loading ...
loading ...

18. festival dokumentarnega filma: Lampedusa pozimi

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk.

 

Lampedusa pozimi

Avtor: Kaja Dragoljević

Kaja je tekst spisala v okviru 6. MAF seminarja “Nori na dokumentarni film”.

 

Lampedusa je otok, za katerega povprečni Evropejec še nekaj let nazaj verjetno ni vedel, da obstaja, in otok, ki je v zadnjih petnajstih letih mnogim rešil življenje. Je tudi beseda, ki zvočno še najbolj spominja na meduzo, vendar taka pripomba sredi aktualne begunske krize lahko kaj hitro izpade neokusno. In prav občutek krivde, ki nas ob tem na tihem prevzema, je tisto, na kar »mainstream« žurnalistika pri predstavitvi delikatnih tem navadno igra. Vendar pa Lampedusa pozimi to ceneno igro nagovarjanja preseže skozi poskus podajanja aktualne, avtentične izkušnje prebivalk in prebivalcev otoka Lampedusa, kar je sredi krize preiskovalnega novinarstva vsekakor osvežujoče, saj pomaga osvetliti kolektivni odnos do begunske(ga dela) krize.

Že sam naslov filma in izbira zimskega letnega časa za pripoved zgodbe napoveduje drugačen pristop, ki ne sledi pripovednim floskulam, recimo temu tipično neoliberalne reprezentacije, ki bi zgodbo o Lampedusi uokvirila v novico o manjšem številu turistov na otoku. Tudi tempo filma govori v prid poskusu sveže, trezne reprezentacije in to kljub skromnejšemu dokumentarno-filmskemu historiatu mladega avstrijskega režiserja Jakoba Brossmanna; osnovna narativna intenca filma je namreč dosledna v smislu nepristranske observacijske metode reprezentacije.

Lampedusa-Filmladen-2-crop
image-1733

Kontinuiteto kinematične optike si Lampedusa pozimi zagotovi z montažo, ki služi podajanju čim bolj verističnega prikaza realnosti. Tako se montaža kategorično prilagaja specifiki posameznih prizorišč: spokojnejša je pri panoramskih posnetkih narave, kjer tišina ne deluje vsiljivo, kar bi lahko sicer pričakovali ob množici predstavljenih stisk. Postane pa zvok glasnejši v prizorih na ribiških ladjah, še zlasti v posnetkih »otoških sej« z županjo in seveda med protesti otočanov.

V raznolikost snemanih prizorišč, s pomočjo katerih se podkrepi polivalentnost krizne situacije otoka (v smbolnem smislu tudi človeštva), je režiser prek prizorov treningov mladih nogometašev umestil edino referenco na vitalni podmladek otoka. Slednjo lahko gledalec pogojno interpretira kot indirektni režiserjev komentatorski vložek, saj gre v nekem smislu za metastrateške dialoge, pospremljene z montažo, naklonjeno k refleksiji.

Digresivnost zgodbe o nogometnem moštvu je zgolj navidezna – zaradi sinhrone, meditativnejše montaže se namreč prelevi v splošno evidentno vprašanje o strategiji nogometnega moštva, otočanov in človeštva nasploh. Zdi se, da zgodba o nogometnem klubu nudi gledalcu nekakšno uteho, saj dopušča možnost razvijanja frivolnejšega odnosa do sveta, ki raste iz umetnosti športa, igre, medsebojnega sodelovanja in sloge.

