Nigerijska video revolucija: podobe padca zahodnega kolonializma v Afriki
Avtorica: Anja Banko
Definicija:
Poleg Bollywooda (indijska filmska produkcija v hindiju) in Hollywooda je Nollywood po obsegu in dobičku tretja največja filmska industrija na svetu. Izhaja iz Nigerije, zahodnoafriške države ob Gvinejskem zalivu, z danes največ prebivalci na afriškem kontinentu (199 milijonov prebivalcev l. 2019).
Z izrazom Nollywood označujemo nigerijsko nizkoproračunsko videofilmsko produkcijo v angleščini, pidžinu, igbo in delno yoruba jezikih, ki se je začela z velikim pokom l. 1992 – iz praktično nič je zrasla v industrijo, vredno 250 milijonov dolarjev, ki na leto ustvari več kot 1500 filmskih naslovov, zaposluje tisoče ljudi in predstavlja pomemben delež državnega bruto domačega prihodka. Temu razcvetu ključno botruje razvoj digitalne tehnologije, najprej preprostih VHS nosilcev, ki so omogočili izredno poceni produkcijo in distribucijo filmov, ter kasneje DVD in VCD (video CD) nosilcev kot tudi satelitske televizije in predvsem internetnih kanalov. Ti so nollywoodske filme ponesli široko po nigerijski diaspori, ki se razširja po vsem svetu – od drugih afriških držav, kot sta Kamerun in Gana, do evropskih (Velika Britanija, Italija), Združenih držav itd. Tovrsten nenaden razcvet je botroval k podobnim filmsko-industrijskim pojavom v sosednjih državah: tako npr. v Gani govorimo o Gollywoodu, v severnem delu Nigerije, kjer večinska populacija pripada Hausa etničnemu izvoru, pa govorimo o Kannywoodu (po največjem mestu Kana) itd.
Značilnosti:
Produkcija:
Nollywoodske filme določa v prvi vrsti (pred vsebino in estetiko) predvsem način produkcije: za razliko od bollywoodske ali hollywoodske produkcije se nollywoodski filmi ne snemajo v studiih, temveč večinoma kar na dejanskih prizoriščih, filmska oprema je večinoma sposojena, preprosta in minimalna (na začetku VHS kamere, danes digitalne kamere), velik del filmskih delavcev ne izhaja iz filmskih šol, temveč so amaterji, filmi pa so šele v zadnjem času vključeni v distribucijski sistem kinematografov – večinoma izidejo na VHS, DVD ali VCD nosilcih in so na voljo v videotekah, predvajani so na televiziji ali internetnih kanalih. Obenem pa samo produkcijo močno zaznamuje problem neurejenih avtorskih pravic in piratstva, kar onemogoča vzpostavitev studijsko-visokoproračunske produkcije. Filmi se snemajo kot po tekočem traku, celostna produkcija posameznega filma večinoma traja nekje štirinajst dni, scenariji so ohlapne narave, pogojeni z improvizacijo in izrazito igro (ta izhaja iz tradicije Yoruba gledališča), postprodukcija je skorajda odsotna oz. minimalna (kar zaznamuje predvsem zvočno sliko, ki se ne more izogniti hrupnemu vsakdanu velemesta, kot tudi vizualno podobo, ki jo močno določajo pogoji na lokaciji snemanja kot tudi hitro pripravljeni posebni učinki).
Vsebina in forma:
Zgodbe so večinoma šablonske narave in se dotikajo problematik vsakdanjega življenja (družina, denar, vloga žensk, religija, modernost vs. tradicija, mesto vs. podeželje), ki pa je v izročilu močno prepredeno tudi z nadnaravnim, čarovniškim, vudujem ipd. Zgodbe v tradiciji pripovednega izročila vedno nosijo močno moralno noto, skozi katero dobro vedno premaga zlo. Filmi večinoma presegajo dolžino običajnih zahodnih celovečercev in trajajo od tri do pet ur, zato so večkrat razdeljeni na več delov; kulturno pogojeni melodramatični elementi, ki preplavljajo zgodbe, pa v primerjavi večkrat izpostavijo podobnost nollywoodske produkcije z južnoameriškimi limonadam – navsezadnje igrajo ti v odnos do občinstva podobno vlogo, saj nollywoodski filmi dan in noč žarijo z domačih televizijskih zaslonov. Vloga televizije (in danes interneta) je ključna pri razvoj nollywodske produkcije – zaradi naraščanja kriminala je obiskovanje javnih prostorov, tudi kinematografov, namreč konec 80. let upadlo.
