse potrebno, da se zaščiti (zamenja vse ključavnice, kupi solzivec in sekiro ter se še isti dan testira za spekter spolnih bolezni), hkrati pa prijateljem novico o dogodku zaupa šele čez nekaj dni, in še to spotoma ob večerji (svoji brezčustveni mami posilstva niti ne omeni).

Michèle se loti iskanja svojega napadalca – na sumu so sprva tako moški sodelavci kot bližnji prijatelji –, a življenje medtem teče naprej. Še naprej hodi v pisarno, sestankuje in vodi svojo ekipo programerjev; dobiva se z mamo in sinom (ki nasproti determinirani Michèle oba izpadeta klavrno in nemočno), ter še naprej za hrbtom svoje najboljše prijateljice spi z neznosnim Robertom. Michèle je na vseh straneh obkrožena z zares neprijetnimi, šibkimi ali pomilovanja vrednimi ljudmi, v veliki večini moškega spola (za najbolj patetičnega med patetičnimi se izkaže prav njen posiljevalec). Michèle se po napadu ne vda v vlogo nemočne žrtve, niti se ne poda na krvoločno, »jaz-tebi-ti-meni« maščevanje. Njena reakcija je na prvi pogled umirjena, analitična, intelektualna (zdi se, da Michèle točno ve, kaj dela, kot da je na tovrstno travmo že navajena), a vendarle ostane motivacija, ki jo žene h kasnejšim dejanjem (denimo prostovoljnim flirtanjem s svojim napadalcem), do neke mere skrivnostna. Primerno nejasen je zatorej tudi naslov: se Ona nanaša preprosto na Michèle, ali ima Verhoeven v mislih koga drugega? Naj spomnimo, da se lahko Elle, francoski naslov filma, nanaša hkrati na ženski zaimek »ona«, hkrati pa tudi na krajšavo imena Isabelle – imena glavne igralke Isabelle Huppert –, morda pa celo na drugo obliko imena Michèle (!). Kdo je torej ona? Verhoeven je na tem mestu primerno enigmatičen, in ravno v tem se skriva njegov talent.

 

Kdo je torej Ona v naslovu? Govori film o izkušnjah ene posameznice (Michèle) ali o izkušnjah žensk kot takih? Sta seksizem in nasilje do žensk le stvar enkratnih dogodkov (posilstva, nadlegovanja v pisarni), ali se mora Michèle z njima soočati na vsakem koraku? Ima Verhoeven prav, ko zatrdi, da se prva polovica filma zgleduje po stari zavezi (»ljubi svojega bližnjega«), druga polovica pa po novi (princip »oko za oko«)? V kakšnem odnosu je Verhoeven do Rebecce, edine zares verne osebe v filmu (jo zasmehuje, spoštuje, morda celo povzdiguje)?

 

Predlogi za branje:

Adam Nayman, »The Rules of the Game: Paul Verhoeven’s ElleCinema Scope 68 (September 2016), dostopno na http://cinema-scope.com/cinema-scope-online/elle-paul-verhoeven-france-special-presentations/.

 

 

Isabelle Huppert

Isabelle Huppert je bila bolj kot ne edina svetovno znana igralka, ki si je vlogo drzne Michèle Leblanc upala sprejeti. A pomembno je poudariti, s kako pomembno in kako uspešno osebnostjo imamo tu pravzaprav opravka: Huppert je bila med snemanjem One (leta 2015) stara enainšestdeset let, v svoji polstoletni karieri pa je do danes nanizala že več kot sto filmskih in televizijskih vlog – večinoma v Franciji in zahodni Evropi, posnela pa je tudi nekaj celovečercev v angleščini. Huppert smo vajeni predvsem v vlogah jeklenih, popolnoma samostojnih žensk, pogosto dokaj predrznih, vedno pa neomajnih, odločnih ter, brez izjeme, rahlo zastrašujočih. Sodelovala je že z največjimi imeni sodobnega art filma (Godard, Haneke, Denis), tokrat pa je prvič nastopila v režiji Paula Verhoevna, ki ji je med snemanjem, kot pove v intervjuju, pustil skoraj popolnoma proste roke: »Isabelle sem večinoma pustil, da dela stvari po svoje. Mislil sem si, da bom na ta način iz nje dobil še najboljši nastop.«

