Nepremična kamera gledalca postavi v vlogo objektivnega, tretjeosebnega gledalca in s tem še poveča učinek distance do samega problema.
Filmski seminar: Nori na evropski film
IGRA POSEBNE VRSTE
Avtorica: Pia Nikolič
Pia Nikolič je študentka Filozofske fakultete.
Film Igra (Play, 2011, Östlund), ki smo si ga lahko ogledali v Slovenski kinoteki ni novo odkritje. Sodi v enega od dveh sklopov z naslovom Posvečeno in je igra prav posebne sorte. Švedski režiser Ruben Östlund se je tudi tu poslužil sorazmerno dolgih kadrov, posnetih iz nepremične kamere, postavljene na stativu tako, da protagonisti marsikdaj uidejo našemu pogledu, kar pa nas pri njemu pravzaprav ne preseneča, saj se tovrstnega načina snemanja loteva večkrat.
Zgodba o skupini mladostnikov, ki obračunava z drugimi mladostniki je posneta po resničnih dogodkih. Kljub mladosti igralcev pa se zaradi naravne igre nepoučenemu očesu zlahka zazdi, da gre za neke vrste dokumentarec. Scenarije o tovrstni mladostniški problematiki smo lahko zasledili tudi že pri nas. Pred kratkim se je na primer s tem ukvarjal film Čefurji raus (2013, Vojnović), ki pa se je tematike loteval iz prvoosebne pripovedne sheme.
Pri filmu Igra pa gre za povsem drugačen pristop. Nepremična kamera gledalca postavi v vlogo objektivnega, tretjeosebnega gledalca in s tem še poveča učinek distance do samega problema. Lahko bi rekli, da se včasih počutimo kot nezainteresirani stanovalci bloka v primeru slavnega umora Kitty Genovese. Tudi stranski igralci v filmu, razen na skrajnem koncu filma, ob opazovanju ustrahovanja ne naredijo prav ničesar, tako kot verjetno ne bi tudi v resničnem življenju. Gledalec ostane nemočen. Gre še za enega od stereotipov, s katerimi se Östlund v filmu poigrava, hkrati z zavedanjem po Walter Benjaminu, da vzorci aplicirani s strani stereotipov tako vplivajo na družbo, da jih ta začne sama tudi reproducirati. S čisto skrajnjim zaključkom pa nas režiser spomni še na naše delno sprejemanje ranljivih skupin, ki jih marginaliziramo zaradi predsodkov, ampak se v precej hinavski atmosferi navideznega sprejemanja ukvarjamo in uporabljamo tiste dele njihovih kultur, ki pa so nam po volji.
Že v celovečercu Kajmak in marmelada (2003, Đurić) smo lahko slišali še enega od tu vpletenih stereotipov, v znanem citatu: »Vsaka država ima svoje južnjake.« Če so v Čefurji raus telefone kradli Markovi prijatelji, mladostniki nasilnega vedenja in ljubitelji folklore bivših republik nekdanje Jugoslavije, gre tukaj za predstavnike imigrantov. Fantje so temnopolti, kar še bolj vpliva na gledalčeve predsodke, sploh v švedskem okolju, kjer tudi v sodobni globalizirani družbi to ni najbolj zastopana skupina v tej državi. Avtomatsko so torej kriminalci, zabredli tako globoko, da so tudi sami žrtve ustrahovanja starejših mladostnikov, kar nam že nakazuje nek vzorec, ki ga očeta žrtev ob koncu filma nadaljujeta. Vseeno pa nas Östlund pusti v dilemi ali sta se očeta maščevala pravemu fantu. Sprva slabo oblečen najmlajši deček iz skupine se ob koncu filma, ko se ustrahovanje zaključi, je sumljivo podoben fantu, ki ga nazadnje ustrahujeta očeta, vendar o tem nismo popolnoma prepričani. Ta drugi fant zaključi zgodbo vzporedne ironične zgodbe o zibki, ki dela nevšečnosti železničarskim delavcem na vlaku, je prav tako ubog fant iz velike revne družine, ampak je veliko bolje oblečen kot tisti prvi fant. Pusti nas torej lebdeti v malce bolj poletni ljubljanski, a vendarle, megli.
Navsezadnje ne gre zgolj še za en film, kjer je šlo vse narobe, kar bi narobe lahko šlo. Nesreča treh dvanajstletnikov je odlično prikazana, tudi zaradi njihovega načeloma zelo stoičnega prenašanja vsake nove preglavice, ki jo srečajo. Kljub človeškemu pohlepu, nečimrnosti, želji po nadvladi in nerazumevanju, ki so mu v enem dnevu priča, se uspejo vrniti v vsakdanje, mirno življenje.
