Produkcija filma združuje širok nabor filmskih delavcev. Najprej nam seveda padejo na pamet igralci in režiser, morda scenarist, v tokratnem prispevku pa si bomo nekoliko pobližje ogledali delo umetnikov, ki ustvarijo dejanski fizični svet, v katerem se zgodba scenaristov, vizija režiserja in igranje igralcev dogodi. Govorimo o poklicu scenografa ali oblikovalca scen.
Delati scene
Scenografija je praksa ustvarjanja okolja, v katerem se odvija predstava ali snemanje filma. Pokriva vse elemente, ki sodelujejo pri vzpostavljanju filmske atmosfere, od izbire in oblikovanja prostora do luči, zvoka, dekoracije in kostumov. A filmska scenografija je posebna zvrst oblikovanja scen. V enem filmu se pogosto zamenja več scen in celo več lokacij, ampak scena ni le prostor, kjer se odvija filmska zgodba: dobra scenografija pomeni utelešenje vizije filma, postavitev konteksta, v katerem se igralci in igralke lahko smiselno odzivajo, hkrati pa scena govori zgodbo zase. V vsak prostor, kjer poteka snemanje, gre veliko premisleka o detajlih, ki se na koncu pojavijo v kadru. Iz katere šalice bo glavni junak pil kavo, ko ga obvestijo o umoru žene; kako so izgledale luči v 18 stoletju; kaj napoveduje barva kavča o koncu filma? Če nismo pozorni, lahko kaj hitro pozabimo, da se pred nami odvija bolj ali manj skrbno dodelana iluzija filmske realnosti.
Izraz scenografija izhaja iz grščine: združuje besedo skēnē, kar pomeni oder, ter besedo grapho, kar pomeni opisovati. O njej je v svoji Poetiki pisal že grški filozof Aristotel. Scenografija ima torej svoj izvor v gledaliških predstavah in še dandanes predstavlja pomemben del produkcije predstave. Kljub temu pa ima filmska scenografija svoje posebnosti. Pionirja filmske umetnosti, brata Lumière, sta za svoje filmske izdelke uporabljala naravno okolje brez dodatkov, s svojim ustvarjanjem pa jima je sledil iluzionist George Méliès, ki se je filmske produkcije lotil povsem drugače. Njegovi filmi so pogosto obravnavali znanstveno fantastične teme, zato je velik poudarek namenil oblikovanju primerne scene in uporabi različnih domiselnih efektov (Slika 1). Od svojih začetkov je filmska scenografija močno napredovala in s trdim delom ustvarjalcev postala uveljavljena kot samostojna disciplina filmske industrije.
Ustvarjanje koherentne filmske realnosti
Čeprav obstaja kar nekaj posebnih učnih programov za šolanje scenografa, številni vstopijo v svet scenografije iz drugih umetniških smeri. Scenograf je nekdo, ki sodeluje z režiserjem in direktorjem fotografije, da vzpostavi celoten vizualni koncept filma. Delo, ki ga opravlja, je lahko bolj ali manj obširno, odvisno od filmskega okolja in finančnih zmožnosti filmske produkcije. V grobem lahko rečemo, da vključuje predvsem oblikovanje vizualnih elementov: izbire luči, kostumov, ličil, rekvizitov, barv, prostorov, lokacije.
Oblikovanje scene se v vsakem primeru najprej začne s študiranjem scenarija in režiserjeve vizije. Kadar je cilj posneti film, ki se dogaja v določenem zgodovinskem obdobju, je najprej potrebna poglobljena analiza zgodovinskega obdobja, ki ga režiser želi poustvariti. Ustvarjalci pred uresničitvijo scene pogosto zgradijo bolj ali manj kompleksen model filmske scene. Nekateri detajli morajo biti narejeni tako, da se lahko določena scena posname večkrat. Za film Brazgotinec (Scareface, 1983) so tako na primer pripravili več sten, ki so jih menjali ob strelskih prizorih. Včasih se predhodno zgradijo ogromne scene, ki se jih namerno uniči tekom snemanja filma, kot so to naredili pri filmu Reševanje vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998) režiserja Stevena Spielberga. Dandanes se s pomočjo moderne tehnologije lahko del scenografije uresniči tudi računalniško, na primer v filmu Gladiator (2000) so se ustvarjalci odločili poustvariti rimski stadion ter mesto v ozadju s pomočjo računalniškega modeliranja (Slika 2). Kljub vedno boljšim računalniškim metodam pa mnogoteri ustvarjalci še vedno prisegajo na bolj tradicionalne metode oblikovanja scen.
