loading ...
loading ...

Mentorski priročnik: Podlih osem

V rubriki Mentroski priročnik izkušeni filmski kritiki mladim piscem podajajo nasvete in znanje o aktualnih filmih, njihovo analizo, ideje za nadaljnje razmisleke.

Mentorski priročnik: PODLIH OSEM (The Hateful Eight)

(Gradivo si lahko naložite tudi v pdf obliki. )

Avtorica: Anja Banko
Režija: Quentin Tarantino
Leto: 2015
Žanr: misterij, vestern
Igralska zasedba: Samuel L. Jackson,Kurt Russell, Jennifer Jason Leigh, Walton Goggins, Demián Bichir, Tim Roth, Michael Madsen, Bruce Dern idr.
Direktor fotografije: Robert Richardson
Montaža: Fred Raskin
Izvirna glasba: Ennio Morricone
Trailer: https://www.youtube.com/watch?v=6_UI1GzaWv0
Uradna stran: http://thehatefuleight.com/
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3460252/?ref_=nm_flmg_wr_2
___________________________________________________________________________
QUENTIN TARANTINO (1963) ameriški režiser, scenarist in igralec – filmski auteur, ki velja za enega najvplivnejših režiserjev svoje generacije . Kar dela Tarantina posebnega že v samem začetku in ga hkrati vpisuje v omenjeno generacijo filmarjev, je osnovni vzgib njegovega ustvarjanja. Za razliko od obrtno šolanih (akademsko ali studijsko priučenih) filmarjev zlate dobe Hollywooda, najde nova Tarantinova generacija korenine v kasnejšem novem valu ameriškega filma , v katerem je primarno vlogo igral avtor, ne le studijska produkcija. A pri tem se je treba zavedati, da so Tarantino in njegova generacija v prvi vrsti predvsem cinefili, ki so odraščali v obdobju VHS kaset, film lahko doživljali prav vsak dan ter se filma »priučili« skozi strastno brskanje skozi podobe njegove zgodovine: Tarantino gleda vse od priznanih klasik do trasha. Tarantino postal eden najdrznejših in najprovokativnejših avtorjev te generacije. V slogu filmskega postmodernizma prehaja od nedolžnega humorno (bizarnega) preigravanja in parodiranja pop kulturnih referenc do odpiranja tabujev, vse skupaj pa podpisuje z ogromnimi količinami krvi – tako je gotovo estetika nasilja ena od izrazitejših potez Tarantinovega avtorske estetike, ki vedno znova odpira polemike med podporniki in nasprotniki tega danes kultnega filmskega ustvarjalca.

