Namen serije je bil zapolniti sobotni termin za »čaj-ob-petih«, zamišljena pa je bila kot poučna otroška oddaja, ki bi s pomočjo potovanja v času raziskovala pomembne znanstvene ideje in zgodovinske trenutke.
Najboljša ideja v zgodovini sveta
50. let serije Dr. Who
Avtorica: Ana Šturm
Najboljša ideja v zgodovini sveta
Na vprašanje, zakaj je Doctor Who (1963–1989, 1996, 2005–) tako popularen med gledalci, je njegov dolgoletni oboževalec, producent in scenarist Russel T. Davies odgovoril: »Ker je to najboljša ideja v zgodovini sveta!«
Serija o tam nekje okoli 900 (kdo bi štel?) let starem pacifistu z oddaljenega planeta Gallifrey, ki oborožen z inteligenco, telepatskim papirjem in magičnim izvijačem v »policijski kabini« potuje skozi prostorčas, je ena najdlje predvajanih ter najbolj znanih in priljubljenih oddaj na britanski televiziji.
Glavni lik serije, gospodar časa, neutrudni popotnik z dvema srcema, nori profesor z doktoratom iz izdelovanja sira, strastni raziskovalec vsega, kar je, in v prvi vrsti Humanist z veliko začetnico, veliko dolguje britanski literarni tradiciji in eni prvih britanskih znanstvenofantastičnih serij, Quatermass (1953, 1955, 1958–1959). Doktor, vedno za kanček preveč navdušen, kadar stvari ne gredo po načrtu, je namreč nekakšen križanec Norega klobučarja, Sherlocka Holmesa in Knelovega Profesorja Quatermassa. Tudi Doktorjeva vesoljska ladja, legendarna modra policijska kabina, znana pod imenom Tardis (kratica za Time and Relative Dimension in Space), nekaj malega dolguje britanski tradiciji. Najprej zato, ker proračun za (znanstvenofantastično) serijo ni bil ravno tak, da bi z njim lahko uresničili prvotno idejo o »kameleonski vesoljski ladji«, ki bi prevzemala obliko tipičnih predmetov okolja in časa, v katerem bi se znašla, drugič pa zato, ker so bile leta 1963, ko se je serija prvič pojavila na televiziji, modre policijske kabine, po katerih je Tardis dobil svojo zunanjo podobo, povsem vsakdanja stvar v Veliki Britaniji.
Serijo bi težko umestili v kanon klasičnih (večinoma ameriških) visokobudžetnih, tehnofilskih ZF-serij, kot so npr. Zvezdne steze (Star Trek, 1966–1969), Babilon 5 (Babylon 5, 1994–1998) ali Bojna ladja Galactica (Battlestar Galactica, 2004–2009). V osnovi deluje bolj po pravljični logiki in ponuja neomejene možnosti pri kreiranju zgodb(e). V samo bistvo serije je vkomponirana tudi možnost regeneracije glavnega lika, ki mu omogoča, da po potrebi zamenja svojo fizično formo, osebnost in osebnostne lastnosti, a hkrati obdrži zgodovino in spomine.
Legendarni temelji, možnost regeneracije in dejstvo, da ima zgodba za obdelavo na razpolago res karkoli, so ključni elementi, ki seriji in njenim likom omogočajo, da ostanejo sveži, zanimivi in v koraku s časom. Povedano drugače, omogočajo ji preživetje. Ravno prava mešanica starega in novega, kultnega in še neznanega je iz Doctor Whoja napravila pravi televizijski unikum. Popolno serijo, ki jo ne moreš ubiti.
Od norca s policijsko kabino do nacionalnega mita
Številni različno profilirani avtorji so z Doctor Whojem skozi leta ustvarili epski korpus izjemnih, poučnih, zanimivih, grozljivih, pa tudi neskončno trapastih in absurdnih zgodb, likov, svetov in pošasti. Odlični scenariji in najbolj neverjetne zgodbe tudi danes ostajajo najmočnejše orožja serije.
Norec s »policijsko kabino«, ki ga vedno zasledujejo težave, je idejni otrok vodje oddelka igranega programa na BBC-ju, kanadskega televizijskega producenta Sydneya Newmana. Začetek njegovega potovanja po vesolju pa je omogočila Verity Lambert, ena prvih ženskih producentk na BBC-ju. Namen serije je bil zapolniti sobotni termin za »čaj-ob-petih«, zamišljena pa je bila kot poučna otroška oddaja, ki bi s pomočjo potovanja v času raziskovala pomembne znanstvene ideje in zgodovinske trenutke. Prvi del serije z naslovom An Unearthly Child je bil predvajan 23. novembra 1963, dan po usmrtitvi Johna F. Kennedyja, na kateri je bil, kot nam lepo pokažejo v »rebootu« serije leta 2005, prisoten tudi Doktor. Ampak očitno je šlo za nespremenljivo točko v času …
Začetke serije zaznamujejo »naredi sam« scenografija in preproste dramaturške rešitve, ki so jih nad vodo držali glavni igralci. Kljub temu je Doctor Who očitno premogel dovolj šarma, da je število gledalcev iz sezone v sezono vztrajno naraščalo. Ko so se na malih zaslonih prvič pojavili Daleki, mutirane pošasti, zaprte v tanku podobne mehanične lupine, z enim samim življenjskim ciljem: uničiti vsa ostala živa bitja (»Exterminate!«), je Otok zajela prava dalekmanija.
