9. seminar MAF: Ni prostora za bančne roparje

v Festivali/LIFFe/Recenzije/Vsi prispevki

Brata Coen bi bila nedvomno ponosna nad novim filmom Davida Mackenzieja z naslovom Za vsako ceno (Hell or High Water, 2016), ki premore nek njun počasen, vendar zato nič manj napet, »trilerski« duh.  Za vsako ceno je luč kinematografov uzrl konec letošnjega poletja in režiser je že takrat opozoril nanj kot na film, ki ga ni dobro spregledati, dodatno pa je z dobro kritiko in s proračunom za 26 milijonov dolarjev  uprizoril potencialno uspešen film.

David Mackenzie v svojem novem režiserskem podvigu ponuja relativen približek opusa bratov Coen, predvsem v Ni prostora za starce (No country for old men, 2007) in nekoliko novejšem Pravi pogum (True grit, 2010). Gre za mešanico obojnega, ki pod pogumno režisersko taktirko ustvari zelo podoben učinek tako imenovanega »Coenskega pripovedovanja« in posledično v prvih 10 minutah filma gledalcu ustvari idejo, da pravzaprav gleda kateregakoli izmed zgoraj omenjenih filmov.

Ločeni oče dveh otrok Toby Howard (Chris Pine) in njegov bolj problematičen brat Tanner (Ben Foster) skujeta načrt bliskovitih bančnih ropov, nekje v zaledju zahodnega Teksasa z namenom, da bi rešila ranč njunih preminulih staršev, ki se je znašel pod finančnim zajedalstvom kapitalističnega režima. Njun divji eskapizem in upostošenje pa nadebudno spremljata Teksaški mož postave, Marcus Hamilton (Jeff Bridges) in njegov partner Alberto (Gil Birmingham), za katera se zdi, da sta vedno korak za osumljencema …

Zgodba sicer ne ponuja nekakšne novitete med že obstoječimi filmi istega oziroma vsaj podobnega žanra, vendar se tudi ne distancira od tega, da bi postala predvidljiva. Dotika se obzorja malega človeka in njegovega spopadanja z (navidez) mogočnejšim sovražnikom, torej bančnim sistemom, z namenom, da bi obvaroval sebe in tisto, kar mu je najbolj pri srcu – družina.

Igralska zasedba je v filmu precej močna, še posebej zaradi filmskega velikana, kot je Jeff Bridges. Ta igra starega šerifa majhnega in odročnega teksaškega mesteca, ki z dodanim cinizmom in pretkanim humorjem skoraj do perfekcije prikaže tipičnega, na pokoj čakajočega predstavnika zakona, ki mu uspe osmešiti vsakogar, ki mu dokaže nasprotno. Ben Foster je tudi v tem filmu pokazal, da mu tovrstne vloge temperamentnih ljudi s kratko vžigalno vrvico in sploh nekoga, ki ga vleče nagon po kriminalnih dejanjih, precej dobro sedejo. Posebej pa gre omeniti Chrisa Pina, kalifornijskega šarmerja, ki je pokazal, da v njegovem igralskemu talentu dosti več kot le igranje narcisoidnega kapitana James T. Kirka iz sage o Zvezdnih stezah. Pine v filmu s svojo mističnostjo lika izvrstno odigra nekoga, ki ga splet okoliščin pripelje do tega, da se je primoran spopasti s sistemom, ki ga duši. To Pine prepričljivo in nazorno izvede od začetka pa vse do konca filma.

Razlog, da je film dober in vseskozi napet,  pa ni le v talentih omenjenih igralcev, temveč v izvirnem scenariju sedaj že priznanega scenarista Taylorja Sheridana, ki ga poznamo predvsem z zlatim kipcem nagrajeno nanizanko Sinovi anarhije (Sons of anarchy 2008, Kurt Sutter) in pa lanskoletnim potegovalcem za tri Oskarje, Sicario: Onkraj zakona (Sicario, 2015, Denis Villeneuve). Scenarist je v film prispeval izrazito bogate dialoge, ki pa poleg režiserjeve tehnike tekočega pripovedovanja zgodbe in številnih širokokotnih posnetkov pokrajine Teksasa pod Gilesom Nuttgensom, direktorja fotografije, poveže v celovit paket Coenovskega filmskega presežka. Za nameček naj omenim še izvrstno glasbeno podlago avstralskega glasbenika in tekstopisca Nicka Cavea, čigar tipični temačni in s počasnim ritmom pogojeni komadi, dajejo filmu avtentičen teksaško-kavbojski pridih.

Nejc Srebot