loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Zakon velike ribe iz akvarija

Dobro uveljavljeni brazilski režiser Kleber Mendonca Filho, ki je v kratkometražcih sicer bolj domač, je svoj drugi dolgometražec Aquarius (2016) s tematiko  nekoliko naslonil na svojega prvega O som Ao Redor (2012), ki je bil mednarodno izjemno dobro sprejet, in s tem več kot očitno ubral pravo pot. V obeh primerih gre za poseg v rutino in intimo srednjega ali višjega sloja brazilske družbe, kolikor je med tema v Braziliji sploh mogoče razlikovati. Čeprav od latinskoameriških filmov mnogokrat naivno pričakujemo, da bodo pokazali tudi revno plat za Evropejca še vedno eksotičnih držav, Mendonca Filho kljub posameznim vložkom ne zahaja v kontrastivo. Aquarius je tako brezsramna  individualna drama, ki se preveša v socialno in družinsko, o fatalni in vitalni starki s fatalno preteklostjo, ki ji po vsej logiki pripada tudi fatalno stanovanje, ki ji ga  hoče odvzeti podjetje za ceno fatalnih posledic.

Film je sicer v Braziliji sprožil številne polemike glede domnevno sporne eksplicitne seksualne vsebine, ki pa ni bila glavno jabolko že prej zasnovanega spora med režiserjem in oblastmi, ki naj bi po Filhovem mnenju in mnenju nekaterih njegovih filmskih kolegov bojkotirala komercialni uspeh filma na prestižnem festivalu v Cannesu.  Veliko pozornosti je vzbujal tudi zaradi protesta filmske ekipe ob premieri proti aktualnemu političnem dogajanju v Braziliji ob razrešitvi nekdanje predsednice Dilme Rousseff z opozorili, da “Brazilija ni več demokracija” in da je v njihovi državi prišlo do t.i. “coup d’etat”. Režiser se je pred premiero v intervjuju za New York Times elegantno izmuznil vprašanju, ali je tudi v Aquariusu mogoče zaznati politično noto in odgovoril, da se bo to izkazalo šele ob reakcijah gledalcev. Veliko morda pove že to, da so mnogi bolj burno odreagirali na dogajanje v Cannesu kot na samo filmsko izkušnjo, ki bi jo lahko označili kot čutom in organom prijazno. Mendonca Filho skupaj z Julianom Dornellesem medtem že dela na svojem naslednjem filmu Bacurau, s katerim se podaja v drugačne žanrske vode, saj ga napoveduje kot srhljivko, ki se bo odvijala v majhni skupnosti  v brazilski divjini nekaj let v prihodnosti.

Aquarius, ki sicer v svoji narativni notranji zgradbi ni niti najmanj romanesken, svojo zunanjo strukturno podlago išče prav v literaturi, saj svoj uvod, jedro in zaključek eksplicitno naslavlja in s tem gledalca pripravlja na predvajano vsebino. Čeprav se na začetku posluži retrospektive, ki jo kasneje uporabi zgolj kot kratek preblisk ali opomin, je dogajanje v  glavnem postavljeno v sedanjik 65-letne vdove Clare (Sonia Brago), ki je prebolela raka, navajene udobnega in “joie de vivre” življenja, ki svojo osamljenost na stara leta  polni s trenigi smeha na plaži Boa Viagem, druženjem s prav tako osamljenimi a ne depresivnimi prijateljicami in skoki v ocean, ki tudi v tem primeru ohranja svojo purifikacijsko vlogo. Ko jo mladi podjetnik, sicer dedič bogate družbe z dolgoletno tradicijo, prvič  nagovori v prodajo stanovanja, se mu trmasta in dostojanstvena “vodnarka” Clara zgolj diplomatsko nasmehne, vendar to ambiciozneža s pasivno-agresivno držo, kot ga Clara dobro označi, še bolj spodbudi k temu, da s svojo zahtevo poseže v njene odnose z otroki, pa tudi v intimno prevpraševanje preteklosti in prihodnosti.

Velika riba Aquariusa je vsekakor estetska podoba, ki jo režiser dosega že s samo protagonistko, ki je po odstranitvi dojke sicer iznakažena in zaznamovana, vendar kljub temu izjemno privlačna. Človeško telo je nasploh močan gradnik podobe, saj se kamera ves čas naravno in nežno spogleduje s telesi vseh starosti. Tako je estetiziran tudi seks, ki je kljub očitno živalskemu nagonu vedno prikazan kot umetniški akt in ne kot mehanično gibanje dveh ali več teles. Lepota živega se zliva z vpadljivostjo kataloško opremljenega stanovanja, arhitekturo bogate četrti Boa Viagem in oceanom kot  večno lepim absolutom narave. Glasbena podlaga, na katero je Clara kot bivša glasbena kritičarka zelo navezana,  vizualni v nobenem segmentu ne oponira in jo tako besedilno kot zvočno dohaja in tako gledalcu servira brazilske uspešnice, kot so Sufoco (Alcione Nazareth) in Hoje (Taiguara Chalar da Silva), ki včasih prav zaradi doslednosti in dobesednosti učinkujejo (samo)ironično.

Mendonca Filho si za to, kar želi sporočiti in prikazati, jemlje veliko časa, kar je lahko moteče za pristaše zgoščenega formata in vzburljivo za tiste, ki se radi prepustijo zapeljevanju kamere. S tega vidika je vprašljiv predvsem osrednji del, ki se na določenem mestu začne vrteti v lastnem krogu že začrtane podlage in indicev na dogajanje v nadaljevanju.  Konflikt med Claro in nepremičninskimi termiti je namreč že na začetku tako dobro osnovan, da ne potrebuje veliko opominov na to, da bo do klimaksa tudi zares prišlo, zato se zdi, da Mendonca Filho Clarino tiho notranjo napetost “forsira” do te mere, da je gledalec tik pred tem, da zanj postane irelevantna, a jo na koncu več kot mojstrsko “pretera”.  Vsekakor bi film učinkoval tudi v  skrajšani (a zato po vsej verjetnosti nič manj sladki) varianti, ki bi s selektivno naravnanostjo preprečila, da sleherni gledalec odplava.

Odličen prikaz, da je v akvariju dovolj prostora samo za eno veliko ribo. Enako velja za naravne in družbene zakone.

Polona Konjedic

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Endorfini Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top