Tarantino
image-1648

FILMOGRAFIJA
Tarantinova filmografija obsega 8 celovečernih filmov.
https://en.wikipedia.org/wiki/Quentin_Tarantino
http://www.imdb.com/name/nm0000233/
Že s svojim prvim celovečernim filmom, neo-noir kriminalnim trilerjem Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992), je Tarantino za nekatere dosegel status kultnega režiserja. Leta 1994 je posnel kriminalno črno komedijo Šund (Pulp Fiction), ki je verjetno eno njegovih najbolj znanih del. Leta 1997 sledi blaxplotation film Jackie Brown, svojo pot pa nadaljuje s hommagom kung-fu filmom skozi lečo italijanskega gialla: Ubila bom Billa 1 in Ubila bom Billa 2 (Kill Bill: Volume 1 in Volume 2, 2003 in 2004). Sledil eksploatacijska horror akcija Smrtno varen (Death Proof, 2007). S filmi Neslavne barabe (Inglorious Bastards, 2009), Django brez okov (Django Unchained, 2011) in zadnjim filmom Podlih osem (The Hateful Eight, 2015) pa v zadnjem obdobju preigrava žanre vojnih filmov in italijanskega gialla ter špageti vesternov z zanimivo izhodiščno točko revizije zgodovine.
Pri tem, podobno kot npr. Wes Anderson, večinoma sodeluje z ustaljeno filmsko ekipo (npr. igralci Samuel L. Jackson, njegova muza Uma Thurman, Tim Roth, Zoë Bell idr., montažerko Sally Menke – po njeni smrti l. 2007 delo nadaljuje Fred Raskin, direktor fotografije Robert Richardson itd.)
FILMSKI POSTMODERNIZEM TARANTINOVE ESTETIKE
1. CINEFILIJA kot osnovna premisa v odnosu do filma (filmske umetnosti) je vidna v slogu Tarantinove avtorske (filmske) pisave, ki jo odlikuje intereferenčnost – a ne na način obrtniškega posnemanja, temveč v stilu postmodernistične igre. Tako lahko, podobno kot v literaturi, govorimo tudi o postmodernizmu v filmu, saj odkrivamo enake figure. Ob opisu Tarantinovih filmov večkrat najdemo izraz »pastiš«, ki kot način ustvarjanja (filmskega) teksta temelji »izrezovanju« določenih tipičnih (filmskih, žanrskih) izrazov in na posnemanju karakterističnih vzorcev posameznega žanra, tj. motivov, tematike in zgradbe in jih lepi/sestavlja v nov (filmski) tekst, pri tem večkrat v parodičnem odnosu do izvornega vzorca.
Postmodernizem v filmu (osnovne informacije in več uporabnih povezav na koncu članka): https://en.wikipedia.org/wiki/Postmodernist_film
***»Cinefilija« se kot pojem prvič pojavi po 2. svetovni vojni, predvsem v okviru »kulture« Cinématheque française (njen ustanovitelj Hénri Langlois) in mladih intelektualcev, ki so se zbirali v njenih prostorih; tako je iz »cinefilije« izšla generacija francoski novovalovcev (André Bazin, François Truffaut, Jean-Luc Godard, Calude Chabrol, Jacques Rivette idr.), ki so se iz gledalcev in piscev o filmu (idejno združeni okoli ene najvplivnejših filmskih revij Cahiers du Cinéma, 1951–) kmalu prelevili v filmske ustvarjalce – njihova šola niso bile predavalnice, temveč živa izkušnja filma v dvorani francoske kinoteke.

the-hateful-eight-tarantino-e-anderson-difendono-la-pellicola-70mm-247822-1280x720
