Kliči M za prihodnost filma

v 2021/Ostalo/Pretekle številke/September: film po koroni/Vsi prispevki

Avtorica: Helena Šukljan

»Biti mlad v teh težkih časih,

to se pravi

brez mladosti biti mlad,

zreti starega sveta propad,

skrivati premnogo nad,

to se pravi biti mlad …« (kdk)

F kot fikcija

September 2021. Že globoko smo v fikciji. Slabo leto in pol se gibljemo v odlično strukturiranem filmskem scenariju. Scenarij beremo sproti. In ga snemamo (živimo) sproti. Ne vemo, kakšen je njegov konec. Ne vemo, koliko strani ima. Ne vemo, kdo je scenarist (no, recimo, da ne vemo). Ne vemo, kdo režira (no, recimo, da ne vemo). Ne vemo, ali smo protagonisti, antagonisti, stranske vloge ali statisti. Beremo in živimo, kar beremo.

Berem(o) in živim(o), se sprašujem(o), čutim(o), poslušam(o), spremljam(o), gledam(o), se čudim(o), upam(o) …

… predvsem pa čakam(o) na nadaljevanje.

Predvsem negotovost, povezana s čakanjem, je vplivala in še vedno vpliva na vse filmske ustvarjalce. »Izguba gotovosti ali vsaj možnosti, da bo tvoje delo realizirano, sploh ko si dal vse od sebe, da bi do tega v prvi vrsti prišlo, ima za umetnika, predvsem pa za mladega ustvarjalca, ki se mora še uveljaviti, lahko uničujoče posledice.« (um) In prav to je največje vprašanje tega besedila – kako vso trenutno situacijo doživljamo mladi (bodoči profesionalni) filmski ustvarjalci. In ali sploh obstaja upanje za prihodnost slovenskega filma.

Nikakor ne moremo in ne smemo zapostaviti vseh filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki imajo za sabo že dolgoletne izkušnje na področju filmskega ustvarjanja, a s(m)o tokrat v središču tisti, ki se na filmskem področju šele uveljavljamo – mladi. Vstopanje v profesionalni svet (filma), kar se navadno dogaja postopoma, je že sam po sebi polno dvomov, skrbi, a hkrati zelo vzburljivo. S pandemijo so se ta občutja med mladimi še povečala in ustvarila dodatne dvome in občutke negotovosti, ki jih sicer ne bi tako intenzivno čutili.

Svet, v katerega vstopamo, je poln svojevrstnih izzivov, na katere smo težko pripravljeni, preden se z njimi osebno ne soočimo, zato je mogoče najbolj pomembno, da spremljamo družbeno, politično, kulturno, ekonomsko dogajanje okoli sebe in se nanj kritično odzivamo.

Naša generacija, na začetku svoje profesionalne poti, vidi in se odziva; v prvi vrsti samo-analizira stanje, ki prevladuje med nami.

»Splošno filmsko vzdušje med mladimi ocenjujem kot ne najbolj optimistično. Graditi svojo filmsko kariero v državi, kjer le ta preneha s financiranjem glavnega centra za razvoj in financiranje vse nacionalne filmske dejavnosti, je precej depresivno.« (md)

»Mislim, da smo vsi veseli, da je snemanje ponovno mogoče, vsi jezni na nepremišljene omejitve in predvsem pomanjkanje sredstev ter splošnega odnosa vlade. Kljub temu se opaža močna ustvarjalna sla, ki najde pot kljub omejitvam – ali prav zaradi njih.« (um)

»Večina ljudi je utrujenih od vseh pi*darij, ki se dogajajo okoli nas, kar se tiče korone, medijev, vlade itd. Z veseljem delamo v normalnih pogojih. Finančnih in organizacijskih. Drugače se pritožujemo.« (dl)

»Zdi se mi precej pesimistično, ker vsi vemo, da se samo s filmi ne bomo mogli preživljati. Vseeno pa mislim, da imamo do ustvarjanja dovolj veliko strast, da se trudimo, neprestano iščemo nove projekte in smo pripravljeni delati tudi na projektih, ki nam osebno mogoče niso najbolj blizu. […] Med ljudmi, s katerimi sem sama v stiku, neke pretirane tekmovalnosti nisem opazila, in mi je všeč, da se podpiramo med sabo.« (ag)

