Neža Zinajić je bila dodeljena ena izmed sedmih vesen, ki jih je na letošnjem Slovenskem filmskem festivalu v Portorožu prejel film Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021). To pa ni njena prva vesna za scenografijo, dobila jo je že leta 2016 za film Nočno življenje. V intervjuju sva se pogovarjali, kako je nastajala scenografija za letošnji najbolj odmeven slovenski film.
V filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko je protagonistka ujeta v trenutku, ko je njeno življenje čisti kaos. Študij je zaključila in vzpostaviti se mora na trgu dela, zataknila se je v tem vmesnem prostoru. Svoje jeze in razočaranja mlada slikarka ne skriva, ravno nasprotno, upira se vsemu, kar ne izpolnjuje njenih pričakovanj. Nasičena in barvita scenografija še kako podpira njen značaj. Kako ste izdelovali scenografijo?
Prostore, kjer smo snemali, smo najeli le za nekaj dni, nismo jih imeli kar na razpolago, le stanovanje, kjer živi Eva, smo najeli za skoraj dva meseca. To stanovanje je bilo tudi tekom celotnega snemanje opremljeno, ostale scene smo pripravljali tik pred snemanjem in takrat ni bilo časa za nove ideje, vse smo morali premisliti že prej. Priprave so trajale dva meseca, v tistem času smo nabirali vse režijske rekvizite. To so tisti, ki v filmu nastopajo »neposredno«, denimo krožnika, ki ju Eva (Liza Marijina) skupaj s svojim cimrom Blažem (Tosja Flaker Berce) v kuhinji razbijeta. In tudi vse ostale rekvizite, ki jih imenujemo oprema, ker z njimi opremljamo prostore. Sposodili smo si jih v fundusih ali jih kupili. Lastniki fundusov so večinoma nabavni rekviziterji, šli so nam na roko, da nam najema rekvizitov v stanovanju mladih slikarjev niso zaračunavali dnevno, ampak pavšalno in še s popustom.
Ves čas ste govorili v množini, kdo vam je pri pripravi scenografije še pomagal?
Pri filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko smo sodelovale tri scenografke. Iris Čeh je bila notranja rekviziterka, na setu je pripravljala ali pospravljala režijske rekvizite in skrbela za kontinuiteto. Ko so v kuhinji v študentskem stanovanju snemali jutro po prežurani noči, je ona poskrbela, da je bilo na mizi polno praznih pločevink piva, v pepelniku cigaretni ogorki, po tleh umazanija. Z Adriano Furlan, ki je bila moja asistentka, sva skupaj nabavljali rekvizite in opremljali prostore. Včasih tudi po oseminštirideset ur nisva spali. Ampak nič za to, med nami tremi je vladala zelo dobra energija, brez njiju mi nikoli ne bi uspelo.
Pri tem filmu so sodelovali tudi slikarji in drugi umetniki. Želeli smo, da bi bile slike in instalacije v galeriji dela predstavnikov današnje generacije umetnikov. Vprašali smo jih, če bi prostovoljno sodelovali – razpolagali smo namreč z zelo malim proračunom, saj smo snemali prvenec. Na naše povabilo se je odzvalo šest slikarjev, večinoma študenti in pa tudi že uveljavljeni slikarji. Za razstavo so nam posodili svoje slike, nekateri pa so bili celo pripravljeni delati po našem naročilu, naslikali so denimo golo nacistično vojakinjo, ki lika zastavo s kljukastim križem.
Dobršen del scenografije je tudi izbira lokacije. Spomenik Rudolfa Maistra nasproti železniške postaje je bil določen v scenariju, ker se nanj tudi vsebinsko navezuje. Kaj pa ostale lokacije?
Slikarsko razstavo smo izobesili v centru Ljubljane v Galeriji Kresija. Slikarski atelje smo našli na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, a smo ga morali precej preurediti, da je deloval kot atelje slikarske skupine, ki v filmu nastopa. Stanovanje mladih slikarjev, kjer živi glavna junakinja Eva, pa smo najeli. Bilo je čisto prazno in zanikrno, za snemanje smo ga morali popolnoma opremiti in urediti, da je bilo podobno študentskemu stanovanju, kot smo si ga zamislili.
Vsi prostori v filmu, v katerih se odvija dogajanje, so zelo markantni. Sprejeli ste kar nekaj ekstravagantnih odločitev, kot je gugalnica v kuhinji, banja v spalnici. Kako ste se lotili ustvarjanja Evinega sveta?
