Doba mask

v 2020/Aktualna številka/FV prispevki/Vsi prispevki

V času epidemije se zdi, da so maske povsod: postale so simbolj trenutnega časa, primorani smo jih nositi v javnih zaprtih prostorih, posel z zaščitnimi maskami pa je postal sinonim za korupcijo in pretirano trošenje javnega denarja. Trenutno so najbolj aktualne zaščitne maske, a maskiranje je že dolgo del ljudske kulture. Uporabljalo se jih je pri raznovrstnih obredih, iniciacijah, karnevalih in tudi kot izrazno sredstvo v umetnosti; maske so med drugim zaznamovale podobo grškega in japonskega gledališča ter commedio dell’arte. Udomačile so se tudi v vsakdanjih jezikovnih frazah (skrivanje za masko ali padle so maske), ki namigujejo na neiskrenost.

Maska je tudi sestavni del filmskega ustvarjanja, saj jo načeloma nosijo vsi igralci – večinoma gre za masko, ki ne zakriva igralčevega obraza, temveč ga trasformira v želen lik. Zasluge za tovrstne stvaritve gredo maskerkam in maskerjem, ki z idejami in tehničnim znanjem natančno soustvarijo zamišljene like. Najpogostejše je naravno oziroma realistično maskiranje, pogoste so tudi tranformacije, kot je staranje ali pomlajevanje igralcev, razne brazgotine, ureznine in drugi znaki na koži. Delo makserjev se je močno razvilo tudi z napredovanjem tehnike in materialov, ki omogočajo neprepoznavne transformacije.

Upodabljanje maskirancev na filmu

V nadaljevanju se bom osredotočila na fizične maske, ki povsem spremenijo oziroma zakrijejo obraz in se na filmu pojavljajo redkeje. Predstavila bom nekaj primerov, ki so krojili filmsko zgodovino, in načine, kako so uporabili masko. Tovrstne filme družijo nekatere skupne značilnosti: maska je pogosto osrednja točka oziroma motiv filma in  praviloma se pojavlja v žanrskih filmih, kot so grozljivke, znanstvena fantastika, komedije in fantazijski filmi o superjunakih. Hollywoodski filmi se tradicionalno poslužujejo poenostavljanja in masko uporabljajo kot pripomoček za instantni učinek preobrazbe iz ene identitete v drugo. Ta pristop h konceptu maske temelji na jasni dihotomiji med nosilcem in masko; od nosilca je ločljiva in je uporabljena kot orodje za zakirvanje »resnične« identitete nosilca. Bolj kompleksen pogled na maskiranje pa masko razume kot eno izmed identitet posameznika. Zato je bolj pomembno vprašanje, kakšne pomene nosi maska in ne, kdo je za masko.

Načeloma so maskirani liki negativci, oziroma vzbujajo nezaupanje, saj zakrivanje obraza posredno sporoča nepoštenost, neiskrenost, celo nelegalne namene in skrivnostnost. Način branja je odvisen od vrste maske in konteksta pojavljanja. Franšize o superherojih predstavljajo pretežno pozitivne maskirane like. Spiderman, Batman, Robin in drugi se bojujejo proti »zlobnežem« in pomagajo malemu človeku. Njihove maske odražajo živalsko pomenovanje njihovih likov: obraz Spidermana je povsem prekirt z rdečo masko in motivom pajkove mreže, ki se rateza po celem telesu; Batman v črno sivi kombinaciji oponaša podobo netopirja s polmasko z dvignjenimi ušesi; Robin je kot pomočnik vizualno v nižjem »rangu« (tudi telesno je vedno manjši in bolj droben od Batmana). Njegovo ime v angleškem jeziku označuje taščico, kar je vidno v toplih barvah njegovega kostuma, obrazna maska pa je manjša kot Batmanova, saj pokriva samo predel okrog oči. Pri tovrstnih franšizah je maska bolj pomembna od igralca, saj se gradi na jasni prepoznavnosti lika preko maske: ne le, da zakriva obraz nosilca, temveč mu daje jasno in prepoznavno ideniteto. Superman logiko maske obrne: njegov obraz ni zamaskiran, ko rešuje svet, temveč je njegova maska “povprečnež” Clark Kent, ki samo z nošnjo dipotrijskih očal vse zavede. Prvak med maskiranimi heroji je Zoro (po živali se zgleduje le po imenu, saj v španskem jeziku pomeni lisica), ki je bil upodobljen v več kot petdesetih filmih. Poleg ameriških produkcij se je zasidral tudi v Evropi, predvsem v Španiji in Italiji. Višek popularnosti je doživel v drugi polovici prejšnjega stoletja in v tistem času z značilnim kostumom, pokrivalom in masko postal tudi pustna stalnica med otroki.

Prav nasprotni pol so negativni maskirani liki grozljivk. Maska je postala pomemben del ikonografije tega žanra. Na estetski ravni lahko s prekrivanjem človeškega obraza hitro dosežemo groteskno podobo, obenem pa je maska pomeben element, ki definira narativni potek filmskega dogajanja. Nošenje maske vsebuje možnost odkritja in posledičnega razkritja resnične identitete morilca. Maska je tako konkretno in simbolno povezana s slabimi dejanji in na nek način vodi morilca. Z odstranitvijo maske se naboj (iracionalnost) izniči. Ikonične franšize grozljivk, ki so za burjenje domišlije posagale po maskah, so Petek 13 (Friday the 13th), Krik (Scream) in Teksaški pokol z motorko (Texas Chainsaw Masacre). Prvi dve franšizi se premišljeno poslužujeta maske, ki ni unikatna, temveč je masovno proizvedena in široko dostopna; namiguje, da bi lahko morilec bil marsikdo. Ledrkshit (Leatherface) iz Teksaškega pokola z motorko uporablja masko, sestavljeno iz kosov človeške kože, v določenih verzijah celo prehaja iz moškega spola v ženskega in si pri tem pomaga z rdečo šminko in lasuljo.