image-1649

___________________________________________________________________________
2. FILMSKI VPLIVI:
5 FILMSKIH NASLOVOV, ki jih kot vplive izpostavlja Tarantino (gl.: http://blogs.indiewire.com/theplaylist/watch-quentin-tarantino-talks-5-movies-to-watch-before-the-hateful-eight-in-7-minute-video-20160201)
Stvar (The Thing, John Carpetner, 1982)
Umor na Orient ekspresu (The Murder on Orient Express, Sidney Lumet, 1974)
Divja banda (The Wild Bunch, Sam Peckinpah, 1969)
Hombre (Martin Ritt, 1967) – gl. dogajalni prostor: »klavstrofobični vestern«: ujeti znotraj enega prostora; odkrito naslavljanje rasizma (Indijanci)
Khartoum (Basil Dearden, 1966) – zadnji film posnet v Ultra Panvision 70
Tarantino se je po Djangu brez okov (2013) znova lotil žanra vesterna, ki se kmalu spremeni v detektivski misterij tipa Agathe Christie. Vesterni, ki vplivajo na Tarantina, so predvsem legendarni špageti vesterni Sergija Leoneja (npr. Bilo je nekoč na Zahodu idr. (Once Upon a Time in the West, 1968) – z Leonejem večkrat sodeluje tudi E. Morricone, ki se je v zgodovino zapisal s kultno glasbo, npr. iz Leonejevega filma Dobri, umazani zli (The Good, the Bad and the Ugly, 1966), kateri lahko prisluhnete: https://www.youtube.com/watch?v=h1PfrmCGFnk) kot tudi »podpodžanr« (ki jih Tarantino izredno rad preigrava), t. i. sneženi vestern (»snow western«), Tarantino npr. navaja film Sergia Corbuccija, Velika tišina (Il grande silenzio, 1968 ali Dan izobčenca, Day ot the Outlaw, André De Toth, 1959) Tarantino pa v slogu pastišev vpleta še druge filmske žanre in podžanre: tako (predvsem francoska filmska kritika) piše tudi o vplivu grozljivke – na eni strani očitne reference na kultno znanstvenofantastično grozljivko Johna Carpetnerja Stvar (The Thing, 1982) – zasnežena pokrajina, občutek klavstrofobičnega dvoma »kdo je kdo« (gl. maske – padajo maske: nihče ni to, za kar se predstavlja – pri Tarantino tako na ravni likov in zgodbe kot tudi same filmske forme) znotraj enega prostora, Kurt Russel in glasbena »synth« podlaga Ennija Morriconeja (v Podlih osem tako slišimo Morriconejevo neuporabljeno glasbo za film Stvar). Ekscesna uporaba tako barve kot ogromnih količin krvi pa referira na Tarantinov priljubljen žanr grozljivke – italijanski giallo (gl. Lamberto in Mario Bava, Dario Argento). Obenem ostaja Tarantino vedno intrareferenčen in citira svoje lastne filme (gl. podobnost – npr. napetost zgodbe znotraj enega dogajalnega prostora s Steklimi psi, Reservoir Dogs, 1992).