Huppert naj bi svojemu liku večkrat dodala manjše gibe, geste in izjave (spomnimo se njenih odrezavih vzklikov ter polovičnih nasmeškov), katerih scenarij sicer ni predvideval, so pa pripovedi doprinesle tolikšno dodano vrednost, da je Verhoeven tovrstne momente spontanosti in improvizacije rade volje dovolil – ter jih pri Isabelle Huppert tudi spodbujal. Kot je na newyorški premieri filma dodala Huppert, je »Paula [Verhoevna] zelo zanimalo, kako bom stvar izvedla, saj – ker sem ženska – bom po definiciji vedela več o tem, kako bi moj lik v dani situaciji reagiral. Na nek način gre torej za dokumentarec o neki ženski.«

Bi lahko Isabelle Huppert, sodeč po njeni prisotnosti v skorajda vsakem prizoru, smatrali za eno izmed avtoric filma, enako (ali celo bolj) pomembno od režiserja samega? Kaj izbor Huppert (in ne, denimo, manj znane francoske ali ameriške igralke) pomeni za gledalčevo dojemanje Verhoevnovega filma? Na kakšen način bi bil film drugačen, če v njem ne bi nastopala prav ona? Ali izjemno izkušena igralka Isabelle Huppert s sabo prinese nekatere dodatne asociacije – ki niso toliko del njenega lika Michèle Leblanc kot pa igralkinih dotedanjih vlog ter medijskih pojavov? Kaj se zgodi, če igralkino izjavo – da gre v filmu za »dokumentarec o neki ženski« – vzamemo resno? Je Ona na svoj način tudi dokumentarec o Isabelle Huppert?

 

Predlogi za gledanje (filmi z Isabelle Huppert v glavni vlogi):

Ceremonija (La Cérémonie, Claude Chabrol, 1995)

Every Man for Himself (Sauve qui peut (la vie), Jean-Luc Godard, 1980)

Prihodnost (L’avenir, Mia Hansen-Løve, 2016)

Učiteljica klavirja (La Pianiste, Michael Haneke, 2001)

 

 

Seksističen film ali film o seksizmu?

Je Ona seksističen film? Ali pa imamo v resnici opravka s prav nasprotnim, s filmom o seksizmu, z ostro kritiko mizoginije? Verhoevnov film je poln sovraštva ter nasilja do žensk, od najbolj okrutnih in očitnih napadov (posilstvo, nadlegovanje, fizično in verbalno zmerjanje) do manj opaznih, a zato nič bolj dopustnih kršitev (indiferentnost prijateljev ob omembi posilstva, nespoštovanje podrejenih moških do svoje šefice). Zdi se, da je Michèle obkrožena z nesposobnimi, neodgovornimi in neprebavljivimi moškimi – od posiljevalca do podložnega sina Vincenta, da ne pozabimo na brezčutnega ljubimca Roberta in bivšega moža Richarda, s katerima si niti Michèle niti gledalec verjetno ne želi imeti preveč opravka (ne pozabimo, da Michèle pri šestdesetih vendarle živi sama). Tu sta seveda še Ralph, mamin zaročenec, in Kurt, programer v Michèlinem podjetju, oba do slednje neprijazna ali kar sovražna, tudi če se v filmu pojavita le za nekaj minut. (Od vseh moških je Michèle še najbolj naklonjen bivši partner Richard, a tudi on ima, kot izvemo od Michèle, zgodovino pretepanja svojih žena.)

Vprašanje pa ostaja, ali Verhoevnov film zares sovraži ženske, ali nam v resnici le prikazuje družbo, v kateri je tovrstno sovraštvo prisotno in razpaseno? Vredno je razmisliti, ali film podpira ali odobrava katerokoli izmed mnogih oblik spolnega nasilja, ki jih prikazuje, ali do njih vendarle pristopi odmaknjeno, z mero razsodne distance? Kakšen je Verhoevnov pogled – resen ali ironičen, kriv ali kritičen? Ona je nadvse brutalen, neusmiljen in na trenutke težko gledljiv film, ki nam po vsakem gledanju pusti neprijeten ter močno grenak priokus – a vprašati se je treba, ali nam podobnega priokusa ne pusti tudi naša družba?

