Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo po minuli (ali pa morda še trajajoči) svetovni zdravstveni krizi začeli množiti filmi, v katerih liki na ulicah nosijo osovražene modre maske in si ob prihodu domov mrzlično razkužujejo roke. In sedaj, ko je ta era brez dvoma napočila, je zanimivo opazovati uporabo koronske motivike v različnih filmskih žanrih in v izvedbi različnih režiserjev. Pričakovali bi, da bo v filmu KIMI režiserja Stevena Soderbergha kovid odigral pomembnejšo vlogo, kar pa ni nujno nekaj slabega. Film je odmev, odgovor in morda celo provokacija kot odziv na trenutne razmere v sodobni družbi, v kateri s kovidom še poostrene vrzeli med njenimi člani pospešeno polni sodobna tehnologija. Ta pa ima brez dvoma tudi svoje temne plati …
KIMI je v svojem bistvu napet tehnološki triler, postavljen v za režiserja značilno vrveče urbano okolje. V njem gledalec sledi Angeli Childs, nenavadni mladi ženski, ki med svojim delom naleti na sledi brutalnega zločina – posilstva. Na njeni poti do razkritja storilca ji to preprečuje lastni delodajalec – milijonska korporacija Amygdale, ki izdeluje napravo KIMI, nekakšno fantazijsko različico Amazonove Alexe.
Nedvomno je lik Angele Childs zasnovan na privlačen in zanimiv način. Angela predstavlja sicer že dodobra uveljavljen tip močne, samostojne, domala popolne, a globoko v sebi ranjene akcijske junakinje, pa vendar ustvarjalcem uspe preseči to ustaljeno matrico. To dosežejo z njenim nekam simpatičnim, mestoma bolečim, ranljivo človeškim čudaštvom, agorafobijo. Angela ima v sebi globoko zakoreninjen strah pred odprtimi prostori, kar film učinkovito poveže s trenutnim pandemičnim stanjem sveta. Pa vendar je ta njen kompleks orisan nekako neefektivno, plastično. Njena fobija ji težave povzroča predvsem v vsakodnevnem življenju; dela zgolj od doma, zdravi se doma, izgublja se v obsedenem sledenju ritualom in ne zbere poguma, da bi se iz varnega zavetja stanovanja podala na zmenek z moškim iz sosednjega bloka. Ko pa dogajanje dejansko postane napeto in se Angela bori proti zločinu, je sposobna ta prej krčeviti strah premagati le z nekaj globokimi vdihi.
Ta inkonsistenca pri predstavljanju njenih notranjih bojev okrni kvaliteto protagonistkinega lika. Prav tako film zgolj bežno in pravzaprav leno namigne na tragično smrt njenega očeta in nek incident, ki ga je doživela med prejšnjo zaposlitvijo. To spodkoplje njeno že tako površno karakterizacijo (razen njenega perfekcionizma, redoljubnosti in fobij namreč ne izvemo kaj dosti o aspektih njene osebnosti), osebnostne rasti, razen dramatičnega vstopa v ‘zunanji svet’ skorajda ni.
Tudi ostali liki redko presežejo stripovsko tipizacijo. Glavni zlobnež je pač baraba brez hrbtenice – v pričakovanju mastnega zaslužka se s pomočjo prav klišejsko zasnovanih plačancev trudi strahopetno zakriti zločin, ki ga je zagrešil pred časom. O Angelinem ljubezenskem interesu gledalec zve samo, da dela kot tožilec in da ga frustrira Angelin spremenljiv odnos do njega. Še najbolj (skorajda komično) predvidljivo osnovan lik pa je ga. Chowdrey, ki naj bi bila pristojna za reševanje skrivnostnega zločina na posnetku. Ta sumljivo samozavestna in ljubeča ženska v rjavem kostimu že od prvega trenutka na zaslonu zbuja nezaupanje, njen nastop je smešno neprepričljiv.
Kljub mestoma površno ustvarjenim likom filmu uspe ohraniti napeto, kruto, žanru ustrezno ozračje. Sijajne so začetne sekvence Angelinega vsakdana, odvijajoče se v estetsko brezhibno urejenem, industrijskem stanovanju. Njena krčevito nadzorovana rutina ustvari v gledalcu vtis alienacije od protagonistke, zdi se, kot da bi njena skorajda avtomatizirana dejanja opazovali skozi neprodušno steklo. To odtujenost presekajo z grozečo, minimalistično, a učinkovito zasnovano glasbo pospremljeni prizori Angelinih čustvenih pretresov, ki jih Kravitzova mojstrsko odigra. Posebej izstopajo tudi prizori njenega gibanja po mestu. S čudaško, zakrčeno držo in hitrimi koraki ter ponovno odlično izbrano glasbeno spremljavo, so ti majavo in pod čudnimi koti posneti kadri eden od močnejših elementov filma. Sami akcijski prizori so ustrezno napeti, odvijajo se hitro in v tišini, zasnovani so domiselno in dinamično, zato pritegnejo gledalčevo pozornost. Po drugi strani pa v akciji manjka neodgovorjenih vprašanj in sicer dobrodošle kaotičnosti, ki bi začinila situacijo.
Atribut, ki pa odlikuje (ali pa celo rešuje) sicer dokaj povprečen triler, je zagotovo njegova dovršena, okusno hipsterska estetika. Urbano eterična Zoe Kravitz s svojimi mačjimi očmi, popolno postavo in morilsko modro pričesko deluje kot kakšna sodobna stripovska junakinja, ali pa celo kot lik iz kakšne alternativno obarvane videoigre. Vpadljivi lasje morda celo malo preveč spominjajo na nepozabno Selickovo Coraline … Zanimivo, skorajda komično noto filmu dodajo tudi številni sklici na popularno kulturo in aktualne dogodke v svetu.
Na koncu se pravi pomen KIMI ne skriva v napeti akciji, niti v vesoljski atraktivnosti protagonistke. Pod masko trilerja se gledalcu film kaže kot pomenljiva kritika modernosti, kapitalistične družbe, seksizma, vse bolj invazivne tehnologije in človekovega ne vedno racionalnega spopadanja s krizno pandemično situacijo. Zločin, na katerega sled se je Angela podala, nasilen obračun pohlepnega vodje podjetja z njegovo partnerko, je bil tako vztrajno prikrivan prav zaradi dobičkaželjnosti korporacije. Angelina agitacija je bila tako znak upora tako kapitalistični eliti kot tudi vohunski tehnologiji, ki ji je sprva pomagala, nato pa je postala njen sovražnik.
Predvsem pa Angeli ne bi uspelo doseči njenega cilja brez bližine ljudi, ki se je je sprva tako bala. Že v začetnem prizoru junakinja posluša skladbo Oxytocin ameriške pevke Billie Eilisih, ki je nekakšen ponavljajoč motiv tekom celotnega filma. Pomenljiv je naslov pesmi: Oksitocin je namreč nevrotransmitor v človeških možganih, hormon privlačnosti, skrbi za druge, materinstva, nežnosti in iskanja bližine, vrednot, ki jih v današnjem svetu vse bolj primanjkuje.
Avtorica: Amika Zoja Jelič
Naslovna fotografija: HBO Max