V času tretjega Doktorja, ki je povezan s prehodom iz črno-bele v barvno televizijo, se je zaradi nizkega proračuna dogajanje v celoti preselilo na Zemljo. Kljub prizemljitvi je bila Pertweejeva »bondovska« verzija, ki je naokrog drvela v čisto pravem Whomobilu, pri gledalcih precej priljubljena. Obdobje četrtega Doktorja, v pisan šal zavitega epskega popotnika, velja za zlato dobo serije. Vedno razkuštrani Tom Baker (1974–1981) je znotraj Tardisa preživel pravljičnih sedem let, najdlje od vseh Doktorjev. Scenaristi, med drugimi je serijo takrat soustvarjal tudi Douglas Adams, so dali svojo domišljijo v najvišjo prestavo in zgodbe so hitro postajale vse kompleksnejše in temačnejše.
Po 26 letih predvajanja se je, zaradi nizke gledanosti, ki je bila posledica konstantnega prestavljanja oddaje v neprimerne termine in nenaklonjene politike znotraj BBC-ja, leta 1989 serija, z zadnjo epizodo, ironično naslovljeno Survival, za kratek čas poslovila z malih ekranov. Vendar se Doktor ni zares poslovil. Njegove avanture so se nadaljevale v neštetih knjigah, stripih, revijah ter dramskih in radijskih igrah. V devedesetih so ga želeli obuditi s filmom Doctor Who (Geoffrey Sax, 1996), a se ideja o oživitvi serije ni udejanila vse do leta 2005, ko je Doctor Who z velikim pokom ponovno eksplodiral v zavest gledalcev in se tam tudi uspešno zasidral.
Skozi tri generacije, 32 sezon in 11 glavnih igralcev se je »najuspešnejši televizijski predator« iz neugledne nizkoproračunske črno-bele serije za otroke razvil v kakovostno in večplastno hibridno zasnovano serijo, polno tekstualne samoreferencialnosti in liberalnega humanizma. S kopico profiliranih avtorskih piscev, s spretnim razvojem več vzporednih pripovednih linij in s karakterji, ki sledijo sodobnim trendom, je Doctor Who postal ena najpomembnejših britanskih blagovnih znamk oziroma eden najbolj vitalnih delov britanske popkulture.
Skozi 11 različnih inkarnacij, od tipično nezadovoljnega, a iskrivega in skrbnega dedka v viktorijanskem suknjiču, ki je vedno pozabljal imena svojih sopotnikov (William Hartnell, 1963–1966), do norega profesorja v tvidastem suknjiču, vijolični srajci, rdečih naramnicah in metuljčku (Matt Smith, 2010–2013), je Doktor vedno ostal tipično britanski. Na nek način vsaka njegova inkarnacija predstavlja natanko to, kar si Britanci želijo, da bi o njih mislili drugi.
Whoniverzum
Ob jubileju je Doctor Who za vse svoje oboževalce, znane pod imenom Whovians, pripravil številna presenečenja. BBC je po avgustovski razglasitvi novega obraza franšize, Petra Capaldija, polstoletni mejnik ovekovečila še z dvema posebnima izdajama serije in z dokumentarcem An Adventure in Space and Time (Mark Gatiss, 2013). Doktorjev rojstni dan spremlja tudi cela vrsta drugih, za vse Whoviane zelo prazničnih dogodkov, od novih DVD-izdaj klasičnih serij, ponovnih knjižnih izdaj najbolj popularnih dogodivščin, vse do posebne serije znamk britanske pošte. Na Britanskem filmskem inštitutu (BFI) že vse leto potekajo tudi projekcije klasičnega Doktorja in njegovih novejših serialov.
Junija je na Kickstarterju potekal tudi projekt V orbito bomo poslali Tardis. Res! Pobudniki projekta so uspešno zbrali denar, s katerim bodo v zemeljsko orbito z raketo poslali po originalnih načrtih izdelano repliko Tardisa in v kratkem lahko pričakujemo njegovo realizacijo.
Whoviani so čisto možno najbolj nori oboževalcev, za kar so v prvi vrsti zasluženi »prvi jezdeci Whovianov«, med katerimi najdemo tudi ključna imena leta 2005 oživljene serije. Producenta in scenarista Russel T. Davies in Steven Moffat, scenarist in pisatelj Neil Gaiman ter igralca David Tennant in Peter Capaldi so dolgoletni oboževalci serije. Brez težav bi jih lahko poimenovali kar »Doktorjevi otroci«, saj so praktično odrasli ob gledanju njegovih oddaj. Več kot očitno je tudi, da je norec s policijsko kabino v veliki meri zazanamoval njihovo življenje. Prav ta njihova otroška strast in iskrena ljubezen v kombinaciji z odličnim poznavanjem zgodovine serije, na poseben način, skozi številne razpoke na ekranu, pronica v možgane gledalcev in vedno znova čisto malo preveč navdušuje nove generacije Whovianov.
Doktorja pa imamo navsezadnje radi tudi zato, ker je že od samega začetka serije ultimativni nerdfighter. Optimist, absolutni navdušenec, strastni raziskovalec, večni pustolovec in totalen norec. Nor na življenje, nor na vse hkrati. Doktor je nekdo, ki nam daje upanje v lepšo prihodnost. In zato ga danes potrebujemo bolj kot kadar koli prej.
Članek 50. let serije Dr. Who je bil prvič objavljen v reviji Ekran (Letnik L/september-oktober 2013)