Je Ona torej seksističen film, ali gre pravzaprav za film o seksizmu? Kakšne oblike (vidnega in nevidnega, krutega in diskretnega) spolnega nasilja nam Verhoeven prikaže? Kakšen je Verhoevnov odnos do seksizma in mizoginije moških likov (ali njihova dejanja odobrava, obsoja, se jim morda posmehuje, jih ironizira)? Ima režiser prav, ko v intervjuju zatrdi, da so vsi moški okrog Michèle »ne tako super«?

Predlogi za poslušanje podcastov:

Kieron Corless, Erika Balsom, Henry K. Miller in Catherine Wheatley, »Certain Women, Elle, Moonlight and Nocturama – Four 2016 Highlights, Debated,« Sight & Sound Podcast, 5. januar, 2017, dostopno na http://www.bfi.org.uk/news-opinion/sight-sound-magazine/podcast-certain-women-elle-moonlight-nocturama-2016-london-film-festival.

Violet Lucca, Adam Nayman, Margaret Barton-Fumo, Benjamin Crotty, »Paul Verhoeven« The Film Comment Podcast, 15. november, 2016, dostopno na http://www.filmcomment.com/blog/film-comment-podcast-paul-verhoeven/.

 

 

 

Komedija o posilstvu?

Še preden je maja lani Ona doživela svojo premiero v Cannesu, so kritiki in mediji film hitro označili za »komedijo o posilstvu« (»rape comedy«). Da mu je izraz neumen in nesmiseln, Verhoeven ni nikoli prikrival: »To namiguje, da je posilstvo komično. Ampak sam ga nikoli ne dojemam kot smešnega ali zabavnega. Posilstvo v filmu je ekstremno kruto, neposredno in nasilno. V njem ni nič komičnega!« Preostali film je v močnem kontrastu s posilsvom. Nekaj podobnega je Verhoeven ustvaril že s svojo kultno klasiko Slačipunce: tudi tam smo priča okrutnemu posilstvu, ki se za nekaj minut popolnoma odlepi od groteskno-ironičnega tona dotedanje pripovedi (gre za skrajno resen prizor v skrajno neresnem filmu).

Ona ni žanrski film – težko bi ga umestili med katerokoli od uveljavljenih žanrskih kategorij, bodisi med komedije, akcijske filme, trilerje. A kljub temu – in morda prav zaradi tega – Ona vsebuje elemente vseh treh. Ona ni triler, a na trenutke se poslužuje napetosti in suspenza; Ona ni akcija, vendar ji akcijskih prizorov ne manjka; Ona ni komedija – vsaj ne v tradicionalnem pomenu besede –, a nemalokrat je polna humorja. Smeh, ki ga film tako spretno vzbuja, pa ni nikoli nedolžen ali sadističen, temveč vedno negotov, nervozen; ko Michèle prijateljem med večerjo v restavraciji zaupa novico o posilstvu, so njihove reakcije zmedene, negotove, kot da ne vedo, kaj točno reči ali ukreniti, ali pa jih preprosto ne zanima. Njihovi nesposobnosti – sploh v primerjavi z neomajno Michèle – se skorajda moramo vsaj malo zahihitati, če ne prej pa zagotovo takrat, ko v sceno vstopi natakar in gostom med travmatičnim pogovorom ponudi steklenico šampanjca.

Pri svoji prepoznavni zvrsti nervoznega humorja se Verhoeven zgleduje po najboljših. Kot inspiracijo pri ustvarjanju One nam režiser navede predvsem dve evropski klasiki: Renoirova Pravila igre (La Règle du jeu, Jean Renoir, 1939), znanem po svoji humorni (in še danes učinkoviti) obravnavi človeške (a)moralnosti, ter Buñuelov Diskretni šarm buržuazije (Le charme discret de la bourgeoisie, 1972), satirični, a neusmiljeni obsodbi srednjerazredne duhovne izprijenosti (podobno kot v slednjem, je tudi Verhoevnova meja med resnostjo in zasmehovanjem včasih težko določljiva).