Estetika, filmska govorica:
Za razliko od klasične filmske produkcije lahko v kontekstu Nollywooda le v redkih primerih govorimo o avtorskih filmih, kar ponovno pogojuje predvsem način delovanja same industrije, ki za avtorske izraze dopušča malo časa in prostora. Prepoznavnost samih filmov tako v prvi vrsti določa zvezdniški sistem igralk in igralcev, ki igrajo skorajda vlogo ljudskih herojev.
Filmsko govorico močno pogojuje narativna struktura, ki izhaja iz tradicije ustnega pripovedništva, zgodbe so dolge, zapletene in podrobno razčlenjene, estetski prijemi pa mnogo črpajo iz tradicije Yoruba potujočega gledališča: kadri so (tudi zaradi pomankanja sredstev) statični, v prvi vrsti je pomemben dialog, značilna je tudi velika ekspresivnost igralcev, ki določa skorajda hiperbolično, karikirano izrazje. Pomembno vlogo ima predvsem nadnaravno (najsibo šamansko, vudu, juju izročilo kot tudi krščanstvo), ki končno določa usodo junakov.
Pri tem je pomembno vzpostaviti zavedanje, da v kontekstu nollywoodske produkcije težko govorimo o žanrih na način, kot jih definiramo na Zahodu: v ospredju je melodramatičnost, elementi komičnega, grozljivega, tragičnega pa se na drugačne načine v odnosu s samo zgodbo vpenjajo v idejno strukturo filma.
Nollywood: demokratizacija filmskih podob – simbolno-političen naboj
Poleg tega da Nollywood predstavlja velik in močan ekonomski dejavnik, nosi tudi pomembno simbolno vlogo emancipatorno-političnega značaja v kontekstu postkolonializma. Nigerija je bila namreč do l. 1960 britanska kolonija, osvoboditev izpod imperialističnega jarma pa je izpostavila vprašanje in potrebo po opredelitvi lastnega – lastnih zgodb, junakov, jezika, vrednot, simbolov. Nollywood predstavlja namreč prav to: nigerijske zgodbe o Nigeriji in za Nigerijo. Pri tem je ključnega pomena prav to, da celotna shema Nollywooda ostaja absolutno nollywoodska – forma, vsebina, estetika, ideja in ideologija, ki jo nosi nollywodska produkcija, je lastna nigerijskemu izročilu v najširšem pomenu besede, k čemur je seveda bistveno pridodati, da je kapital, ki se rabi in ustvarja v tem kontekstu, v rokah ustvarjalcev samih – torej Nigerijcev. Ob tem je seveda nujno izpostaviti, da je Nigerija država, kjer prebiva več kot 250 različnih etničnih skupin, ki imajo seveda vsaka svojo tradicionalno izročilo, jezik in religijo. Med njimi so največje skupine Hausa na jugu Nigerije, ki so večinoma islamske veroizpovedi, Yoruba na jugovzhodu in severu Nigerije ter Igbo v centralnem južnem in jugovzhodnem delu, obe večinoma krščanske (protestantske) veroizpovedi. A kljub temu je Nollywood, center katerega predstavlja glavno mesto Nigerije, Lagos, postal – sploh v prevladi pidižin angleščine – nekakšen skupen obraz, talilni lonec vseh raznih skupnosti in izročil. V kontekstu postkolonializma je simbolni pomen Nollywooda v produkciji in oblikovanju lastnih orodji, lastnih podob, jezika in zgodb, ki so esencialno namenjene Nigeriji in absolutno drugačne od pogleda zahodnega belega kolonialnega moškega.
***Za bolj poglobljeno razumevanje konteksta***
- Kolonialno obdobje (konec 19. st. – 1960):
Politično-ideološki kontekst: nadzor s strani tujcev – kolonialna britanska oblast ustanovi Nigerian Film Unit, ki producira filme o Nigeriji. Ti delujejo kot mehanizem popolne kolonizacije: beli človek civilizira in razsvetlil »divjega črnca« (več o odnos pogleda-moči belega kolonizatorja do koloniziranih: t. i. »white savior industrial complex«, kot ga definira afroameriški pisatelj in aktivist Teju Cole).
