Marko Cafnik: “Najboljše šele prihaja, to je samo začetek”

v 2021/Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

Vsestranski filmski ustvarjalec Marko Cafnik se je leta 2016 odločil svojo filmsko kariero nadaljevati v XR (Extended Reality) umetnosti. Okvirji dotedanjega filmskega ustvarjanja so mu postali pretesni, pa jih je zrahljal z uporabo novih tehnologij, kot so 360 stopinjska kamera, VR očala, Magic Leap očala. V intervjuju nam je predočil to novo tehnološko realnost.

Prvi preboj v tehnološkem razvoju za filmsko produkcijo so naredili posebni učinki. Prvi trije deli Vojne zvezd (1977, 1980, 1983) so kultni filmi in so jih prvi uporabili. Ali v slovenski filmski produkciji uporabljajo posebne učinke?
V Sloveniji smo na tem področju popolnoma podhranjeni v vseh možnih pogledih. Ne glede na vse nove izobraževalne ustanove, ki producirajo kadre zadnjih deset let, jih še vedno nimamo dovolj. Pred tem smo imeli izključno samo AGRFT, zdaj so se odprle še zasebne šole, kot je Šola za medijsko produkcijo (IAM). AGRFT se je sicer moderniziral, investirali so v določeno novo opremo, v kadre pa še vedno premalo. Rabili bi nove kadre, ki bi ljudi vlekli naprej, da bi z novo tehnologijo eksperimentirali. Naslednja težava so finance. V proces ustvarjanja posebnih učinkov je vpletenih ogromno ljudi in produkcija mora za to seveda imeti ustrezno opremo. Tehnologija niti ni toliko draga, sploh če jo za snemanje najameš. Velik finančen zalogaj predstavlja kopica ljudi, ki posebne učinke ustvarja. Ker ni dovolj sredstev, zato tudi nimamo enega slovenskega celovečernega filma, ki bi si svojo fascinacijo dvigoval s posebnimi učinki. Slovenski filmi niti približno ne morejo parirati svetovni filmski produkciji. Ko gremo v najbližji kino in si pogledamo film, ki je poln posebnih učinkov, smo vsi navajeni, in s tem razvajeni, da je to povsem običajno. Ne zavedamo se, da je film razpolagal z večmilijonskim proračunom in da je to vsota, s katero dejansko lahko ustvarjaš virtualno resničnost. Cela industrija virtualne resničnosti se v Sloveniji mora šele vzpostaviti.

Slovenske znanstvenofantastične filme lahko preštejemo na prste ene roke. Zakaj je ta žanr v Sloveniji tako slabo zastopan?
Zavedati se moramo, da znanstvenofantastični film ne potrebuje nujno posebnih učinkov. Film se lahko odvija v realnem okolju, zgodba pa mora biti futuristična, imeti mora vizijo nove prihodnosti. Za uspešno prijavo filma na Slovenski filmski center, da bi pridobil sredstva, moraš film razvijati v določenih okvirjih in biti ocenjevalcem všeč. Znanstvena fantastika ni na njihovi listi priljubljenosti, sicer bi v desetih, dvajsetih letih kakšen scenarij tega žanra že pridobil financiranje. Še iz svojih študentskih časov, ko sem na AGRFT študiral filmsko režijo, se spomnim, da se je dramaturgija filmov vrtela vedno okrog istih klasičnih dramskih zapletov. Film je od nekdaj omogočal nekaj več, ni bil zgolj inscenacija realnosti. Drugi razlog pa je ta, da v Sloveniji nimamo dovolj številčne publike, ki bi ta žanr zasledovala.

Ko pomislimo na znanstvenofantastične filme, ne moremo mimo tega, da jih ne bi označili za komercialne, kar je tudi verjetno razlog, da jih SFC ne podpira.
Solaris (Solyaris) režiserja Andreja Tarkovskega, ki je nastal v sedemdesetih letih, je zame daleč najbolj globok in daljnosežen film tega žanra. A vendar je ta film zelo specifičen, odprt je za vsakogar, pa vendar ni komercialen. Tega predsodka bi se sam želel otresti. Kar je komercialno, za umetnike ni dovolj navdihujoče, kar pa je umetniško, je preveč hermetično. Če je film komercialen, pomeni, da je prišel do ljudi in se jih dotaknil, marsikdo s tem seveda tudi manipulira. Menim, da bi slovenski filmi morali biti preplet obojega.
Znanstvenofantastični filmi ne prikazujejo samo zombijev, ki hodijo okrog in strašijo ljudi, ampak projicirajo domneve za prihodnost. Dobra znanstvena fantastika je Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982). Film projicira, kaj bi se v prihodnosti lahko zgodilo in smo za to vsi soodgovorni. Znanstvenofantastični filmi potrebujejo kritično maso, kajti ta masa bo na koncu izbirala, kateri film bo uspešen, to maso pa moramo filmski ustvarjalci kultivirati in jo voditi. Film ima to politično moč, vedno jo je imel, če pa ostanemo pri preigranih ljubezenskih zgodbah, se vrtimo v krogu že videnega. To mi ni bilo več zanimivo, zato sem migriral od klasične filmske narativnosti v virtualno resničnost.