Kako bi opisali Verhoevnovo samosvojo zvrst humorja? Kateri dogodki ali prizori pri gledalcu vzbudijo komično reakcijo in kakšno vlogo igrajo tovrstni trenutki pri našem dojemanju celotnega filma? Je posilstvo v filmu vir humorja, ali se Verhoeven dogodka loteva bolj premišljeno? Ne manjka filmov, ki posilstvo uporabijo kot element v svoji zgodbi; a izrazito manj je tistih, ki bi se osredotočali poleg samega dogodka še na njegove posledice – kaj Verhoeven doseže z odločitvijo, da posilstvo umesti že na sam začetek pripovedi? Kako se Verhoeven igra z razmerjem moči v odnosu med Michèle in posiljevalcem (ter hkrati njenim ljubimcem) – spomnimo se prizora v kleti, ko Michèle posiljevalcu pusti, da jo napade, nakar slednji izgubi svojo moč ter oblast, in iz prizora preprosto odide?

Predlogi za gledanje:

Diskretni šarm buržoazije (Le charme discret de la bourgeoisie, Luis Buñuel, 1972)

Nepovratno (Irréversible, Gaspar Noé, 2002)

Pravila igre (La Règle du jeu, Jean Renoir, 1939)

Skrito (Caché, Michael Haneke, 2005)

 

Predlogi za branje:

Miriam Bale, »An Assault, And Everything That Came After,« New Republic, 30. november, 2016, dostopno na https://newrepublic.com/article/139063/assault-everything-came.

Elena Lazic, »Top 10 2016 des lecteurs: Elle (Paul Verhoeven, 2016),« Cahiers du Cinéma 726 (januar 2017), angleški prevod dostopen na http://elena-et-les-films.tumblr.com/post/155481027576/elle-paul-verhoeven-2016-translation-of-elena.

John Semley, »Why Paul Verhoeven’s ‘Rape Comedy’ Is More Complicated Than That,« Maclean’s, 19. november, 2016, dostopno na http://www.macleans.ca/culture/movies/why-paul-verhoevens-rape-comedy-is-more-complicated-than-that/.

 

 

Satira in alegorija

Naša teza je preprosta: Verhoeven je režiser satire in alegorije; iz družbenih situacij se norčuje ter jih hkrati obstoja, vedno ostro in z užitkom, a nikoli neposredno, nikoli didaktično ali moralistično – Verhoeven nam svojih misli ne narekuje, temveč jih zapakira v debelo plast ironije in metaforike. Če hočemo razumeti Verhoevnov edinstveni način izražanja, pa moramo najprej razumeti nekaj osnovnih pojmov.

Satira: »delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje.« Alegorija: »prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodoba.« Je Ona satiričen film? Je alegoričen? Če je, kaj alegorizira, in na kaj cilja njegova satira? Ali je Ona morda prispodoba mizoginije in sovraštva do žensk kot takih? Je posilstvo Michèle le konkretna oblika sicer veliko obsežnejše zvrsti nasilja; je filmsko posilstvo pravzaprav le manifestacija mnogo manj otipljivega (a zato nič manj razširjenega) seksizma, ki v sodobni patriarhalni ureditvi še vedno prevladuje? Spomnimo se na dejstvo, da se ona v naslovu morda ne nanaša na posamezno osebo, temveč na nekaj bolj splošnega, morda na ženski spol kot tak – bi lahko lik Isabelle Huppert torej razumeli ne kot individualno osebnost, s svojevrstno zgodovino in značajem (čeprav je Michèle nedvomno tudi to), temveč bolj kot kulturni arhetip, kot splošnejši osebnostni model, ki zajema in se nanaša na širšo družbeno skupino? Spomnimo se, da je Huppertin lik na svoj način sicer edinstven, a hkrati poln raznovrstnih socialnih stereotipov. Rahlo starejša ženska, kulturno izobražena, nekoliko predrzna in poslovno uspešna: po prav takšnih vlogah je Huppert v zadnjih letih postala slavna, do točke, ko bi lahko rekli, da njen lik Michèle ni toliko unikaten in eni ženski specifičen, kot pa tipski ter skupen široki skupini ljudi.