Filmska produkcija: prvi nigerijski film: Palaver, producent Geoffrey Barkas (1926), podaja zgodbo o sporu med britanskim vojaškim oficirjem in lokalnimi delavci v rudniku, ki privede do vojne. Film je danes označen za rasističnega, saj je v jeziku in ideji prilagojen belemu gledalcu. Med 1930–1940: Lagos in vzpon kinematografov (kot socialnih prostorov), pomemben kulturni akter je pleme Yoruba (pripovedništvo, potujoča gledališča – zaznamuje podobo nigerijskega filma do danes).
- Zlato obdobje (1950–1980):
Politično-ideološki kontekst: osamosvojitev izpod britanske kolonialne oblasti (1960), naftni razcvet (1973–1978), krepitev srednjega razreda (v 80. letih televizor v vsako gospodinjstvo), vladavina vojaških hunt (1966–1979 in 1983–1998).
Filmska produkcija: krepitev filmske industrije (»nigerijsko« za Nigerijce), režiserji (večinoma iz gledališki vod, ni profesionalne filmske izobrazbe), snemanje na filmski trak: avtorski film – Ola Balogun (režiser), Hubert Ogunde (dramatik-scenarist), Moses Olaiya (scenarist, dramatik in igralec). Uredba o omejitvi tujih naložb (Yakubu Gowon, vojaško predsedstvo 1967–1970) vpliva tudi na področju kinematografije – prehod kinematografov in produkcije v roke Nigerijcev, omejitev uvoza tuje produkcije (Hollywood, Hong Kong, Bollywood), gospodarska kriza v 80. letih močno vpliva na produkcijo (filmski trak je postal predrag, število filmov je do prihoda VHS nosilcev skorajda nično); vzpon kriminala implicira zaton javnih prostorov – tudi kinematografov: prebivalstvo se raje zadržuje doma (vloga in pomen televizije).
- Razcvet videa (1990–2010) – Nollywood (demokratizacija filma):
Politično-ideološki kontekst: l. 1998 padec vojaške dikrature, uvedba demokratične republike, vladavina srednjega razred, veliko korupcije in nepotizma.
Filmska produkcija: piratstvo kot distribucijsko-produkcijski sistem omogoči kroženje filmskega video materiala, Nollywood postane tretja največja produkcija na svetu (za Bollywoodom in Hollywoodom); okoli 1500 naslovov na leto, produkcijski čas povprečno okoli štirinajst dni, nizkoproračunski film (med 7. in 12.000 evrov), pomemben del nigerijskega BDP, eden največjih zaposlovalcev v državi, distribucija (digitalni nosilci, televizija, internet; središče Lagos (Igbo in Yoruba etnične skupnosti); v Južni in Zahodni Afriki sorodni pojavi: na severu Nigerije – etnična skupina Hausa (Kana) Kannywood (islamska skupnost), Gana (Gollywood) ipd., mnogo prispeva velika nigerijska diasopra izven Afrike (Karibi, Evropa); vpliv indijske (Bollywood), kitajske (Hong Kong), japonske, ameriške (B-produkcije, v 90. letih vzpon telenovel), dva pomembna akterja: Chico Ejira (snemanja in distribucija gledaliških predstav (Yoruba) na VHS), »pranollywoodski« Eblockubuster: Living in Bondage (Kenneth Nnebue, 1992).
Posebna estetika (beseda, ne podoba – vpliv pripovedništva in gledališča; posebni efekti, cirkus, barve, juju glasba in za zahodne oči – absurdno ekspresivna in patetična igra), žanrski sinkretizem (melodrama, romanca, grozljivka, triler, parabola, zgodovinski ep in kristjansko-evangeličanskih moralka; moralno sporočilo): odseva družbeno realnost (individualizem v ekstremnem kapitalizmu megalopolisa, vzpon Cerkve, šamanstvo družbeni problemi – splav, AIDS, revščina, verska in etnična nesoglasja).
- Novi val nigerijskega filma in »novi Nollywood«:
primer: The Figurine (Kunle Afolayan, 2009); izboljšana filmska produkcija (več denarja, daljši čas produkcije, bolj veristična igra, več poudarka na zasnovi zgodbe – verjetnost), še vedno problem distribucije in avtorskih pravic. Velik del filmov se ukvarja tudi z nigerijsko diasporo, problemom izseljenstva, bega možganov ipd.
