Eva Uršič: »Maskerji smo na setu pravi “control freaki”, pri igralcih pazimo prav na vsak lasek«

v 2020/Aktualna številka/Intervjuji/Vsi prispevki

Eva Uršič je oblikovalka maske, svojo kariero je začela s kratkim filmom Sprava (2014) režiserja Janeza Burgerja. Od takrat je sodelovala na mnogih filmskih projektih, pred kratkim je oblikovala masko za televizijsko serijo Jezero (2019-2020). Pogovarjali sva se o tem, kje je pridobila znanje za ta poklic, kako izdela strelno rano in na kaj vse mora biti pozorna na setu. 

Osmo leto teče, odkar ste se odločili, da želite svojo poklicno pot nadaljevati kot maskerka. Kako je bilo stopati na to pot?
Pred tem se niti ličila nisem, to je bila zelo impulzivna odločitev. Takrat sem šla na dva tečaja oblikovanja maske. Zdaj, ko gledam nazaj, je bil to stran vržen denar, bolj kvalitetne tečaje izvajajo v tujini. Največ sem se o oblikovanju maske naučila od maskerk, s katerimi sem delala. Pisala sem jim, one so moje prošnje uslišale in me priključile k svojim filmskim projektom. Bila sem njihova prva ali druga asistentka. Od vsake sem pobrala nekaj novega znanja, predvsem to, kako nanašajo ličila, katere trike uporabljajo in s katerimi materiali delajo.
Nekaj časa moraš biti asistent, da se naučiš, kako držati kontinuiteto maske na setu, kako komunicirati z režiserjem in kako sodelovati z drugimi sektorji na filmu. Svoje znanje sem kasneje želela še nadgraditi z izdelovanjem specialnih efektov. Pisala sem maskerki, ki je imela največ takih projektov in se učila od nje. Šla sem tudi na tečaj v Beograd. V Srbiji snemajo ogromno grozljivk in je zato to področje tam zelo dobro razvito.

Kaj vse spada pod specialne efekte?
To so globoke rane, manjše ranice, žulji, strelne rane, ureznine, modrice, vse, kar vidiš na igralcih v najbolj grozni grozljivki. To je tudi zobna protetika, spremenjena ali deformirana oblika nosu, ušes in drugih delov telesa, pleša, tatuji. Pod specialne efekte spada vse, kar ni običajno ličenje. Najbolj sem vesela prav take maske. Za Jezero sem denimo izdelovala strelne rane in tatuje.

Koliko časa potrebujete, da oblikujete strelno rano in kako to poteka?
V scenariju moram najprej točno razbrati, ali je bila strelna rana vhodna ali izhodna, kje na telesu se nahaja, s kakšno pištolo je bil metek izstreljen, ali se je v telesu razstrelil kot denimo pri šibrovki. Najprej se z režiserjem pogovorim, kako si je rano zamislil. Zberem referenčne fotografije in se lotim modeliranja. Rano oblikujem na ravni plošči – umetno maso, podobno plastelinu obdelujem in mehčam s pomočjo toplotnega vira. Naredim pozitiv rane in odlijem negativ, na odlitku se mora videti tudi tekstura kože, tako natančno mora biti izdelana. V negativ vlijem silikonsko maso, počakam, da se strdi in jo odstranim iz negativa. Rano potem apliciram na igralčevo kožo, da ujamem pravi odtenek njegove polti. Pobarvam jo in nanjo še dodajam umetno kri. Zelo pomembno je, da se robovi rane čim manj vidijo. Ko jo ponovno apliciram na igralčevo roko, se mora zliti z njegovo kožo. Če si zelo priden, lahko strelno rano ali drugo manjšo rano narediš v nekaj urah, če je rana ogromna, pa jo lahko modeliraš tudi več dni.

Kostum in maska gradita podobo lika. Jo s kostumografi skupaj kreirate ali jo vi le dopolnite?
Na sestanku se dobimo z režiserjem in kostumografom, skupaj se dogovorimo, kako želimo, da bi lik izgledal. Izberemo, kakšno frizuro bo imel, kakšen kostum. Če gre denimo za poslovneža, bo imel verjetno oblečen suknjič, kravato, srajco, morda zapestno uro in prstan, če je poročen. Jaz ga bom obrila, postrigla, ga nežno naličila. Tudi, ko se gledalcu zdi, da igralec ni niti malo naličen, skoraj vedno je, in to je zame pohvala. Na filmu večinoma iščemo naraven videz. Če igralca želimo postarati, mu potem še posivim lase. Kostum in maska gresta z roko v roki.

