loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Porto: ljubezenska zgodba med filmom in Starim svetom, Intervju: Gabe Klinger

Z Gabeom Klingerjem sva bila v kavarni Kinodvor dogovorjena ob 18. uri. Prišla sva že nekoliko prej, se usedla za mizo in naročila vsak svoj čaj. Kmalu za tem je v prostor vkorakal Gabe. Nek gospod mu je razkazoval prostor Kinodvora in mu ob tem ponudil še hitro ponovitev slovenske kinomatografične zgodovine. Gabe je deloval zelo navdušen. Ko sta z gospod prišla do mize, smo se končno ujeli s pogledom in naš intervju se je začel. Gabe naju je navdušil predvsem s svojo preprostostjo. Res je, da je Porto šele njegov drugi celovečerni film, a bi lahko rekli, da se ta podatek, ko se luči v dvorani ugasnejo in se prižge projektor, pri gledalcu izgubi.
Gabe Klinger je ameriški režiser, rojen v Braziliji. Pri svojih mladih 34 letih je posnel že 2 celovečerna filma: prvenec Dvojna igra (Double Play, 2013) je dokumentarec, ki govori o dveh filmarjih z različnima pogledoma na film. Drugi je njegov najnovejši film, o katerem smo se pogovarjali na intervjuju, Porto. Posnet je v portugalskem Portu, v kina pa prihaja spomladi naslednje leto. Film govori o intimni ljubezenski zgodbi dveh ljudi, ki sta ju mojstrsko uprizorila Lucie Lucas in Anton Jelchin, ter njunem nenavadnem nekajdnevnem razmerju.

Kako si izbral lokacijo Porto, je bila določena že v izvirnem scenariju? Zakaj Evropa?

Niso vse velike ljubezenske zgodbe v filmih postavljene v Stari svet? Ne, resno, ali se lahko spomnita ene dobre  v Novem svetu?

Ko je Harry srečal Sally? Čeprav je ta mogoče srednje dobra. (smeh)

Res je, ta je še boljša kot Sončni vzhod (Sunrise: A Song of Two Humans, F. W. Murnau, 1927), kajne (smeh). Dobro lahko bi rekli Sončni vzhod, čeprav se je zgodba odvijala v studiu v Nemčiji, kljub temu da je bil posnet v Fox studiih. Ne vem, nekaj je pri starih evropskih mestih, kot je Porto, ker se v zadnjih 40 letih ni zares spremenilo. Velikost mesta je primerna, saj omogoči, da se liki naključno srečujejo. To mi je bilo všeč, pa tudi mešanica arhitekturnih slogov. Ni veliko novejše arhitekture, vidiš veliko art deco zgradb iz 40ih in 50ih let. Na nek način je Porto mesto, kjer lahko ustvariš samostojno, nepovezano ljubezensko zgodbo o dveh likih, ki sta ujeta v nek trenutek, izkušnjo, čas, tako kot je tudi mesto ujeto v nekem času. Zelo zanimivo je skušati pripeljati te teme na površje.

Si bil pred tem že velikokrat v Portu?

Ne, bilo mi je precej neznano. Poklical sem portugalskega producenta Rodriga Areiasa, s katerim sem že delal in mu povedal, da imam nek scenarij in razmišljam o snemanju v Grčiji. Predlagal mi je, naj razmislim o Portu, zato sem mesto obiskal, ampak nisem imel denarja, z direktorjem fotografije sva si sama plačala vozovnice in spala v nekem hostlu, polnem nemških turistov. Začela sva si ogledovati mesto, ampak nisva zares mislila, da bo to primeren kraj. Rekla sva si, da bova vseeno investirala malo denarja in samo poskusila kaj najti. In potem sva bila povsem osupla, začela sva raziskovati in ugotovila, da v resnici ni veliko filmov, ki so bili posneti v Portu. Manoel de Oliveira je mogoče še najboljši primer. Bilo je veliko filmov, ki Porto uporabijo, ampak so postavljeni nekam drugam. V tem sva videla odlično priložnost, da ustvariva nekaj novega v mestu, ki ljudem po videzu ni tako poznano. Npr. v Parizu je popolnoma vseeno, kam postaviš kamero – nekdo je to že posnel, kot da je celo mesto velika scena. V Portu je popolnoma drugače, res lahko najdeš nove kotičke, poleg tega pa je res osupljiv, kar je tudi razvidno v filmu. Ponuja ogromno možnosti v smislu vizualne podobe zgodbe.