- Vprašanje postkolonializma, tretjega filma in odnos do t. i. avtorske filmske produkcije:
Avtorski film kot se v svetu predstavlja na festivalih, kot so Cannes, Benetke idr., izhaja na afriškem kontinentu večinoma iz bivših francoskih kolonialnih držav. V času postkolonialnih bojev so l. 1969 frankofonske afriške države ustanovile Federacijo panafriških filmarjev (Federation of Pan African Filmmakers, FESPACI). Ta se je borila proti vplivu tujega kapitala in nacionalizirale državne filmske industrije, glavni nosilci te kinematografije so danes svetovno znani avtorji, kot so npr. Ousmane Sembene (Senegal), Med Hondo (Mavretanija), Souleymane Cissé (Mali), Djibril Dip Mambéty (Senegal), Paulin Viera (Senegal). FESPACI je ustanovil tudi enega najpomembnejših afriških filmskih festivalov, FESPACO, ki vsako leto poteka v Burkini Faso. Frankofonsko panafriško filmsko gibanje se uvršča v t. i. tretji film, ki izhaja iz podobnih dekolonialističnih in antiimperialističnih bojev, kot jih poznamo v Latinski Ameriki in Aziji. Tretji film datira v čas postkolonialnih bojev sicer po vsem svetu (med 1960 in 1990) in je ustvaril močne družbeno ter politično angažirane tekste, ki prikazujejo in prevprašujejo življenje koloniziranih držav skozi uporabo tradicionalnih, posameznemu izročilu lastnih form in vsebine, ki jo zaznamuje emancipatoren, antikolonialističen in antiimperialističen diskurz. Zaradi močne družbeno-kritične note so avtorji tretjega filma večinoma preganjani, tudi v novih državnih sistemih, ki so se vzpostavili po padcu kolonialističnih režimov, saj te večkrat zaznamuje vojaško-ekonomska diktatura družbenih elit, česar se ti avtorji v svojih delih niso bali izpostavljati in kritično vrednotiti. Posledično so ti avtorji priznanje večkrat najprej dobili v tujini in šele v zadnjih desetletjih tudi na domačih tleh. Ključna razlika, ki jo frankofonska kinematografija pomeni v razmerju do anglofonske, torej tudi Nigerije, je v produkcijskih sredstvih: Francija je namreč finančno močno podpirala svoje bivše kolonije, medtem ko angleške niso imele dovolj sredstev za nakup opreme, ureditev infrastrukture ipd. Posledično je bila filmska produkcija v Nigeriji in Gani do devetdesetih let izredno majhna, razcvet ji je omogočil šele razvoj digitalne tehnologije, ki je tako postala cenovno dostopnejša, pri tem pa sta pomembno vlogo igrala televizija in internet kot sredstvi demokratizacije orodij in vsebin.
***Za poglobljeno branje***
- Haynes, Jonathan (2016): Nollywood: The Creation of Nigerian Film Genres. Chicago: The University of Chichago Press.
- Şaul, Mahir in Austen, Ralph A. (ur.) (2010): Vieving African Cinema: Art Films and Nollywood Video Revolution. Ohio: Ohio University Press.
- Baskar, Nil (ur.) (2015): Tretji film: teorija, praksa, odmevi. Ljubljana: Slovenska kinoteka.
- Pri nas je o Nollywoodu veliko pisala Melita Zajc, oddaji o Nollywoodu prisluhnete lahko tudi v Temni zvezdi na Radiu Študent (16. 3. 2015, avtorica oddaje Anja Banko)
***Skozi zahodne oči lahko na Nollywood pogledate v naslednjih dokumentarnih filmih:
– Welcome to Nollywood (Jamie Mezler, 2007):
– This is Nollywood (Franco Sacchi, 2007)
– Nollywood Babylon (Ben Addelman in Samir Malall, 2009)
***Nekaj zanimivih in uporabnih povezav:
IrokoTV: spletna platforma za nollywoodske filme – stare klasike in aktualna produkcija
Kanali na Youtubu:
***Filmski dodatek:
Najljubši nollywoodski filmi po osebnem priporočilu nigerijskega filmskega kritika Orisa Aigbokhaevbola:
– Hostages, eden prvih akcijskih filmov (Tade Ogidan, 1996)
– Domitilla, zgodba o prostitutki (Zeb Ejiro, 1996):
– Blood Money, denarni rituali – kritika individualizma in (Chico Ejiro, 1997)
– Osufia in London, nigerijska diaspora (Kingsley Ogoro, 2003)
Fotografija: Aimee Corrigan, This Is Nollywood
Naslovna fotografija: Michael Rank, Nollywood Films