»Ravno sem bil na filmskem festivalu v Karlovih Varih in opazil eno gromozansko razliko v primerjavi s Slovenijo. Na Češkem celoten narod diha s filmom, (skoraj) vsak prebivalec pride v kino in sodeluje v bučnem aplavzu filmu in ustvarjalcem, tudi če gre za slabši film, ki morda nima vsem ljube teme. Mislim, da čisto premalo cenimo film. Je pa na drugi strani kritičnost in želja po boljšem. Pri mladih ustvarjalcih čutim predvsem to, ne dopustimo spustiti niti najmanjše stvari, ne da bi se kritično opredelili v želji po ozaveščanju napak, ki se bi jih radi ognili pri lastnem delu.« (až)

Jasno je, da bi bili odgovori pred koronakrizo drugačni, a ne nujno bistveno drugačni. »[P]opolna blokada filmskega ustvarjanja s strani (ne)kulturotvorne države,« (ič) ne bi bila nič presenetljivega niti leta 2019 ali leto pred tem ali leto pred tem itn. Bolj gre za stanje duha, ki ga lahko (za)čutimo, za nemir, ki se prepleta z neskončno željo po »delati«. Nemir, ki je posledica najbolj krutega (krutega zato, ker deluje nedolžen) ukrepa za zajezitev virusa …

I kot izolacija

Marec 2020. Vsak sam. Daleč od drugih. Daleč od ekipe, s katero bi na filmskem setu lovil čas ali skupaj, v istem prostoru, razvijal zgodbo za nov scenarij ali v montažni sobi debatiral o vseh možnosti zaključka filma.

Tistega marčevskega ponedeljka, ko je bilo že jasno, da se v torek »zapiramo«, so bile moje zadnje vaje na Akademiji iz scenaristike. Spomnim se, kako je profesor Miroslav Mandić na šaljiv način rekel, da je to mogoče zadnja letošnja ura, na kateri se vidimo v živo. In spomnim se svoje misli: »ma neee, samo 14 dni bomo doma, potem se spet vidimo.« Zdaj se mi zdi moja misel smešna, naivna, predvsem pa danes, žal, nepredstavljiva. Stalen strah popolnega zaprtja države, katerega trajanje ni določeno vnaprej in se podaljšuje vsakih 14 dni znova, vpliva na vsakega posameznika, vpliva na družbo kot celoto, na splošno vzdušje in posledično na filmsko ustvarjanje, na film.

Saj za pisanje scenarija ne potrebuješ družbe! Saj ni zaradi zaprtja scenarij nič slabši kot bi bil sicer! Saj moji filmski predmeti niso trpeli!

So. In tega sem se zavedala (pre)pozno.

Scenarij za kratki igrani (diplomski) film sem pisala skupaj z Jušem, študentom filmske režije. »Dobivala« sva se na Teamsih, enkrat ali dvakrat tedensko, in preko ekrana skupaj razmišljala in pisala. Priznam, nič mi ni manjkalo, super je bilo … nekaj časa. Počasi pa je začel manjkati živi stik, debate v istem prostoru in tudi slučajna srečanja s so-scenaristom, kjer se zgodi hitro izmenjevanje najnovejših idej. Najbolj od vsega pa sem čutila manjko debat z ostalimi sošolci, ki so poleg naju razvijali svoje scenarije. Ure scenaristike, katerih namen je tudi, da si študentje med seboj podamo argumentirana mnenja o delovnih verzijah scenarija, so bile zaradi Zooma samo to – podajanje mnenja. Težko se je vzpostavil kvaliteten dialog, kaj šele izmenjevanje nasprotujočih si mnenj. Ure so bile zato bolj »sterilne«, previdne, a smo študentje vseeno zelo napredovali, omenjeni pogovori bi naše možnosti argumentacije in zagovarjanja lastnih idej samo nadgradili.

Kaj pa scenarij za dokumentarni film? To je moje največje obžalovanje. Za dokumentarni film je potrebno raziskovati, iti na teren, govoriti z ljudmi ipd. Moje »raziskovanje« in »iti na teren« je vključevalo brskanje po Facebook strani SNG Drame Ljubljana (tema scenarija so bile hostese Drame), »govoriti z ljudmi« pa branje odgovorov na vprašanja, ki sem jih poslala zaposlenim hostesam v Drami. Avdio-vizualni material, ki bi ga lahko nabrala na lokaciji, so tako nadomestile fotografije s premier in drugih gledaliških dogodkov. Žal.