Je bolj zapleteno človeka postarati ali pomladiti?
Staranje je bolj komplicirano. Če želiš zelo mladega človeka postarati za deset ali več let, mu moraš oblikovati protetiko celega obraza. To ne modeliraš na ravni plošči, ampak moraš vzeti odlitek njegovega obraza. Na tem odlitku potem izdelaš celotno masko za starostnika. Cenejši triki so to, da igralcu nadeneš očala, mu narediš frizuro, ki jo nosijo starostniki, pri ženskah je to denimo figa. Na obrazu mu poudariš starostne pegice in male žilice, ki pri starejših pokukajo iz povrhnjice ter poudariš že obstoječe gubice pri očeh, ustih in na čelu.
Prva stvar, ko želiš človeka pomlajšati, je, da ga postrižeš mladostniško, in pri ženskah paziš, da ne nanašaš preveč ličil, ker to nekatere že avtomatsko postara. Če imajo veke malo povešene, kar se dogaja po petintridesetem letu, jih senčiš tako, da jih optično malo dvigneš in s tem oči “odpreš”.

Kako izgleda celoten proces oblikovanja maske za določen lik?
Najprej preberem scenarij, potem me zanimajo igralci, ki bodo te like igrali. Že ko berem, si ustvarim podobo, kako bodo liki izgledali. Režiserju predstavim idejo in on meni svojo ter narediva kompromis. Sledijo probe, kjer na igralcih preizkušam različne »looke«, vse dokumentiram in pošiljam fotografije režiserju. On se spet odloči, kaj liku najbolj ustreza. Na setu prav tako ves čas fotografiramo igralce, ker se lahko zgodi, da končamo prizor na sredi, čez deset dni pa nadaljujemo točno tam, kjer smo ostali. Liki morajo imeti identičen mejkap in frizuro.
Na setu moram biti ves čas pazljiva in spremljati posnetke na monitorju. Če snemamo najprej daljni kader in potem še bližnji, igralec ne sme imeti na bližnjem spete lase in v totalu spuščene. Na filmih se velikokrat zgodijo take napake, je pa res, da jih včasih ne opazimo, ker smo bolj pozorni na razvoj zgodbe. Maskerke smo na setu pravi »control freaki«, a včasih moramo stopiti dva koraka nazaj. Gledalci bodo na filmu najprej opazili scenografijo, igralce, kako so oblečeni, kako naličeni, veliko je stvari, na katere so pozorni. Kot masker pa misliš, da so gledalci pozorni le na masko in zato gledaš na vsak lasek. Na setu potem še ves čas delam korekcije ličil in frizure, ko pa je snemalni dan končan, to zame še ni konec dneva. Takrat pregledam plan snemanja in se pripravim za naslednji dan.

Fotografija ran. Vir: osebni arhiv Eve Uršič.

V televizijski nadaljevanki Jezero je glavni lik kriminalist Taras Birsa, ki ga igra Sebastian Cavazza. Kako ste oblikovali masko zanj?
Odločili smo se, da ga bomo obrili in postrigli. Njegovo brado smo brili s petimi različnimi nastavki. Ostrigla ga je profesionalna frizerka, ki ga je potem strigla na sedem dni, da smo vzdrževali kontinuiteto. V Jezeru je bilo ogromno likov, za katere smo morali držati kontinuiteto. Las zrase en centimeter na mesec. Lik mora imeti na snemanju stalno enako dolžino las. Dobro je, če znamo maskerke oblikovati osnovne pričeske: delati fen frizure, splesti kito, natopirati lase, narediti čop, a to je bolj po sili razmer, ko na setu nimamo frizerja.

Jezero je bil vaš najobsežnejši projekt; kaj vam je bilo v največji izziv?
Pri Jezeru se na začetku sploh nisem zavedala zahtevnosti projekta. Ko sem prebrala scenarij, sem bila čisto navdušena in takoj privolila, da želim sodelovati. Narediti sem morala ogromno specialnih efektov. Na snemanju smo veliko skakali po scenariju, najprej smo snemali prvo epizodo, vmes šesto, potem četrto, za to morje igralcev sem morala držati kontinuiteto in to je bilo najtežje. Okoli sebe sem imela zbrano ekipo: frizerko, ki je oblikovala vsakdanje pričeske, frizerko, ki je bila specializirana za svečane frizure, zmeraj pa sem imela ob sebi še asistentko. Ona je zelo pomembna, ker če bi tekom snemanja zbolela, bi me ona znala suvereno nadomestiti. Ko smo imeli na snemanju več statistov, sem imela še dodatno pomoč; jaz sem takrat prevzela ličenje glavnih igralcev, asistentka stranskih in še dve sta skrbeli za statiste. Vsako snemanje je precej psihično in fizično naporno. Včasih pa se zgodi, da se vse okoliščine poklopijo. Ko ob treh zjutraj snemamo in igralka pride na set vsa neprespana, zabuhla in mora biti ravno takšna v prvem prizoru, ki ga bomo snemali. V tem primeru se igralke sploh ne dotikam, pustim jo tako, kot je, ker je tako najbolj prepričljiva.

 

Avtorica: Helena Fašalek

Naslovna fotografija: Aljaž Tepina