Kaj alegorizira, in na kaj (ali koga) gleda satirično (seksizem, nasilje nad ženskami, pokvarjenost buržuazije, človeška amoralnost, in morda še kaj)? Je Verhoevnov pristop do perečih problematik v filmu Ona podoben ali enak kot v režiserjevih dosedanjih delih? Ali pa se Ona od slednjih morda na svoj način vendarle razlikuje? Kaj želi Verhoeven doseči z alegoriziranjem in ironijo – ali tovrstne prispodobe dosežejo nekaj, kar neposredni ekspresiji morda ne bi uspelo? Če se Verhoeven tukaj res loteva seksizma in sovraštva do žensk, kako to počne? Prek kakšnih pripovednih strategij (karakternih potez, narativnih situacij, morda tudi dialogov?) obratuje Verhoevnova alegorija? Je Verhoeven edini režiser, ki se tematik loteva prek ironije in satire, ali poznamo še kakšnega ustvarjalca (ali posamezen film), ki deluje na podoben način?

Predlogi za gledanje:

Verhoevnovska satira                                                                        Dve alegorični klasiki

Slačipunce (Showgirls, P. Verhoeven, 1995)                                    Zabavne igre (Funny Games, Michael Haneke, 1997)

Vesoljski bojevniki (Starship Troopers, P. Verhoeven, 1997)        Žarenje (The Shining, Stanley Kubrick, 1980)

»The Verhoeven Touch«

Paul Verhoeven ima svoj prav poseben avtorski podpis: njegovi filmi so prepoznavni že na daleč, in česarkoli se Verhoevnova roka dotakne, za kakorkoli neizvirno ali dolgočasno snov že gre, bo le-ta v Nizozemčevem filmu pridobila prav značilen lesk. »Verhoevnov dotik« (»The Verhoeven Touch«) je režiserjev prepoznavni znak, je njemu lasten estetski detajl, ki ga najlažje ponazorimo kar z opisom enega njegovih klasičnih manifestacij. Spomnimo se Verhoevnovega filma Popolni spomin (1990), interplanetarno-akcijske streljačine z Arnoldom Schwarzeneggerjem v glavni vlogi. Med enim izmed mnogih prizorov preganjanja in zasledovanja se Schwarzeneggerjev lik Douglas Quaid znajde na nabito polnih tekočih stopnicah sredi nakupovalnega centra. Ko skupina oboroženih zlikavcev proti protagonistu Quaidu izstreli manjši rafal, ta za živi ščit uporabi enega izmed mimoidočih – naboji iz polavtomatskih pušk ubogega človeka do mesa raztrančirajo, Schwarzenegger pa iz spopada uide brez praske. A še preden Quaid prispe do konca stopnišča, razparano truplo vrže čez ramo, direktno na skupino neslutečih pešcev pred sabo. Še več, ko prispe do vrha stopnic, mrtveca z obema nogama še pohodi, Verhoeven pa teptanje prikaže v bližnjem planu, in z nazornimi zvočnimi efekti.

To je »The Verhoeven Touch«: pretiravanje, popačenje, izmaličenje, včasih do točke ekscesa in neokusnosti, vedno pa z veliko nasilja in veliko užitka. Verhoevnovi prizori so na trenutke ekstremni, groteskni, a v njih se tako režiser kot (vsaj na trenutke) tudi gledalec z lahkoto zabava. Režiser se ne pretvarja, da v prizorih čezmernega izmaličenja in eksplicitne seksualnosti niti malo ne uživa; njegov pogled ni nedolžen in sam tega nikoli ne zanika.

Verhoeven na moralizme ne naseda: amoralost, izprijenost ter vsesplošna kretenskost – in ne srčnost ali dobrota – so zanj osnovne lastnosti človeštva. Verhoevnov svet je poln odvratnežev (ne pozabimo, da konec koncev tudi Michèle, ko skrivoma spi z možem svoje najboljše prijateljice, ni brezmadežna). Ona nam ne ponudi nobene enostavne rešitve: nihče izmed njenih mnogih likov ni v celoti brezhiben, in ravno v tem – v satirični upodobitvi globoko zasidrane amoralnosti – se nahaja Verhoevnova prodornost.

