25. Liffe: Prosti pad

v Festivali/Film & jaz/LIFFe/Recenzije/Recenzije/Vsi prispevki

Film se začne povsem običajno z odtujenim starejšim parom. Vse pa se spremeni ko se žena ob spremljavi glasbe brazilskega glasbenika in producenta elektronske glasbe Amona Tobina povzpne po stopnicah na vrh stanovanjskega bloka v katerem živi in skoči s strehe.

Filmski seminar: Nori na evropski film

PROSTI PAD

Avtorica: Ema Radovan

Ema Radovan je dijakinja Gimnazije Bežigrad.

Že lani smo na festivalu Liffe lahko videli film madžarskega režiserja Györgija Pálfija, Zadnji rez: Dame in gospodje (Final cut: Hölgyeim és uraim, 2012), letos pa si lahko ogledamo njegov najnovejši film Prosti pad (Szabadesés, 2014), ki je kritika sodobne družbe, zapakirana v zbirko absurdnih zgodb.

Film se začne povsem običajno z odtujenim starejšim parom. Vse pa se spremeni ko se žena ob spremljavi glasbe brazilskega glasbenika in producenta elektronske glasbe Amona Tobina povzpne po stopnicah na vrh stanovanjskega bloka v katerem živi in skoči s strehe. Ko se ob vznožju bloka pobere in odpravi nazaj navzgor začne nemo spremljati zgodbe ljudi iz preostalih stanovanj, ki so prav tako neobičajne, kot starkina.

1405410339675_0570x0342_1405410384770
image-1001
Prizor iz filma Prosti pad.

Tako kot Zadnji rez je tudi Prosti pad filmski kolaž, le da tokrat film ni sestavljen iz raznih kadrov različnih filmov temveč iz večih zgodb, za katere je starka le povezovalka. Vsaka zgodba ima nek element, ki jo naredi nadrealistično, obenem pa je ta element le potenciranje nekega pojava, ki je za današnjo družbo že skoraj normalen.

Za primer vzemimo zgodbo para, ki živi v enem iz med stanovanj, saj je njen pomen eden izmed bolj očitnih. Začne se z moškim, ki se vrne domov in se v predsobi popolnoma sleče. Stanovanje v katerega je vstopil je sterilno belo, na tleh je robotski sesalnik in vse skupaj ne deluje  kot dom temveč bolj kot laboratorij. Šele ko se moški stušira in probleče, se sreča z svojo ženo. Po večerji si zaželita seksa, pri katerem pa se popolnoma zavijeta v celofan, da ne bi prišlo do kontakta med njuno kožo. Preobrat se zgodi ko mož na steni zagleda ščurka, za katerega se izkaže da je prišel iz žene. Zgodba se zaključi tako, da mož ustreli ženo, ki je polna ščurkov. V tej zgodbi lahko vidim obsesijo s čistočo, tako okolja kot hrane (edino kar par je je na kolobarje narezana zelenjava), pripeljano do ekstrema, ki naredi film bizaren. Kljub temu pa je takšna obsesija v današnji družbi preveč pogosta in režiser (ki je hkrati tudi scenarist) s koncem pokaže, da je edina stvar, ki jo s tem dosežemo to, da začnem gniti od znotraj.

free-fall-gyorgi-palfi
image-1002
Prizor iz filma Prosti pad.

Enako je z tudi z ostalimi zgodbami, od fantka, ki je edini v družini, ki v stanovanju vidi bika, ženske, ki gola (z izjemo torbice) spremlja zaročenca na neki imenitni zabavi, do meditacijske skupine, v kateri eden iz med prisotnih lebdi. Večina zgodb vsebuje kakšen nadnaraven element, s čimer režiser doseže, da na različne vsakodnevne probleme lahko pogledamo z določene distance.

Scena je v vsaki zgodbi povsem drugačna saj predstavlja ljudi, ki se v tistem trenutku nahajajo v nekem stanovanju. Obenem je vse skupaj uokvirjeno z zanikrnim blokom v Budimpešti, od katerega vidimo predvsem stopnišče po katerem se vzpenja starka. Igra celotne zasedbe je prepričljiva in na nekaterih mestih namenoma pretirana. Zaseda je starostno zelo pestra, od dojenčkov pa do igralcev, ki so že v svojem sedemdesetem letu starosti.

Skozi celoten film nas spremlja glasba Amona Tobina iz njegovega zadnjega albuma z naslovom ISAM iz leta 2011. Verjetno je v filmu zato, ker je v popolnem nasprotju s sceno hodnika in je v tej kombinaciji odlična, saj je enako absurdna, kot preostanek filma. Na ta način nas nekako opozarja, da stvari, ki se dogajajo za vrati stanovanj še zdaleč niso takšne, kot smo jih vajeni.

Film Prost pad lahko primerjamo s kakšnim filmom skupine Monty Python. Tudi oni so na pretirano popačen način izpostavljali različne probleme (predvsem zahodne) družbe, le daj je za njih značilna prav posebna vrsta humorja, s čimer pa se Prosti pad nikakor ne more primerjati. Kljub temu pa film izpade odlično na povsem svojevrsten način, ki ni nujno po okusu vsakega gledalca, saj je lahko na trenutke precej težko gledljiv.