quentin_tarantino_70533
image-1650

*** Špageti vestern: https://en.wikipedia.org/wiki/Spaghetti_Western in kaj je razlika med vesternom in špageti vesternom?
Vodič za začetnike na povezavi: http://www.spaghetti-western.net/index.php/Introduction
*** Misterij: https://en.wikipedia.org/wiki/Mystery_film
• Kaj je razlika med vesternom in špageti vesternom? Več o tem v članku tudi v reviji KINO! (št. 27): http://www.e-kino.si/2015/no-27/kazalo
***Katere »snežene vesterne« pogledati pred ogledom Podlih osem? http://blogs.indiewire.com/theplaylist/11-weird-and-wintery-westerns-to-watch-before-the-hateful-eight-20151214
*** Giallo: https://en.wikipedia.org/wiki/Giallo
• O žanru italijanskega gialla tudi v oddaji Temna zvezda na Radiu Študent, ki je nastala ob 2. ediciji festivala horror filma Kurja polt, 2015: »Špageti poetika italijanskega gialla«, avtorica oddaje: Anja Banko): http://radiostudent.si/kultura/temna-zvezda/{833505cfbfa5c596b1221493da2d503fe4b52a364bc3b37594f0929d1744ab64}C5{833505cfbfa5c596b1221493da2d503fe4b52a364bc3b37594f0929d1744ab64}A1pageti-poetika-italijanskega-gialla
*** Ennio Morricone – eden največjih skladateljev filmske glasbe, biografija : https://en.wikipedia.org/wiki/Ennio_Morricone
• Morricone o ustvarjanju glasbe za film: http://www.rollingstone.com/movies/news/ennio-morricone-goes-inside-hateful-eight-soundtrack-20160111
• Celotnemu soundtracku filma Podlih osem lahko prisluhnete na povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=1t_akOHUh74
___________________________________________________________________________
3. ZGODBA:
Deset let po ameriški državljanski vojni (1861–1865) sredi zasneženega zahodnoameriškega Wyominga srečamo bivšega majorja, zdaj lovca na glave Marquisa Warrena (Samuel L. Jackson), ki se s tremi trupli pred snežnim viharjem umika v mestece Red Rock po nagrado. Na poti ustavi kočijo, v kateri sedi še en lovec na glave, John Ruth (Kurt Russel) z nadimkom »Rabelj«, ki prav tako v mesto Red Rock na obešanje pelje zapornico Daisy Domerhue (Jennifer Jason Leigh). V strahu, da bi mu kdo speljal zajetno nagrado za ujeto zapornico, je Ruth kljub staremu poznanstvu do novega sopotnika izredno sumničav, a pismo, ki ga je Abraham Lincolna za vojne zasluge prijateljsko naslovil na Warrena, sume prepodi – če temu temnopoltemu lovcu zaupa sam predsednik Lincoln, mu lahko tudi Ruth. Na poti poberejo še enega popotnika, Chrisa Mannixa (Walton Goggings), bivšega policista, prav tako na poti v Red Rock, kjer naj bi prevzel mesto šerifa. Sumničava lovca se z novim popotnikom sprijaznita – navsezadnje bo prav on tisti, ki jima bo izplačal nagrade.
Sneženi vihar se nezadržno približuje in popotniki poiščejo zavetje v obcestni postojanki Minnie’s Haberdashery. Popotnikom se sicer zdi nenavadno, da je Minnie odsotna, nadomešča pa jo Bob (Demián Bichir), Mehičan, ki trdi, da mu je Minnie postojanko zaupala v upravljanje. V koči konec viharja že čakajo trije popotniki: vljuden angleški rabelj, ki je prav tako na poti v Red Rock, Oswaldo Mobray (Tim Roth), tih kavbojJoe Gage (Michael Madsen), ki se odpravlja na božično večerjo k mami in v naslonjaču, zavit v debelo odejo nepremično sedeč starček, bivši general Konfederacije, Sanford Smithers (Bruce Dern).
Ruth z nase priklenjeno Daisy in z Warrenom na svoji strani je še vedno sumničav, saj je cena za Dasiyjino glavo znana in velika – 10. 000 dolarjev. Da bi gotovo zavaroval svojo nagrado, vse razoroži. A večer se iz mirne zimske idile ob kaminu ob rasistično nastrojenih Mannixu in Smithersu kmalu spremeni iz tipično vesternovske streljačine zamer in maščevanj v krvavo-klavstrofobično detektivko, ki išče odgovor na vprašanje – kdo je zastrupil modri lonec kave. Warren se v »poirotovski maniri« loti iskanja krivca, ki pa se ne skriva le v koči, ampak se zadržuje vse naokoli , tako zunaj kot pod tlemi …