Je Ona prav tako polna ekscesa in pretiravanja kot Verhoevnovi dosedanji filmi (sploh njegova hollywoodska blockbuster serija v devetdesetih)? Katere momente filma bi lahko označili za izrazito Verhoevnovske? Kaj tovrstni trenutki v filmu dosežejo? Kakšen učinek imajo na gledalca? Kako bi opisali tonalnost filma Ona (je atmosfera resna, komična, temačna, napeta, ali gre morda za kombinacijo vseh naštetih)? Je ton stabilen, ali iz prizora v prizor niha in skače?

 

Predlogi za gledanje:

Črna knjiga (Black Book, Paul Verhoeven, 2006)                     Popolni spomin (Total Recall, Paul Verhoeven, 1990)

Tricked (Steekspel, Paul Verhoeven, 2012)                             Robocop (Paul Verhoeven, 1987)


Ona kot provokacija

Film Ona se je premierno predvajal na filmskem festivalu v Cannesu maja 2016, kjer je bil med kritiki in obiskovalci v veliki večini odlično sprejet, ter se v zaključku decembra posledično znašel na kar nekaj lestvicah najboljših filmov leta, med drugim tudi na seznamu francoske revije Cahiers du Cinéma, britanske Sight & Sound in ameriške Film Comment. Recenzije so nad filmom v večji meri sicer navdušene, najdejo pa se tudi kritiki in komentatorji, ki novega Verhoevna še zdaleč ne odobravajo. Med pogostejšimi je denimo očitek cinizma (Ona do svojih likov ne goji nikakršnega zaupanja, ter da za njihove stiske ne predloži nikakršne rešitve), neodgovornosti (problematična je že sama uporaba posilstva kot alegorije) in površinskosti (Ona pretendira k prodornosti in širini, ki jih film v resnici nikoli ne ponudi). Vendar je Verhoeven znan kot provokator; nasprotovanje, odpor in negativne recenzije so v režiserjevi karieri vse prej kot kakšna novost.

 

Na kakšen način bi lahko torej film Ona dojeli kot provokativen ali polemičen? Sta oba nasprotujoča si pola – eden na strani Verhoevna in drugi uperjen njemu nasproti – smiselna in razumljiva, ali ima ena stran morda na razpolago močnejše argumente kot druga? Kaj Verhoeven doseže s svojo provokativnostjo in kontroverznostjo? Sta slednja ključen člen njegovega ustvarjanja, ali le njegov stranski produkt?

 

Predlogi za gledanje:

Verhoevnova dva najkontroverznejša filma

Prvinski nagon (Basic Instinct, Paul Verhoeven, 1992)

Seks na motorju (Spetters, Paul Verhoeven, 1980)

 

Dve »verhoevnovnsko provokativni« klasiki

Dvojnik (Body Double, Brian De Palma, 1984)

Lepotica dneva (Belle de Jour, Luis Buñuel, 1967)

 

Predlogi za branje:

Richard Brody, »The Phony Sexual Transgressions of Paul verhoeven’s ElleNew Yorker, 15. november, 2016, dostopno na http://www.newyorker.com/culture/richard-brody/the-phony-sexual-transgressions-of-paul-verhoevens-elle.

Genevieve Yue, »Every Woman for Herself,« Reverse Shot, 8. november, 2016, dostopno na http://reverseshot.org/reviews/entry/2267/elle.

 

Ob gledanju Verhoevnovih filmov gledalec torej občuti prav posebno nelagodje: umetnikov svet je surov, neusmiljen, brutalen, filmski prebivalci pa hladni, brezobzirni, točno taki kot morajo biti, če želijo v tovrstnem okolju preživeti. Verhoeven je na trenutke šokanten, na trenutke nežen, vedno pa brezkompromisen. Njegovi filmi niso za vsakogar, in marsikateri oboževalec bi, denimo sredi devetdesetih, ob ideji, da bo kakšen Verhoevnov film čez dvajset let tako splošno sprejet in oboževan, preprosto zamahnil z roko. A prav to se je lani zgodilo: Verhoeven je postal ljubljen in oboževan, postal je del industrije, ki se ga je sredi kariere nemalokrat že hotela znebiti. Morda pa bo prav tokrat, enkrat za vselej, sprejet v panteon filmske umetnosti, in končno utišal vse nasprotnike, ki so ga na poti do tja hoteli ustaviti.

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top