Maska kot sprememba

Fatalizem maske, kot jo predstavljajo grozljivke, je le ena izmed izraznih možnosti. Maska lahko posamenizka »vodi« tudi do bolj zabavnega in avanturističnega življenja. Anonimnost maske oziroma nova identiteta naj bi tako sprostila zadržke posameznika, da z masko počne stvari, ki jih drugače ne bi. Tovrstni primer uporabe maske v filmu je klasika 90ih – Maska (The Mask). Glavni lik je predsatvljen kot neuspešen bančni uslužbenec, izgubljen v sivini vsakdana, dokler mu nekega dne pod roke ne pride skrivnostna maska. Ta mu omogoča dostop do nadnaravnih moči, toda bolj kot tovrstni klasičen herojski motiv je maska ključ do samozavesti, celo ekscentričnosti. Na Hollywoodski način film nazorno prikaže »prej in potem« učinek, saj maskiran glavni lik obračuna oziroma se na norčav način sooči z izzivi, ki so ga pestili.

Filmski ustvarjalci si z maskami pomagajo tudi pri ustvarjanju skrivnostnosti in erotične napetosti, saj zakrit obraz odvzema identiteto nosilcu in fokus preusmerja na telo. Erotični triler Stanleya Kubricka Široko zaprte oči (Eyes wide shut) kot osrednji vizualni element uporablja beneške maske. Igrajo glavno vlogo pri mistifikaciji erotičnih ritualov visoke družbe.  Obrazi sodelujočih so povsem prekriti z beneškimi maskami, ki nosilcem omogočajo popolno anonimost, obenem pa na vizualni ravni preko uporabe barv in oblik simbolizirajo prestiž, teatralnost in skrivnostnost. K temu branju nas nagovarja tudi kontekst – maske nosijo ljudje, ki so simetrično razporejeni v temnem interierju. Naj poudarim, da je pri tem filmu nazorno prikazan socialni element maske, saj je namenjena predvsem interakciji z okolico. Maske ne potrebujemo za osebno rabo, temveč jo nosimo za druge. Zanimiva je tudi informacija, da je bil prvotni plakat za film oblikovan na podlagi obrazov glavnih dveh igralcev v formi beneških mask, a je distirbuter to zarvnil, saj so si želeli jasno prepoznavne obraze Nicole Kidman in Toma Cruisa. Hollywoodski sistem zvezdništva strogo temelji na personifikaciji igralcev in pri tem je obraz glavna identifikacijska točka. V omenjem filmu sta glavna igralca večino časa brez maske, večji izziv se pojavi pri vlogah, ki zahtevajo nenehno nošenje maske. Igranje z/za masko je za igralca lahko problem, saj  ne vodi do neposredne prepoznavnosti in vidnosti, obenem (delno) zakriti obraz tudi otežuje ekpresivno igro.

Subverzivnost maske

V zadnjem desetljetju pa je enega večjih uspehov doživela a Guy Fawkers maska iz filma V kot vroče maščevanje (V for Vendeta). Film se na ravni vsebine ukvarja z revolucionarnimi temami; tako spremljamo posameznikov boj proti avtoritarni oblasti, nadzoru in nepravičnosti. Po formi pa film odseva že dobro znane in konvecnionalne pristope: skriti pozameznik za masko akcijsko rešuje svet. Glavni lik, znan preprosto kot V, nosi masko, da zakirje svoj obraz, poln opeklin. Podobno motivacijo za nošenje maske ima še en znan zamaskiran lik: Fantom iz opere, ki si s pol-masko prekrirva iznakažen obraz. Bolj  znan kot literarno delo oziroma muzikal je večkrat doživel filmsko adaptacijo, nazadnje leta 2004. Vendar pa je maska V-ja za razliko od Fantoma prerasla koncept prekrivanja »lepotnih napak« in je enačena predvsem z idejo (družbene) anonimnosti. V letih po izzidu filma je maska namreč postala vse bolj popularna na protestih; sprva kot simbol haktivistične skupine Anonymous, kasneje se je mednarodno razširila in postala tudi sestavni del Occupy protestov, ki so skupaj s sloganom »Mi smo 99!« pljusknili tudi v Slovenijo.

Po vseh analiziranih primerih je zanimivo vprašanje, kje so ženske z maskami? Občano se pojavi kakšen ženski lik z masko, vendar ne tako pogosto ali v tako ikoničnem filmu. Razlogov je več in so večplastni; veliko omenjenih in najbolj znanih mask se je razvilo kot liki iz stripov, kjer so tradicionalno dominirali moški liki (še globlji razlog je, da so bili večinoma pisci teh del moški ). Prav tako so druga vrsta maskirancev – liki iz grozljivk, pri katerih maska doda strašljivost podobe  – večinoma moški. V tovrstni imaginarij ženska ne zaseda mesta aktivnega lika – torej maskiranca, ki rešuje ali pobija, temveč zaseda drugi, pasivni pol. Ženske niso tiste, ki zavajajo, ampak so zavedene, so tiste, ki se jih rešuje, straši in ubija. Maska torej nakazuje na aktivnost: ne le kot glavni lik filma (ki je najbolj aktiven), temveč kot sredstvo za akcijo, saj je že sama odločitev za nošenje maske ta, ki inherentno nosi spremembo.

Avtorica: Mateja Fajt

Naslovna fotografija: Mask of Zorro Legend