Odnos med sceno in igralci
Prostor mora seveda služiti dogajanju, ki se bo dogajal med igralci – ali bo med dvema ljubimcema potekal prepir na hodniku, ali bo mogoče za straniščem skriti pištolo, ima družina v filmu psa v hiši ali na vrtu. Izbira rekvizitov vpliva na to, kako se bodo igralci v prostoru odzivali ter kako bodo uresničili zgodbo.
Cilj oblikovanja prostora pa seveda ni samo fizična reprezentacija. Prostor, dekor in lokacija igrajo pomembno vlogo pri tem, kako občinstvo dojema zgodbo in karakterje, saj je to, kje živimo in delamo, odsev tega, kdo smo. Scenograf mora tako dobro razumeti karakterje in aplicirati to razumevanje v ustvarjanje okolja, v katerem živijo. Vsaka lokacija predstavlja okolje, ki razkriva življenje karakterjev in razvoj zgodbe,poleg tega pa lahko sam prostor vzbudi klavstrofobijo, strah, varnost, tesnobo, … Z odločitvami glede oblikovanja seta ustvarjalec določi, kakšna atmosfera naj prevzema film, s tem pa navigira čustva, ki jih želi vzbuditi v gledalcu. Deloma to zastavi že direktor fotografije z izbiro leč, osvetlitve, kota snemanja itd, a scenograf je tisti, ki izbere, v kaj bo kamera sploh usmerjena. Arhitektura, uporaba prostora, barv in teksture pričarajo fizikalnost filma, ki ima na gledalce pomemben učinek.
Barvno ustvarjanje vzdušja
Posebno mesto v oblikovanju scene ima tudi izbira barv. Barve vzbujajo določene občutke in so kulturno povezane z določenimi situacijami. Scenografinja Patti Bellantoni govori kar o t.i. specifičnem barvnem obnašanju. V svoji knjigi If Its’s Purple, Someone’s Gonna Die predstavi barve kot osebnosti. Pri tem barve ne pojmuje zgolj kot komponente vidnega spektra, saj čeprav doživljanje barve v posamezniku vzbudi elektromagnetno valovanje določene valovne dolžine, je zaznavanje barve (tako kot vsako zaznavanje) odvisno od konteksta in interpretacije. V specifičnem kulturno-zgodovinskem kontekstu določena barva vzbudi določeno interpretacijo, čustva ali atmosfero, in če se tega filmski ustvarjalci zavedajo – bolj ali manj zavestno – lahko z barvami pomembno določijo ton in atmosfero filma, kar pri gledalcu vzbudi specifični telesni odziv. Rdeča se torej se ne nanaša samo na rdeče predmete, ampak na zvoke, okuse, vonje in teksture, ki v gledalcu vzbudijo določen tip doživljanja. Bellantoni rdečo predstavi kot glasno, strastno barvo, vijolično kot spiritualno in misteriozno, modro kot umirjeno in zamišljeno itd. To, kar izgleda rdeče (npr. jagoda), tako nima nujno »rdečega« okusa. Barva vpliva na naše odločitve, naša mnenja in naša čustvena stanja. Naši občutki evforije in jeze, miru ali agitacije so lahko ojačani ali pa zadušeni z barvami okolja. S tem, ko se določene barve v filmih porajajo ob določenih atmosferah, pa se v povratni zanki v občinstvu utrjuje telesni občutek, da je rdeča res barva strasti in jeze. V rokah filmarja je takšno znanje zelo močno orodje.
Scenograf s svojim delovanjem ustvari koherenten kinematografski svet, realnost, ki umesti dogajanje filma v nek prostor in čas. A scenografija še zdaleč ni statično ali rutinsko postavljanje dekoracije. Z drugačnim izrazom bi jo lahko opisali kot prostorsko dramaturgijo – ustvarjanje dinamičnega prostora, v katerem se odvija filmska zgodba. Naslednjič, ko si ogledate film, torej poskusite biti pozorni na pogosto spregledanega protagonista – na barvo toasterja, teksturo odeje in izbiro oken v jedilnici.
Avtorica: Ela Praznik
