Fargo je serija, ki z zajetno mero črnega humorja s prstom kaže na absurdnost vsakdanjih konvencij in vrednot konservativnega dela ameriške družbe, ki pod tančico spodobnosti skriva nekaj gnilega.
Fargo
Avtorica: Petra Gajžler
Letošnje poletje je s svojo oblačnostjo in padavinami več kot idealno za gledanje serij in moje odkritje je serija Fargo. Narejena je po istoimenskem filmu bratov Coen (Fargo, 1996), ki sta se pod serijo podpisala kot producenta, zato seveda ni presenečenje, da je serija polna referenc iz filma. Te so domiselno vpete v pripoved, niso pa ključne za razumevanje zgodbe, tako da si serijo lahko ogledate tudi, če filma (še) niste gledali.
Z mešanimi občutki in z nekoliko dvoma, ali bo serija dosegla nivo kakovosti filma, sem pričakovala povprečno filmsko imitacijo, dobila pa sem veliko več kot to. Serija namreč posnema film samo v svoji »fargo« atmosferi, ki jo v največji meri ustvari zimska pokrajina Minnesote in njeni tipični prebivalci, ki spodobno preklinjajo in tako, vsaj na videz, tudi živijo. Sicer pa je zgodba popolnoma drugačna od filmske, liki pa veliko bolj razdelani, kar je na nek način logična posledica, saj le imamo opravka z 10-urno serijo, ki bo po zadnjih informacijah z 2. sezono postala antologija, kar očitno postaja produkcijski trend.
Zgodba je postavljena v Bemidji, majhno mesto v Minnesoti, v katerega z neznanimi nameni pripotuje skrivnostnež Lorne Malvo (Billy Bob Thornton), ki postane rakava rana tega mesta, a hkrati rešilna bilka za Lesterja Nygaarda (Martin Freeman), ki živi nesrečno zakonsko življenje oziroma življenje nasploh. Odločitev, ki jo Lester sprejme po naključnem pogovoru z Malvom, ga potegne v vrtinec spletk, nevarnosti, nasilja in nenavadnih dogodkov, vendar pa mu hkrati odpre vrata, da stvari vzame v svoje roke in se reši sedanjega življenja, ki je zanj eno samo veliko ponižanje. Katastrofalne posledice njunega srečanja rešuje inteligentna načelnica Molly Solverson (Allison Tolman), ki pa svojega potenciala sprva sploh ne more izkoristiti, saj jo pri tem ovira njen šef Bill (Bob Odenkirk), ki s svojim preprostim in ozkogledim razmišljanjem išče najhitrejše, a napačne rešitve.
Serija je odlično posneta, z veliko zanimivimi in nevsakdanjimi kadri, ki s podporo glasbe ustvarijo na trenutke že mučen suspenz. Scenarij je fantastičen, poln črnega humorja in dolgih napetih dialogov, v katerih Malvo včasih hudomušno pod vprašaj postavlja najbolj samoumevne in vsakdanje stvari, s čimer ustvarja razpoke v vsakodnevno živeči malomeščanski ideologiji. Humor je največkrat grajen predvsem na stereotipih (o policistih, ženah, mafiji …), ki so v seriji pripeljani v takšen ekstrem, da so na trenutke že groteskno karikirani.
Fargo je serija, ki z zajetno mero črnega humorja s prstom kaže na absurdnost vsakdanjih konvencij in vrednot konservativnega dela ameriške družbe, ki pod tančico spodobnosti skriva nekaj gnilega.
Priporočam!