Brossmannu v Lampedusi pozimi z izbiro reprezentativnega načina torej uspe premostiti bariere gledalčevega ponotranjenega individualističnega principa ignoriranja vsega, kar ni v neposredni povezavi z njegovim (našim) lastnim mestom v svetu, s čimer Lampeduso pokaže tako kot je; kot otok, kjer živijo ljudje, vpleteni v kolesje svojega vsakdana,  kjer vsakdo skrbi za svoje delo, hkrati pa so kot skupnost, kljub nesoglasjem, predvsem pa zaradi begunske situacije neizogibno povezani v skupno zgodbo. Vanjo gledalec vstopa prek fragmentov: nekatere od njih Brossmann privede do zapleta (stavkajoči ribiči), drugim pušča perspektivo povsem odprto – npr. pripovedni fragment o stotini neznanih piscev skrbno zloženih dnevniških zapiskov, ki jih v razparanih skrivnih žepih najdenih oblačil begunk in beguncev išče skupina otočanov, zato da bi jih shranila in posredovala del izgubljene njihove, svoje in naše zgodbe.

*** Local Caption *** Lampedusa im Winter, , Jakob Brossmann, A/I/CH, 2015, V' class=
image-1734

Z likom Paole, humanitarno angažirane prebivalke otoka, ki prevzame del skrbi za begunce, bi režiser lahko zlahka zašel v moralistični diskurz, vendar se slednjemu izogne s taktno časovno odmerjenostjo posnetih podob. Paolina »etičnost« je tako podpisana s prizori na lokalnem pokopališču, kjer nepompozno trčita kritika evropske migracijske politike ter antigonovska zahteva po pokopu in ohranjanju spomina. Paola v svojem antigonovskem urejanju pokopališča namreč opozarja na tabuizirani vidik begunske krize, t.j. na brezobzirno nekrokapitalistično politiko ravnanja z begunkami in begunci. Zdi se, da je Paulina vloga tista, ki filmu odtisne simbolni in etični naboj, saj dokončno pomete s postmodernističnimi skrivalnicami in tako pokaže na torišče izvajanih politik, ki se (tehnično gledano) za Evropo, paradoksalno, začnejo tam, kjer se za begunce končajo, na njihovi zadnji meji.

Paolino specifično simbolno mesto, ki ga zaseda v filmu, je Brossmann dokončno podčrtal z njenim ravnanjem v prizoru, v katerem se od nje pričakuje, da v diktafon pove »véliko resnico« o beguncih. Prav tam Paola, kot simbolna nosilka nekakšnega empatičnega sentimenta človeštva, poda najmočnejše deklarirano sporočilo filma. Drugače povedano; Paola, ki bi lahko zaradi svojega ravnanja delovala herojsko, moralistično in v lažni skromnosti v gledalcu (in nenazadnje pri izpraševalcu z diktafonom) vzbujala občutek krivde, se gledalca dotakne ravno s svojo držo – brez lažne sentimentalnosti brezkompromisno izpriča žalostna dejstva o veliki tragediji. Še več. Prav v tem prizoru, v katerem govori o problemu banalnosti pričevalcev, ki o dogodkih le pričajo, in nekorektni marginalizaciji udeležencev dogodka, Paula pravi: »Tutto il resto è poesia«. In zgodba teče dalje, od velikih besed nazaj k vsakdanjim opravilom, ki jih morajo postoriti otočani v svojem boju za dostojno življenje, pozabljeni od države, evropskih politikov, kjer je vsakdo primoran, da razmišlja o svojem preživetju, vendar takoj za tem tudi o tistem, za kaj se sploh živi: na Lampedusi lahko pozimi nekomu veselje prinese dolgo pričakovani trajekt, ob katerem radijski voditelj pravi »E adesso si mangia!«, komu drugemu pa lahko že golo zavedanje, da še obstaja možnost za boljše življenje.

Kljub zahtevni in z aktualnostjo obremenjeni tematiki, nas Lampedusa pozimi s svojo preudarjeno montažno orientacijo pripravi do tega, da prisluhnemo njeni zgodbi, hkrati pa njeno sproročilo iz mikro perspektive v prizorih s Paolo kot sodobno Antigono prerase v kontekstualnizirano streznitev našega dojemanja globalne realije. Lampedusa pozimi kot uvod v mikro in marko anatomijo sveta …

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top