Kako si prišel do sodelovanja z Jimom Jarmuschem?

No, podkupil sem ga (smeh). On je nekdo, ki res verjame v filme, ki niso tradicionalni, ki poskušajo najti nov jezik, obravnavati stvari na drugačen način. Je zelo podpirajoč in ve, kako težko je doseči, da se takšne filme dandanes posname. Ve, da njegovo ime za ekipo in film odpre veliko priložnosti. Šlo je torej za nekoga, ki nam je dajal samozavest, ki smo jo potrebovali. Prebral je veliko osnutkov scenarija, pogovarjala sva se tudi o montaži. Kadarkoli sem ga potreboval, je bil na voljo, čeprav ga nisem hotel preveč nadlegovati, ker je letos končeval še dva svoja filma. Res je neverjeten. Pravijo, da naj bi se s starostjo upočasnjevali, ampak to zanj sploh ne drži – postaja hitrejši, naenkrat snema dva filma, izjemen je. Njegove filme gledam z zavistjo, ker so toliko boljši kot moji. Za dosego tega je potrebnega ogromno časa, potrpljenja in talenta.

No, saj je tudi starejši.

Ja, absolutno, ampak dejansko je bolj nadarjen, kot vsi mi. Če bi lahko dosegel samo delček tega, kar on počne, bi bil zadovoljen. Sta videla film Paterson (J. Jarmusch, 2016)? Zame je to film o pomembnosti poezije v vsakdanjem življenju in zdaj potrebujemo takšne filme, filme, ki nam pokažejo lepoto poezije vsakdanjega življenja.

Zdi se mi, da gre za zelo intimno zgodbo. Kako ste z ekipo dosegli pravo vzdušje, ki je potrebno za pristnost takšne zgodbe? Ste imeli veliko vaj?

Imeli smo dva tedna vaj z igralci. Z Antonom sva se o njegovi vlogi pogovarjala približno leto in pol pred snemanjem, z Lucie kakšne tri, štiri mesece, ker je bila ena zadnjih, ki se je pridružila ekipi. Veliko težje je bilo najti primerno igralko, za moško vlogo je bilo lažje. Ne vem, zakaj, mislim, da je veliko zelo zanimivih mladih francoskih igralk, ampak nisem hotel nekoga, ki je zelo popularen in se je že pojavil v veliko filmih. Zdi se mi, da je pri vajah bolj kot to, kako se bo nek prizor iztekel, pomembno grajenje zaupanja in prijateljstva. Sploh če imaš majhen proračun, si moraš dati čas, da se te stvari razvijejo, ker se boš potem na to lahko zanesel. Čeprav je veliko ustvarjalcev, ki to počnejo zgolj za denar, se mi zdi, da nas večina vseeno izhaja iz strasti do filma. Povezanost je torej ena največjih prednosti in do začetka snemanja smo si bili že zelo blizu.

Kako se realizacija prikaz fiktivnih likov v tem filmu razlikuje od resničnih, ki so bili tema tvojega dokumentarca?

Če je dober igralec, npr. če pogledamo Hitchcocka, on bi Tyronu Powerju rekel: »Greš sem, pogledaš gor in greš naprej.« Če bi Tyrone Power morda pogledal nekam drugam, bi Hitchcock rekel: »Ne, ne, ne, moraš pogledati gor, ker bom potem to zmontiral tako, da te kamera pogleda nazaj iz tiste točke.« Torej, Tyrone Power nima nobene svobode. Pri npr. Cassavettiju (Patrick Cassavetti, filmski producent) je to drugače, igralci imajo več svobode, lahko te presenetijo, ker po svoje konstruirajo lik. Ne gre ravno za improvizacijo, ampak za drugo obliko nastopanja, in ti moraš biti pripravljen, da to ujameš. Ko sta mi Anton in Lucie ponujala stvari, smo morali biti pripravljeni, da to ujamemo. In v tem smislu je podobno dokumentarcu, je dokumentarec o nastopu in igralcu, ki je v procesu ustvarjanja lika, kar je zame izredno zanimivo.

Tvoj dokumentarec je bil o dveh filmarjih in tudi ta film ima dva glavna lika. Je to nek vzorec, rajši snemaš filme z manj liki?

