Deček, katerega zgodbo spremljamo skozi celoten film, pohajkuje po mestu, glasno prepeva, igra kitaro in se niti približno ne zmeni za jasno izraženo neodobravanje naključnih mimoidočih.
Filmski seminar: Nori na evropski film
KITARSKI MONGOLOID
Avtorica: Kristina Kokalj
Kristina Kokalj je študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.
Kitarski mongloid (Gitarrmongot, 2004, Ruben Östlund) je drama, s katero režiser postavi povečevalno steklo pred življenja navadnih smrtnikov in nas sooči s kompleksnostjo navidez nekompleksnih zgodb posameznikov, mimo katerih bi, če bi jih srečali na ulici, morda iz previdnosti stopili kakšen korak dlje in se v mislih zahvalili svoji »normalnosti«, nato pa nemoteno odkorakali naprej.
Statična kamera, ki je značilna za Östlundove filme in pred katero se odvija vsa nespektakularnost življenj izbranih posameznikov, deluje kot nekakšna nadzorna kamera, ki smo ji izpostavljeni, četudi si tega ne želimo in ki nam ne gleda pod prste samo takrat, ko kršimo pravila, pač pa posname vsak naš korak.
Zanimiva je tudi presenetljivo prepričljiva in pristna igra, s čimer se občutek, da gledamo posnetke nadzorne kamere, še poveča. Kot tudi pri ostalih Rubenovih filmih (Nenamerno (De ofrivilliga – 2008), Igra(Play – 2011)) je večina igralcev naturščikov, ki v filmu igrajo sami sebe, vendar so scene vseeno zrežirane. Filmu Kitarski mongloid bi zato lahko pripisali oznako psevdo-dokumentarni.
Film je večinoma posnet na javnih prostorih in se le redko premakne v zasebni prostor. Na javnem prostoru človek zaradi pritiska družbe v želji po pripadnosti in potrditvi stori marsikaj, česar sicer ne bi. Ugajati želimo širokemu spektru ljudi in smo za ceno tega pripravljeni žrtvovati svoje lastne preference in želje. Zasebni prostor pa je navadno kraj, kjer človeku ni treba ničesar dokazovati in si lahko pusti biti to, kar je, in početi tisto, kar hoče. Östlund v to splošno prepričanje pogleda bolj natančno in najde posameznike, ki ga obrnejo na glavo. Deček, katerega zgodbo spremljamo skozi celoten film, pohajkuje po mestu, glasno prepeva, igra kitaro in se niti približno ne zmeni za jasno izraženo neodobravanje naključnih mimoidočih.
Film Nenamerno, ki ga je Östlund posnel štiri leta po Kitarskem mongloidu se s tem vprašanjem še bolj podrobno ukvarja. Pokaže nam deklico, ki ji učiteljica pred razredom pokaže sliko, na kateri sta dve črti in jo vpraša, katera je daljša. Deklica pokaže daljšo črto, razred pa se z njeno presojo ne strinja. Učiteljica ji pokaže še eno sliko in ji zastavi enako vprašanje, na katerega deklica ponovno, tokrat že rahlo bolj negotovo, pove pravilni odgovor, razred pa se ponovno meni drugače. Učiteljica ji spet pokaže prvo sliko in tokrat deklica zaradi pritiska razreda pozabi na svojo lastno presojo in pove napačni odgovor. S tem nas Östlund jasno sprašuje, ali je res vredno vložiti toliko časa in energije v to, da ustrezamo normam družbe, pozabimo nase in se »zlijemo« z okolico?
Film Kitarski mongloid, ki prikazuje posameznike, ki so navadno deležni kritike, v resnici podaja žogico nazaj in kritizira ljudi, ki kritizirajo te posameznike. S tem nam v razmislek ponudi vprašanje o posameznikovi vpetosti v družbo in njenem vplivu na posameznika. Predvsem pa boste po ogledu filma veliko bolj previdni pri tem, kje puščate svoje kolo.