Stanovanje, kjer živi Eva, je zelo majhno, da bi to presegli, smo iskali razgibanost. Režiserka Tijana Zinajić je med vajami z igralci dobila idejo, da bi na podboj kuhinjskih vrat obesila gugalnico. Stanovanje Evinega ljubimca Jakoba (Jure Henigman) je v lasti arhitektke in je že samo po sebi zelo ekstravagantno, mi smo ga naredili samo še bolj obskurnega. Arhitektka je v spalnici imela banjo, mi smo to uporabili in dodali le še nekaj detajlov, za posteljo smo denimo čez celo steno namestili barvno platno, posteljo smo oblekli v sivo posteljnino, postavili luči in prostor popestrili še z rastlinjem. Tijana je moja sestra, direktor fotografije Miloš Srdić je moj bratranec, skupaj smo odraščali, zelo dobro se poznamo. Ideje so se rojevale čisto intuitivno, ničesar se nismo posebej dogovarjali.
Kaj vam je bilo na tem filmu v največji scenografski izziv?
Ker nismo imeli veliko denarja, smo bili neprestano v časovni stiski, in to je največja mora slovenskega filma. Urniki so bili prenatrpani, delali smo kot po tekočem traku. V največji izziv mi je bilo, da smo uspeli scene dokončati pravočasno. Največ težav sem imela pri Jakobovem stanovanju. V njegovem slikarskem ateljeju so bile same bele stene in zelo strogi robovi, tam je bila samo ogromna delovna miza, knjižni regali in velika lična svetlomodra omara. Sobo smo morali obleči v polivinil in pohištvo patinirati, pripeljati pa smo morali še ogromno slikarskega materiala in drugih rekvizitov.
Da je scenografija prepričljiva in podpira filmsko realnost, mora biti izdelana detajlno. S katerimi detajli ste denimo opremili Evino stanovanje?
Stanovanje mladih slikarjev je “razturano”, vidi se, da stanovalci v njem preživijo veliko časa in da so skupaj že ogromno doživeli. Vsepovsod so ostanki od prežuranih noči: fotografije, popisani listki, risbice, ki sta jih Eva in Nina (Anuša Kodelja) spotoma nakracali. V filmu tega neposredno ne vidimo, o tem govorijo le ti detajli, in gledalci to občutijo.
Kaj pa, ko se scene odvijajo zunaj, na prostem, koliko možnosti imate
scenografi za oblikovanje scene? V filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko je eksterierov manj kot interierov, pa vendar, ste jih lahko kako preoblikovali?
Na prostem nismo veliko spreminjali, umaknili smo prometne ali druge znake, premaknili kontejnerje za smeti, prekrili reklame plakate. Na železniški postaji, kjer se Eva poslavlja od prijateljice Nine, smo oglas za McDonald’s prekrili, tik preden je mimo zapeljal njen vlak.
Katere filme, ki vas prepričajo z zanimivo scenografijo ali so vam bili v navdih pri ustvarjanju scenografije za film Prasica, slabšalni izraz za žensko, bi nam priporočili v ogled?
Za scenografijo navdiha nikoli ne iščem v drugih filmih, ampak v vsakdanu, likovni umetnosti, glasbi. Filme dojemam kot celoto, na filmu me ne more prepričati samo dobra scenografija. Ko mi je film všeč, na scenografijo sploh nisem posebej pozorna, jo pa seveda zaznam. Zanimivi so mi filmi režiserjev, ki ustvarjajo popolnoma svoj svet: Aki Kaurismaki, Wes Anderson, Pedro Almodóvar, brata Dardenne. V njihovih filmih se v scenografiji skriva veliko sporočilnosti, kar pa na prvi pogled sploh ne opazimo.
Za vami je izjemen opus, scenografijo ste izdelali že za kar triintrideset filmov. Kaj je po vašem tisto ključno znanje, ki ga potrebujete za oblikovanje scen?
Mislim, da te morajo zanimati ljudje in jih moraš imeti rad. Dobro je imeti znanje s področja vizualne in likovno umetnosti, občutek za prostor in ljudi. Predvsem pa mislim, da notranji oblikovalci niso scenografi, mi smo ravno njihovo nasprotje. Ljudje to zamenjujejo. Večkrat me prosijo, da bi jim uredila stanovanje, mene pa zanima, kako bi si ga oni sami. Ko si nekdo opremi stanovanje, na njem pusti določen pečat in to je zame zanimivo, te prostore si grem vedno rada ogledat.
Avtorica: Helena Fašalek
Naslovna fotografija: Domen Martinčič