hateful-eight
image-1651

___________________________________________________________________________
4. ANALIZA:

1. FILMSKA FORMA:
• Žanrska analiza: filmski postmodernizem: pastiš, parodija, maske (žanr, podžanr, podpodžanr): (neo)vestern (špageti, sneženi), misterij, grozljivka (giallo) – Katere elemente posameznega žanra najdemo v filmu?
• Filmska naracija (Gl. vloga pripovedovalca, ki je v tem primeru sam režiser – absolutistična pozicija ustvarjalca?) – odnos pripovedovalca do zgodbe kot element postmodernistične parodije – kako vodi pripovedovalec gledalca skozi film, kakšen je njegov ton (ironija, resnost, sarkazem ipd.)? (Primerjaj v Tarantinovem opusu.)
• Filmski prostor in čas (v razmerju do fotografije in kadriranja v Ultra Panavision 70 ter vpliv na zgodbo in idejo):
FILMSKI TRAK je v dobi digitalnega postal redkost (finančni kot praktični vzroki – digitalno je ceneje: tako za snemanje kot distribucijo in projekcijo). Večino filmov je bilo posnetih na 35 mm trak (poleg 16 mm, ki je bil v uporabi večinoma za srednje in nizkoproračunske filme in televizijske formate, saj se lahko naknadno poveča in predvaja s 35 mm in 8 mm ter Super 8, ki je (bil) cenovno najdostopnejši in tako primernejši tudi za amatersko rabo ). A v dobi, ko je kino začela izpodrivati televizija, so ustvarjalci iskanju novega-večjega-boljšega filme (gl. npr. zgodovinske spektakle 60-ih in 70-ih) večkrat snemali tudi na 65 mm trak in jih nato projicirali s 70 mm traku . Pri tem so se studii trudili za tehnične inovacije: npr. 20th Century Fox l. 1953 s CinemaScope formatom; Paramount Pictures z VistaVision l. 1956; Panavision: Ultra Panavision in MGM – Camera 65 v raziskovanju 65 mm ). Slednja sta v sodelovanju posnela kultni klasiki Okrožje Raintree (Raintree County, Edward Dmytryk, 1957) in Ben-Hur (Ben-Hur, William Wyler, 1959). Kasneje je MGM zaradi finančnih sicer težav odstopil od sodelovanja, Panavision pa je sistem snemanja prilagodil in zanj izoblikoval svoj optični sistem – ta, ki ga poznamo kot Super Panavision 70. Čeprav je ta impresivna inovacija gotovo osupljala gledalce, pa se je 70 mm izkazalo za finančno (pre)velik zalogaj, ne le na ravni snemanja, temveč tudi same filmske distribucije in projekcije. Projektorji so namreč zahtevali posebne leče in so bili uporabni izključno za projiciranje 70 mm, med projekcijo pa so se pogosto pojavljale težave – koluti so bili težki, slika je večkrat padala iz fokusa, bila je motna, segala čez rob filmskega platna, saj je le malo kinematografov imelo dovolj veliko platno (najpogostejši format projekcije je bi namreč prilagojen formatu Cinemascope/Panavision 2.35 : 1; za Ultra Panavision pa je potreben 2.76 : 1).
Širši trak pomeni namreč razširitev vidnega polja in večje razmerje: torej večja perspektiva in predvsem večja resolucija. Tako filmsko platno praktično dobesedno »pogoltne gledalca« (gl. članek »5 razlogov, zakaj bi morali gledati ‘Podlih osem‘ na 70 mm«: http://coolmaterial.com/feature/5-reasons-you-should-see-the-hateful-8-in-70mm/ in o tem, »Kako je Quentin Tarantino oživil Ultra Panvision 70 mm«: http://blogs.indiewire.com/thompsononhollywood/how-quentin-tarantino-resurrected-ultra-panavision-70-for-the-hateful-eight-roadshow-20150828). Osnovni filmski material torej sam po sebi postavlja drugačno perspektivo, ki znotraj kadra omogoča tudi posebno kompozcijio – širše in globlje filmsko polje omogoča več detajlov, ki lahko pomembno vplivajo tudi na samo narativo filma (platno je z Ultra Panvision 70 v razmerju 2.76 : 1; gl. npr. primerjavo s klasičnim formatom CinemaScope v merilu 2.35 : 1 do največ 2.66 : 1).