No, zdaj to sovražim (smeh). Naslednji film, ki sem ga že napisal, ima veliko likov, velik ansambel igralcev, ker sem se tega res naveličal. Želim si priložnost delati z več igralci in se tako naprej razvijati kot režiser. Ko sem naredil Porto, si nisem mislil, da bodo ljudje delali to povezavo in mi je zelo zanimiva. Je pa tudi tematsko povezan z mojim dokumentarcem v smislu, da se podobno loteva ideje časa in spomina.

Nekateri najpomembnejši prizori za potek zgodbe so izključeni iz filma. Kako ste izbrali dele zgodbe, ki bodo izpuščeni? Kaj je bila vizija v ozadju teh »lukenj«?

Zdi se mi, da lahko poveš veliko več, če pustiš vprašanja neodgovorjena in prisiliš občinstvo, da aktivno sodeluje pri konstrukciji zgodbe. Mislim, da ti filmi, ki preveč razložijo, na koncu dajo občutek za zgodbo, ne pustijo pa čustvenega vtisa. Rad se igram s frustracijo, razkritjem, domišljijo; mislim, da so to zelo močna orodja, ki jih premalo uporabljamo. Danes prevladuje socialna, realistična, skoraj dokumentarna fikcija, kjer slediš zgodbi glavnega lika in se od njega nikoli ne odmakneš. Zelo podrobno in intenzivno slediš vsemu, kar prestajajo. In ne pravim, da je to brez vrednosti, sploh če pogledamo npr. brata Dardenne, ki sta ideal takšnega realističnega pristopa k filmu. Osebno me bolj od dejanske izkušnje zanima subjektivnost izkušenj. Raje bolj filozofsko razmišljam o času in spominu. Mislim, da to predstavlja veliko večji izziv, zelo hitro ti lahko spodleti, zato se tega večina izogiba. Ravno zato je zanimivo, ker je to še vedno jezik, ki ga moramo osvojiti. V 60ih so režiserji načeli temo o subjektivnem času, ampak smo se preveč začeli ozirati na resničnost in pozabili na subjektivnost.

Glede spremembe razmerij slike je to nekaj, za kar si se odločil že na začetku?

Ja, vedno je bilo tako mišljeno, že zato, ker moraš biti dogovorjen s kamermanom pred snemanjem. Sicer lahko stvari še spreminjaš z montažo, ampak nikoli ne bo izgledalo tako dobro. Šlo je za zelo sprecifičen dizajn projekta. Želel sem ustvariti dva različna časovna prostora, subjektivna pogleda na čas. Eden je v sedanjosti in eden v preteklosti. Oziroma potencialni sedanjosti in preteklosti.

Rekel bi, da je film tudi vizualno zelo lep. Kako se lotiš ustvarjanja filma z močno vizualno stranjo v primerjavi s tem, da nekateri režiserji ta aspekt popolnoma zanemarijo?

To je ogromna napaka, film je izjemen vizualno-zvočen medij. Če ustvarjaš grde podobe, upam, da to delaš namenoma, ne pa po nesreči. Zakaj drugače gledam tvoj film, če se podoba ne ujema z načinom pripovedovanja ali pa je svetloba premočna … Mislim, da je to izredno pomembno. Vem, da so režiserji, ki se bolj  osredotočajo na scenarij, ampak se mi zdi, da je to napaka. Kot režiser bi moral opazovati slike, fotografije, stare filme, neme filme, kompozicijo, se učil slikati, se pogovarjati z ljudmi v ekipi, ki skrbijo za leče, svetlobo … To je tisto, kar doprinese k tvojemu delu. Scenarij je ploskev, na kateri gradiš plasti z izbiro igralcev, leče, garderobe, pač dodajaš dimenzije in iz scenarija nastane film. Izredno pomemben je tudi zvok. Z njim lahko ustvariš napetost, veselje… Je izredno močen, a občinstvo se ga večinoma ne zaveda, kar mu doda še dodatno dimenzijo, sploh če lahko z vsakdanjimi zvoki ustvariš neko muzikaličnost, s trkom kozarca ob mizo, pasjim povodcem, celim svetom. Upam, da se tega, če delaš filme zavedaš, ker je res pomembno za zgodbo. Verjetno naredimo več kot bo občinstvo kadarkoli opazilo. Ko pa kdo ujame kakšno skrito malenkost je to res vznemirljivo.

Katera izkušnja, ki si jo dobil med snemanjem, se ti zdi najbolj dragocena?