To sta samo mikroskopska, moja, celo zanemarljiva primera, če za protiutež vzamemo popolno ustavitev snemanja filmov … ker …

»Moja pesem ni le moja pesem,

to je krik vseh nas!

Moja pesem ni le moja pesem,

to je boj vseh nas!« (kdk)

Vse je doletelo isto – izolacija, ki je vodila v individualnost. Posledice tega pa smo doživljali vsi skupaj, a paradoksalno narazen. Kako smo mladi preživljali in doživljali »podarjen čas«?

»Posvetil sem sem lahko animaciji in scenaristki, za kateri prej nisem našel časa. Gotovo pa je bila motivacija velik problem, saj se je zdelo, da se pred mano vije dolga brezciljna cesta.« (až)

»Zdi se mi, da sem korono na začetku obdobja dojemala na dva načina. Prvi je bil dosti nevtralen, nisem se počutila, kot da ovira moje ustvarjanje – a to je bilo samo v procesih pisanja scenarijev za igrane filme, pri katerih nisem potrebovala (preveč) stika z zunanjim svetom. Kar se tiče same produkcije in postprodukcije, pa mi je korona za študentske filme podarila tudi leto zamika.« (no)

»Ko je bila večina stvari zaprtih, vključno z Akademijo, sem več časa posvečal pisanju, branju in gledanju filmov. Kar se tiče motivacije, ne bi rekel, da mi jo je zbila. Ta čas sem izkoristil za oddih in pripravo novih projektov za naprej.« (md)

»Kot montažerka načeloma delam sama v zaprtem prostoru, zato sprva neke velike spremembe v motivaciji pri sebi nisem opazila. Na začetku sem mislila, da bom zdaj celo več montirala in se učila, saj sem imela več časa, ampak sem kmalu ugotovila, da veliko lažje delam pod pritiskom. Ko imam časa na pretek, se »razlenim«, pa tudi moje splošno počutje ni bilo ravno na vrhuncu, zato sem imela vedno manj motivacije za karkoli.« (ag)

»V prvem valu je kazalo, da od treh planiranih kratkih filmov ne bo nastal niti eden, kar je na moje filmsko in drugo ustvarjanje, predvsem pa na splošno psihično stanje in motivacijo, vplivalo z izredno rušilno silo.« (um)

»Veliko sem plavala čez valove. Tako kot so se bližali in oddaljevali vali korone, tako je plavala tudi moja motivacija. Enkrat sem imela upanje in motivacijo, drugič se je zdelo, kot da obupujem zaradi nepredvidljivih nihanj. Ustvarjanje filma je že samo po sebi dosti nepredvidljivo in ko to združiš s pandemijo, se lahko vse potroji. Kljub temu sem vedno ohranila željo in smisel v tem, kar počnem – v pripovedovanju zgodb in izražanju svojih občutkov skozi film.« (no)

»Ker je ustvarjanje filmov timsko delo, mi je zelo manjkala komunikacija z ostalimi ustvarjalci, saj mi pogovori o filmih dajo največ za misliti in s tem tudi največ inspiracije.«  (ag)

»Filmsko ustvarjanje je naletelo na blokado, ne samo glede realizacije, marveč tudi glede zapadlih plačil že opravljenih del. Verjetno človek težko najde oz. si zamisli hujšega ubijalca motivacije. Predstavljajte si, da bi Dončiću za deset mesecev zaklenili dvorano …«  (ič)

Karanteni bi delali krivico, če ji ne bi priznali tudi pozitivnih vplivov na filmsko ustvarjanje in širše – na celotno družbo. Spoznali smo, da vsa (filmska) srečanja, na katerih so se (tudi ob pivu) razvijale nove filmske ideje; vsa snemanja, kjer smo se o filmu največ naučili; vsi filmski festivali, ki so bili odgovorni za marsikatero novo filmsko navezo in prijateljstvo … nič od tega ni samoumevno. Da se lahko v trenutku vse zruši. Temu sledi znan in (v tem kontekstu niti najmanj patetičen) pregovor: »Če imaš vse možnosti in pogoje, se ne zavedaš, kaj imaš, dokler tega ne izgubiš.« (no) Poleg tega pa smo se v obdobju izolacije umirili in z druge perspektive (take, ki ne ustreza hitremu kapitalističnemu svetu) pogledali na projekte v delu, kar je razširilo ustvarjalno in miselno polje ustvarjalca.