hateful-eight-70mm-880x320
image-1652

***Več o zgodovini in tehniki snemanja 70 mm si lahko preberete: https://en.wikipedia.org/wiki/Ultra_Panavision_70
***CinemaScope format: https://en.wikipedia.org/wiki/CinemaScope
*** 10 najboljših filmov posnetih na 70 mm po izboru BFI: http://www.bfi.org.uk/news-opinion/news-bfi/lists/10-great-films-shot-70mm
Običajno se (je) najširši format uporabljal v spektaklih, kjer se odpirajo široke pokrajine, brezštevilni množični prizori ipd. (npr. Ben-Hur, William, Wyler, 1959 ali Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty, Lewis Milestone, 1962), tako da je na prvi pogled Tarantinova odločitev za 70 mm nenavadna, saj se večji del filma odvija v majhnem, zaprtem prostoru koče, v katerem je razporejenih zgolj 8 protagonistov.
ZAKAJ TOREJ TARANTINO UPORABLJA 70 MM?
Več kritikov zapiše, da je film izredno gledališki . Gledalec namreč dobi občutek, kot da sedi v gledališču, saj vse je tako veliko in blizu, da se zdi, kot da se je znašel sredi živega dogajanja. Kadri so statični in dolgi. Tako ima gledalec možnost (in čas), da se s pogledom počasi sprehaja po platnu – prizoru ter (lahko) analizira:
a) postavitev protagonistov znotraj prostora: tako majhna notranjost salona postane mikrokozmos (takratnih in sodobnih) ZDA; npr. zaradi nesporazumov Morbay prostor (povedno) razdeli na posamezne zvezne države (sever proti jug – kar kaže na ideološka nasprotja, npr. v odnosu do sužnjelastništva; medtem ko je sever Amerike (»Zveza«) nastopal za državljanske pravice in odpravil suženjstvo, je jug (»Konfederacija«) temu nasprotoval: tako sedi general Smithers na jugu, Warren pa v severu države; lahko opazujemo tudi binarne trope temnopolti-bel, moški-ženska in razmerja med njimi;
b) dogajanje (misterij in detektivka – v iskanju namigov in simbolov): zaradi širokega kadra lahko kamera (in posledično gledalčev pogled) v kader zajame več stvari hkrati: tako npr. stalno vidimo najmanj 2/3 sobe in najmanj 4 protagoniste znotraj nje; hkrati pa se v globini polja v več plasteh dogaja več stvari istočasno – tako kot v gledališču smo pozorni na prizore v ospredju, medtem ko dogajanje v ozadju služi kot komentar/namig, ki napeljuje na prihodnji zaplet/razplet zgodbe: tako npr. gledalec vidi – najprej v ozadju, nato v prvem planu, roko, ki je zastrupila kavo;
c) veliki bližnji plan (»close-up«) in »kartografija obraza«: frontalni veliki bližnji plani (obrazov) so uporabljeni za poudarjeno izražanje čustev, idej, odnosov, ki jih predstavlja posamezen protagonist – bolj kot gestikulacija telesa je v ospredju obrazna mimika, s katero igralci pripovedujejo (upodabljajo) »zgodbo« »svojega« protagonista;
d) dinamika in ritem filma sta intenzivnejša in bolj napeta, saj je v kadru vedno več protagonistov (kot nosilcev posameznih/nasprotnih idej) hkrati, vsi ali direktno posegajo v dogajanje ali pa stojijo znotraj kadra kot potencialni sprožilec dodatnega zapleta ali namig na prihodnji dogodek. Tako skozi hkratno frontalno konfrontacijo v ospredju in potencialno sekundarno konfrontacijo v ozadju ustvarja režiser navzkrižno – dodatno, (najmanj) dvojno napetost;
e) pri tem poleg dobro režirane igre pomembno vlogo igrajo dialogi, saj je fizična dinamika teles (razen krogel iz pištol) znotraj tako majhnega prostora precej omejena; razvija se skozi kot metek ostre in hitre dialoge. Kot zapiše Marcel Štefnačič Jr. v esejistični recenziji v Mladini: »Če imaš dobre like, ne potrebuješ Fordove Monument Valley. Če imaš dobre like, jih lahko nepredušno zapreš v saloon – in akcija pride s teritorijem. Pokrajina pa postanejo njihovi obrazi.« (http://www.mladina.si/171829/bilo-je-nekoc-na-divjem-zahodu/);
***Kako napet in dinamičen je lahko film, čeprav omejen na en sam prostor, odlično kaže kultni ameriški film noir 12 jeznih mož (12 Angry Man, Sidney Lumet, 1957): https://en.wikipedia.org/wiki/12_Angry_Men_(1957_film)
f) večja resolucija in občutek intenzivnejšega barvnega spektra: detajli, sence, polsence in barve: vse – tako povečano – je bolj opazno, intenzivno, močnejše in kot tako da občutek pomena in pomembnosti (za zgodbo, idejo) – kljub temu, da ima gledalec občutek širšega/globljega/intenzivnejšega barvnega spektra, pa je to le optična prevara, saj je barvni spekter vedno enak, le da zaradi velikosti deluje »močenje«;
g) iztočnica za razmišljanje: Je Podlih osem nujno gledati v 70 mm projekciji? Je to v današnji dobi digitalizacije sploh legitimna pozicija/zahteva ali gre za elitizem? (Nima namreč vsakdo priložnosti ogleda filma s 70 mm traku! oz. je distribucija filma na 70 mm zelo omejena – limited edition roadshow).
***Z vplivom »filma kot telesa« v razmerju do gledalčevega telesa, njegovih čutov (dialog med filmom in gledalcem, recepcija) se v filmski teoriji ukvarja fenomenologija filma, katere predstavniki so: francoski filozof Merleau-Ponty, danes pa je močna predvsem ameriška veja: Dudley Andrew, Daniel Frampton, Alan Casebier, Malin Wahlberg, Vivain Sobchak in Laura U. Marks.
• O tem tudi v oddaji Humanistika na Radiu Študent »Touche-moi!« v rubriki Humanistika na Radiu Študent (avtorica oddaje Anja Banko): http://radiostudent.si/kultura/humanistika/touche-moi