360-stopinjska kamera je tehnološka inovacija, ki je že nekaj časa na trgu. V vašem podjetju Multiversum, kjer se ukvarjate z virtualno resničnostjo, snemate predvsem z njo. Česa je ta kamera zmožna v primerjavi  z drugimi?
Kamere, ki so naredile toliko fotografij, da so ustvarile sfero,  uporabljajo že dolgo časa, dobrih dvajset let. Vsem je najbolj poznana Googlova aplikacija Street View (ulični pogled), kjer so fotografirane vse ulice sveta in se po njih lahko z računalniško miško premikamo in si jih ogledujemo. Po letu 2010 so na tržišče začele prihajati 360-stopinjske video kamere, a še pred letom 2015 ni bilo na prodaj nobene serijske komercialne kamere. Mi smo začeli 360-stopinjsko kamero uporabljati čisto ob njenem začetku. Prvi projekt smo naredili za novo leto 2016. Sami smo sestavili 360-stopinjsko kamero. S 3D tiskalnikom sem natisnil okovje, v katerega smo potem vstavili šest GoPro kamer in jih postavili skupaj tako, da so pokrivale vse smeri neba, s svojim prerezom so pokrile celo sfero. S to kamero smo skočili s padalom, to je bil naš skok v novo leto 2016 in hkrati skok v novo prihodnost.
V 360- stopinjski sferi imaš popolno svobodo, kam boš pogledal, tvojega pogleda ne vodi več režiser oziroma direktor fotografije. Na prvi pogled se zdi, da si kot ustvarjalec razorožen, tvoja funkcija ni več, da gledalca skozi dogajanje vodiš. Kamero samo pritrdiš na eno mesto in to je vse, ne ukvarjaš se s kadriranjem. Verjetno se sprašujete, kako je lahko to za gledalca zanimivo. Ta kamera ti omogoča, da lahko počneš karkoli, letiš po nebu, se potapljaš v morju, drviš v avtu. Gre za to, da gledalcu pričaraš imerzivno izkušnjo, torej da se počuti kot del prostora v tej navidezni resničnosti.

Zakaj in kdaj ste se navdušili nad kamerami, ki snemajo 360-stopinjski kot?
Zdelo se mi je, da je klasična tehnologija v produkciji filmov dosegla svoj limit. Skok v novo leto 2016 z doma narejeno 360-stopinjsko kamero je bil zame prelomen. Vedno skušam biti korak pred časom, to snemanje skoka s padalom mi je ponudilo odklop od klasičnega zgodbotvorjenja, in od takrat dalje eksperimentiramo. Posneli smo različna doživetja ­- letenje z zmajem, spuščanje s kajakom. Predvsem delamo za razne turistične centre, kjer si želijo obiskovalcem na atraktiven in inovativen način predstaviti svoje atrakcije. In kaj je boljšega kot to, da si samo natakneš očala z navidezno resničnostjo in sam izkusiš vsebine, ki ti jih ponujajo. Ustvarili smo prvo slovensko VR igro Dino Eruption (Izbruh dinozavrov). Letos januarja smo jo objavili na Steam-u, globalnem programu, kje so objavljene vse računalniške igre in tudi VR računalniške igre. Sejmišče je prostor, kjer se ljudje srečujejo, povezujejo, dobivajo kontakte, trgujejo, klepetajo, testirajo produkte. Vse to lahko ljudje delajo tudi v virtualni različici. Pred epidemijo Covida-19 ljudje o tem sploh niso razmišljali, mi pa smo na teh virtualnih svetovih delali že od leta 2018. Ko so postali človeški stiki tako omejeni, se je za te vsebine zgodil velik porast zanimanja.

Veliko ljudi občuti slabost, ko si prvič nadenejo VR očala in se znajdejo v virtualnem svetu. Kako ta očala delujejo na možgane: na dojemanje slike, zvoka, prostora?
O tem obstajajo cele študije, moj kolega piše na to temo doktorsko disertacijo. V angleščini ji rečemo motion sickness. Ta tehnologija pretenta celotne možgane z vso senzoriko vred. VR očala zavzamejo naš vid, sluh in tudi ravnotežje. Ko se po virtualnih prostorih premikamo, našo percepcijo čisto pretentajo. Čeprav dejansko stopicamo po tleh svoje dnevne sobe, to naši možgani dojemajo, kot da se premikamo po virtualnih prostorih, denimo po vesolju, po morju. Jasno je, da se na to novo tehnologijo moramo privaditi, ker ti virtualni svetovi nimajo klasičnih sil, na katere smo navajeni, kot je sila težnosti. V njem lahko letimo, lebdimo, se potapljamo. VR očala nam omogočajo vstop v ta sanjski svet, na katerega pa se še nismo prilagodili.