Kaj je torej mladim ustvarjalcem prinesel ta čas?

»Nov[o] snov za pisanje. Nov[e] pristop[e] k snemanju ali obuditev starih. Predvsem pa iznajdljivost v iskanju načinov, da nas stanje sveta ne ohromi popolno.« (um)

»[Z]avedanje, da ni nič samoumevnega in da si je treba za prihodnost slovenskega filma prizadevati vsak dan znova, ne glede na pogoje, v katerih ustvarjalci delujemo.« (md)

»Vsaka omejitev udejanji izvirnejše rešitve, ki so zaradi svoje narave že v osnovi bolj kreativne. Točno to je naredila korona. Tako v finančno-izvedbenem kot tudi zgodbenem smislu. Na drugi strani pa so film oziroma avdio-vizualna dela nadomestila velik del družbenega življenja, ki je bilo zaradi epidemije na grobo ustavljeno. Posledično smo začeli film bolj ceniti.« (až)

»Ljudje se zavedajo, da delo ni samoumevno in da se dela z novim zagonom energije. Čeprav smo po pol leta vsi že precej izmozgani, bomo vztrajali, dokler lahko. Pričakoval sem več družbene kritike v filmih, serijah ipd., česar ravno ni bilo.« (dl)

»Če že kaj, mislim, da je prinesla samo še močnejšo željo po ustvarjanju filmov in po novih (s)poznanstvih.« (no)

Če smo bili morda skeptični, kako bodo ukrepi, povezani s kovidom, vplivali na ustvarjanje po ponovnem odprtju, smo lahko mirni – obstaja namreč mlada, nova generacija, ki se v snemanje podaja z več želje kot kdaj prej.

»Menim, da je na naše ustvarjanje bolj vplival neki drugi, nebiološki virus, ki se ga dosti težje izkorenini.« (ič)

Najbrž res, a tudi tega bomo uspešno premagovali, dokler še obstaja …

L kot ljubezen

Tisti, ki se lotevamo ustvarjanja filmov, se za to ne odločimo, ker želimo postati slavni ali bogati (za dosego tega dvojega obstaja veliko lažjih načinov). »S filmi se ne ukvarjamo zaradi denarja, ampak ker nas to iskreno zanima.« (ag) Filme ustvarjamo ljudje, ki čutimo notranji vzgib, da to moramo početi – najprej zase, a seveda tudi za vse ostale. Kar je tudi eden izmed glavnih razlogov, da bo film (in z njim umetnost) preživel vse možne krize.

»Mislim, da se med mladimi ljubezen do filma vedno bolj širi. […] Večina ljudi, ki jih poznam, ima strast v očeh, ko ustvarja film. Proces je naporen, vendar te nagradi, zato se jih večina vrača k pisanju novih scenarijev ali iskanju novih projektov, ko zaključijo s kakšnim filmom. Tu je prisoten občutek adrenalina, občutek zadovoljstva. Vedno je lepo videti, ko se tvoj film dotakne občinstva in mislim, da večina mladih filmskih ustvarjalcev stremi k temu.« (no)

Torej – zakaj je smiselno ustvarjati filme? Zaradi ljubezni?