(L-R) KURT RUSSELL, JENNIFER JASON LEIGH, and BRUCE DERN star in THE HATEFUL EIGHT. Photo: Andrew Cooper, SMPSP © 2015 The Weinstein Company. All Rights Reserved.
image-1653

2. TEMATSKA ANALIZA:
• Rasizem (družbeni kontekst): ameriška državljanska vojna, obenem slika Tarantino (zavest/) stanje ameriške sodobne družbe: gl. npr. problem policijskega nasilja nad nebelskim prebivalstvom in številne (nesankcionirane) strelske incidente s strani policije do (neoboroženih). Gl. odnos belcev do temnopoltega lovca na glave, Warrena. Pri tem je zanimiva vloga »pisma A. Lincolna«, ki skozi film v pripovedni strukturi deluje kot pripomoček, ki Warrenu reši oz. olajša življenje (zagotovi do neke mere »varnost« in »spoštovanje« kot temnopoltemu sredi belcev, saj je (naj bi bil) v prijateljskih odnosih s samim predsednikom ZDA. Na resnično aktualnost obravnavane tematike kaže tudi odziv nekaterih sindikatov ameriških policistov, ki so zaradi Tarantinove javne obsodbe policijskega nasilja v okviru filmske turneje Podlih osem v več mestih zahtevali celo bojkot filma (http://variety.com/2015/film/news/quentin-tarantino-police-boycott-national-association-hateful-eight-1201630858/).

Nadaljnje iztočnice za razmišljanje o temi rasizma v filmu in širše v Tarantinovem opusu: Podlih osem kot nadaljevanje zgodbe o »osvobojenem in emancipiranem sužnju« iz filma Django brez okov; sistemskost in institucija rasizma (začaran krog): hierarhija na »rasistični lestvici« in iskanje šibkejšega Drugega – kot se beli človek obnaša do temnopoltega lovca na glave, se ta obnaša do Indijancev, Mehičanov ipd. (npr. v filmu lov na Indijance, odnos Minnie do Mehičanov); politična korektnost in subverzija tabujev (uporaba politično nekorektne besede »nigger« v Tarantinovem opusu);

• Nasilje in estetika nasilja v Tarantinovem opusu: (kritika nasilja; Tarantino obtožen mizoginije, mizantropije, socialne destruktivnosti, nihilizma); subverzija klišejev in stereotipov (npr. demitologizacija romantičnega tropa »Divji zahod«); vprašanje nasilja mišljeno skozi Foucaulta (institucija in sistemskost), Sartra (odgovornost, svoboda /do/ Drugega) ipd.;

• Ženski liki v Tarantinovih filmih: Tarantinove filme naseljujejo močni ženski liki; interaktiven izbor si lahko ogledate na povezavi: http://www.ifc.com/2015/03/the-20-most-badass-women-from-tarantino-movies ; v nadaljnje razmišljanje: je Tarantino feminist? Odgovor ni enostaven, sicer so ženske protagonistke močne in premagajo moške – vendar so skorajda besne furije, ki maščevalno nastopajo proti svojemu sovražniku (npr. Beatrix »Black Mamba« Kiddo v Ubila bom Billa), nore zločinke (Daisy), fatalne morilke (arhetip filma noir, npr. Elle Driver v Ubila bom Billa)? Tokrat ženski lik (Daisy) priklenjen na moškega in ujet med moške – ni predstavljena skozi binom moški-ženska, ampak nosi prej označevalec »ujetnik(_ca)« – povrh vsega obsojen na smrt in je brez vsakršnih pravic – vreča mesa in glava denarja, nastavljena udarcem. Se njena vloga tekom filma spreminja (vodja tolpe po bratovi smrti)?