Po izobrazbi ste filmski režiser, manevrirali ste že med številnimi drugimi filmskimi poklici, bili ste scenarist, producent, direktor fotografije, snemalec. Filmski medij poznate iz vseh možnih zornih kotov. Kako pa vidite film v sodobnejši luči?
Vidim ga kot neskončno možnost interaktivnosti. V virtualnem svetu lahko zaznaš svojo dlan, z njo lahko nekomu pomahaš, se rokuješ, drugi udeleženci v virtualnem svetu lahko s tvojega obraza razberejo čustva, operiraš lahko z emotikoni, narediš »selfija«. Ti sam ustvarjaš interaktivni film. Do zdaj smo filme gledali v kinodvorani ali na domačem kavču, zdaj pa smo postali v njih vključeni in medias res. Avtor te vodi po zgodbi, ki je lahko ljubezenska romanca, grozljivka v hiši strahov, dokumentarec o živalih. Predstavljaj si, da si lahko čisto blizu teh živali. V tem pogledu je za ustvarjalce možnosti ogromno, a še nimamo učbenika, po katerem bi se lahko zgledovali. Ta jezik šele raziskujemo in gradimo, ni še izoblikovan.

Katero tehnologijo uporabljajo v slovenski filmski produkciji in koliko ta sledi svetovnim trendom?
To tehnologijo, o kateri sem prej govoril, slovenska filmska produkcija še ni osvojila, bi si pa močno želel, da bi se v prihodnosti to spremenilo. V primerjavi s svetovnimi trendi uporabljajo še kar zastarelo tehnologijo: zeleno zaveso, programirane žerjave, drone, gimble, kamere na tirnicah, steadicam, techocrane.

Rast tehnologije je eksponentna, človeški um je linearen. Kako vi dojemate vse bolj pametno in vseprisotno tehnologijo?
Ko govorimo o tehnologiji, sploh več ne pomislimo na telefone, ki jih imamo vedno s sabo. Zame je tehnologija postala nov način razmišljanja, ideje, ki sem si jih zamislil, lahko realiziram. V tem duhu bi rekel, da je tehnologija, ki jo do zdaj poznamo, le vstopna točka, za vse kar še prihaja. Moj moto je: The best is yet to come, this is just a beginning. (Najboljše šele prihaja, to je samo začetek). Do zdaj smo bili sposobni sproducirati toliko novih vesoljskih tehnologij, kar se je odprlo na področju XR umetnost, je kvantni preskok za celo človeštvo. To me navdušuje in niti malo ne plaši. Če naštejem še nove tehnologije, ki niso neposredno povezane s filmsko produkcijo, so to: umetna inteligenca, internet stvari (Internet of things), NFT (Non-fungible token), robotika, mehatronika. Pravila uporabe novih tehnologij še niso standardizirana, zato se jih bomo morali naučiti uporabljati odgovorno in do njih ohranjati etičen odnos. Zajemajmo jih s polno žlico, potegnimo iz njih največ kar se da, vedno pa se bodo žal dogajale tudi zlorabe.

Nam lahko priporočate filme, ki so vas navdušili z neverjetno uporabo novih tehnologij.
V ogled bi priporočil film Razcepljeni (Divergent, 2014). Vsemu, o čemer sva prej govorila, je na kožo pisan Igralec št. 1 (Ready Player One, 2018). Prikazuje vizijo človeštva, ki ni tako oddaljena od nas, kot si mislimo. Govori o tem, kam lahko človeka pripeljejo njegovi strahovi in slabosti, in tudi kakšne potenciale skriva v sebi, ki pa jih v tem svetu niti ne razvija, čisto zadovoljen je s krogotokom življenja; rojstvo, vzgajanje potomcev, smrt. Igralec št. 1 ni niti približno umetniški film, je komercialni, ogledalo si ga je ogromno ljudi, in upam si reči, da je v številne zasadil kal vizije za prihodnost.

Kateri so naslednji tehnološki koraki, ki jih trenutno razvijajo v svetovni filmski produkciji?
Magic leap očala (čarobni skok očala) vsekakor odpirajo nov horizont. Ta očala si boš samo nataknil, sedel na kavč v dnevni sobi in tvoj priljubljeni filmski junak bo zdaj vse vragolije, ki si jih bil vajen opazovati iz 2D ekrana, počel v tvoji dnevni sobi. To je prvi korak, naslednji je, da boš z njim lahko bil v interakciji. Torej, če ga boš kaj vprašal, ti bo on odgovoril in obratno. Možnosti je ogromno, na ta način se boš lahko učil tuje jezike, lahko boš realiziral svoje sanje in z vzornikom, ki ga obožuješ navezal stik, lahko se boš z James Bondom streljal po hodnikih domače hiše. Magic leap očala bodo postala zares čaroben skok prihodnost.

Avtorica: Helena Fašalek

Fotografije: osebni arhiv