»Ker jih je bilo vedno vredno in ne vem, zakaj bi ta čas to kakorkoli spremenil. Film je umetnost, to pa človek nujno potrebuje.« (md)

»Filmi so tiha kolektivnost, ki se vzpostavi v polni dvorani, katera na pristen način vzbuja zelo podobna čustva v zelo različnih ljudeh. In to je moč filma, ki ga bo vedno osmišljala in odstirala razloge za njegovo ustvarjanje.« (až)

»Filme bo vedno smiselno ustvarjati. Včasih za notranje zadovoljstvo, včasih za občinstvo. Za filmske ustvarjalce je to medij, da povejo neko zgodbo, pri občinstvu pa je želja po seznanitvi s to zgodbo in z občutki, ki jih dobijo ob gledanju. Tako kot ti da branje knjig ali občudovanje kakšne razstave svoje občutke, ti film da drugačne.« (no)

»Zakaj je smiselno brat knjige? Graditi sebe in bogatiti duha. Brez kulture se nimamo kaj pogovarjati. Čeprav enačim gledanje filmov z branjem knjig, se slednje dogaja bolj pogosto kot ta prvo. To je pa drugo vprašanje. Zakaj ljudje percipirajo film kot manjvreden, tudi če je bil ljudem ves čas v oporo med korono. Hm hm« (dl)

»[Z]akaj pisati knjige, drame, zakaj skladati pesmi, plesati itd. – zato, ker moramo, in predvsem, ker hočemo. Ker je to način, s katerim se učimo, spoznavamo, predelujemo realnost in v njej rastemo. In ravno to svet najbolj potrebuje.« (um)

»Vsak naš pogled je nabiranje nekakšnih doživetij in film ni nič drugega kot paleta tisočih doživetij in če iz besedice ‘doživeti’ izrečemo ‘živeti’, lahko vprašanju o smiselnosti ustvarjanja filmov dodamo podvprašanje: ‘Je sploh smiselno živeti?’«  (ič)

Ja, zaradi ljubezni. Zaradi nje je – in vedno bo – smiselno ustvarjati filme.

M kot prihodnost

Ljubezen ne izgine kar tako, ne? Najpomembneje pri njej pa je to, da se rojeva vedno nova, tista, ki vsako leto v filmski svet »ujame« nove »žrtve«, ki ne bodo mogli živeti brez nje. Tiste, ki bodo delali, kljub skromnemu zaslužku (se vzdržim nadaljnjega komentiranja); ki bodo živeli za to smešno in nepojasnjeno ljubezen.

Energije, želje, motivacije in čuta za odgovornost mladim (bodočim) filmskim profesionalcem nikakor ne manjka. »Mislim, da ima naša generacijo neko odgovornost, da, tako kot prejšnje, prispeva k razvoju slovenskega filma, ki pa je za razliko od pogojev ustvarjalcev definitivno v porastu.« (md) Opazimo lahko tudi, da se rojevajo zelo »močne filmske generacije. Zadnje čase smo priča poplavi produkcij spletnih in televizijskih serij, v katerih je vedno več mlajših obrazov, tako pred kot za kamerami. Morda je posredni krivec prav korona sama, saj so med obdobjem zaprtja portali s pretočno vsebino pokali od novih naročnikov in prav ti portali so nekako rešili obstoj filmske industrije. Žalostno je samo to, da je nacionalni filmski program tako osiromašen, da se mladi težko zanašamo nanj.« (ič)

Zaključim lahko preprosto, morda naivno: dokler bomo živeli in se bodo ves čas rojevali novi filmski navdušenci, se filmu ni treba bati za obstoj. »Za ljubitelje filmskega ustvarjanja menim, da korona ni uničila njihove želje po ustvarjanju. Težko bi bilo uničiti nekaj, kar ti pomeni veliko.« (no) Res je utrujajoče in pesimistično dejstvo, da je pri nas z zgolj praktičnim delovanjem na filmu skoraj nemogoče preživeti, a to še ne pomeni, da filma ne bo. Že kritični odziv na porazno obravnavo, ki jo doživlja film, daje upanje o novih generacijah, ki se bomo za film borile. Trenutno na AGRFT poteka postprodukcija diplomskih filmov in kratkih TV-dram, ki so se razvijale skupaj s korono oz. kljub njej. »Mašinerija« se ni zaustavila – dela dalje. In tako bo tudi v prihodnje. Sem prepričana.

In to je dovolj, da lahko (slovenski) Film mirno spi.

»Pa je vendar sreča biti mlad,

biti mlad in poln nad!« (kdk)

Hvala Ana, Andraž, Domen, Izidor, Martin, Nika, Urša in Karel

da ste

da ustvarjate

da ste z mano delili svoje misli.

Naslovna fotografija: Tadej Vintar

Portretna fotografija: CTF UL AGRFT