***Zanimiv tematski članek o ženskih likih v Tarantinovih filmih z naslovom »Quentin Tarantino et les femmes« (v francoščini) najdete na povezavi: http://www.critikat.com/panorama/dossier/quentin-tarantino-et-les-femmes.html

• Zgodovinski revizionizem (družbeni kontekst): Tarantino v svojih zadnjih treh filmih piše nove/alternativne zgodovine (Neslavne barabe – konec nacistične Nemčije in atentat na Hitlerja, Django brez okov – uspešni suženjski upori, do neke mere tudi Podlih osem kot odgovor na revizionizem Djanga?)
Gl. tudi: temnopolti-belci; konec ustvarja do neke mere humanistično utopijo enakopravnosti, ki je še danes ne vidimo;

V nadaljnje razmišljanje: Tarantinov humanizem? V obratno smer razmišljanja pa napeljuje vprašanje zakaj naslov »PODLIH« osem – kdo je »good guy« in kdo »bad guy« in ali to razmerje sploh obstaja?

5. ZANIMIVOSTI:
Film je šel v distribucijo po dveh tokovih: digitalno in kot »roadshow«. Z »roadshowom« je Tarantino obudil tradicijo »kino-dogodka«, ki spreminja film kot individualno izkušnjo gledalca v socialni dogodek, spektakel, njegova dodatna vrednost je ekskluzivnost, saj je to »poseben dogodek«, saj je je dogodek enkraten, redko večkraten. Tako se nanj lepi (tržno) mamljiva oznaka »eksluzivnosti«. Koncept »roadshowa« (z oznako »limited release« – omejena distribucija) je sicer del filmske zgodovine že od samega začetka, vidnejšo sled pa je gotovo pustil v obdobju po vojni, ko se je film preselil na televizijo. Ta je kmalu postala del prav vsakega gospodinjstva in tako kino izgubi svoj ekskluziven značaj posebnega načina preživljanja večera v družbi; element pričakovanja je odpadel (npr. čakanje, da kopije pripotujejo na določen kraj), saj je s televizijo film vedno na dosegu roke kar z domačega kavča. Z oznako »limited edition«, ki se je prodajala kot »edina prava izkušnja« filma na »velikem« platnu so tako do konca 70-ih poskušali publiko zvabiti (nazaj) v kino. Projekcija je tako vedno nekaj ekskluzivnega, ki vključuje samega gledalca in presega okvir platna. Tako gledalca v projekcijo uvede nagovor delavcev v kinu, sledi glasbeni intro s platnom za zagrnjeno zaveso, na polovici filma je odmor (prostor-čas za druženje), koncu pa večkrat sledi v stilu posebnega dogodka še tematsko nadaljevanje (družabnega) večera izven kinodvorane.
***Več o zgodovini »roadshowa«: https://en.wikipedia.org/wiki/Roadshow_theatrical_release
***Tarantino in »The Hateful Eight – Roadshow«: http://thehatefuleight.com/roadshow

hateful-eight1
image-1654

___________________________________________________________________________
ŠE NEKAJ KORISTNIH POVEZAV:
• Wikipedia stran Podlih osem: https://en.wikipedia.org/wiki/The_Hateful_Eight
• Izbor kritik iz svetovnih časopisov na blogu Indiewire: http://blogs.indiewire.com/criticwire/first-reviews-the-hateful-eight-is-a-tarantino-movie-through-and-through-20151216
• Izbor kritik iz svetovnih časopisov na spletni strani metacritic.com: http://www.metacritic.com/movie/the-hateful-eight

 

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top