Da je komunikacija izredno pomembna. Kot umetnik si lahko zelo intuitiven, ampak to nikomur ne pomaga, razen če res najameš tako nadarjene ljudi. Na primer, če igralec pristopi do tebe in te vpraša po predzgodbi svojega lika ali pa neki reakciji, ki bi jo ta lik imel, lahko rečem: »No, to je mogoče pomembno zate, zame pa ni, zato ti ne bom povedal in si lahko sam ustvariš zgodbo ali neko razlago, motiv.«. Pomembno je vedeti, kdaj lahko rečeš, da ne veš, ali pa ti je vseeno, in hkrati vedeti, kdaj želiš doseči nekaj specifičnega, kdaj mora biti točno tako, kot si si zamislil. In seveda potem kako to izraziti, skomunicirati igralcu. Ker drugače boš vsem kradel čas, ker ne boš dobil tega, kar hočeš. Včasih nisem zares verjel v pisanje scenarija, zdaj pa se mi zdi to izredno pomembno. Ko imaš osnovo, se lahko od nje oddaljiš. Pridejo pa dnevi, ko obtičiš in takrat se lahko vrneš k scenariju in nadaljuješ.

Ste imeli med snemanjem kakšne večje težave, zabavne anekdote?

No, ja, seveda. Veliko je deževalo in to je povzročalo preglavice z Lucieino frizuro, takšne majhne stvari, ki naj jih ne bi opazili. Prizor ob reki, v katerem se Jake izpove Mati, smo posneli z »dolly-jem«, ker v začetku hodita. »Dolly« je bil narobe zgrajen, zato so ga morali popraviti, in ko smo začeli snemati, se je že skoraj zdanilo. Vsi smo bili utrujeni, z Lucie sva medtem, ko smo čakali, šla na pijačo. Ko je po dveh kozarcih vina nastopil čas za snemanje, je rekla, da mi da štiri posnetke in potem gre nazaj v hotel. No, po štirih posnetkih se mi ni zdelo popolno, zato sem jo prosil za še enega. Sicer je bila precej besna, ampak je pristala. Ko smo ga posneli, se mi je zdel skoraj popoln ampak ne najboljši, zato sem ji rekel, da rabim samo še en posnetek. Voznik jo je že čakal in res je bila utrujena, ampak je rekla, da bo naredila še enega, potem gre pa res nazaj, ne glede na vse. Vsi smo bili po pritiskom, ampak smo zadeli, posnetek je bil točno to, kar sem hotel. Potem sem ji za šalo rekel: »Dajmo samo še enkrat probat.« Rekla je: »Jebi se,« in se odpeljala. (smeh) Včasih so takšni konflikti pač potrebni, da dobiš najboljši rezultat. Seks scene so bile zelo težavne. Dal sem si dva dni za njih, ker sem vedel, da gre vse lahko narobe. In je tudi šlo. Ampak naslednji dan smo bili veliko bolj sproščeni, od prejšnjega dne smo se veliko naučili in zato nam je uspelo ujeti pravo stvar. Film ni kot gledališče, imaš nekaj prostora za napake, in ravno, ko gre vse narobe, se ekipa začne povezovati in še bolj truditi za uspeh.

Plani za prihodnost?

Delam na filmu, v katerem je veliko igralcev. Delam pa tudi dokumentarec o težavnih mladostnikih na ulicah New Yorka v 60ih, ki so se učili snemati filme na 60mm in super8. To se je odvijalo v filmskih klubih, socialnih klubih. Te filmi so bili izredno zanimivi, kar je redko pri mladih ustvarjalcih, ker so doživeli toliko stvari, bili so vpleteni v kriminal, preprodajo drog … Torej rad bi naredil dokumentarec o njih, pa tudi o samih klubih. Je precej ambiciozen projekt, veliko jih je še živih, zato jih skušamo najti, intervjuvati. Veliko je pa tudi arhiviranih posnetkov.

Bi za konec želeli kaj povedati o Antonu Jelchinu, ki je letos žal preminil? Kako je bilo delati z njim?

Ja, seveda, rad delim izkušnje z njim, kar se je mu zgodilo potem, ni povezano s filmom. Bil je najmlajši na snemanju, imel je 26 let, ampak je imel več izkušenj kot kdorkoli drug. Posnel je že 30 filmov, ogromno nas je naučil. Ko smo bili v kakšnem težavnem položaju, je vedno znal svetovati, prelagati nek drug pristop, bil je izredno dober vir za nas. Pa tudi to, da je bil pripravljen priti na Portugalsko in delati za skoraj nič denarja, pove ogromno o njem. Lahko bi imel tipično holivudsko kariero, mislim, bil je v Zvezdnih stezah (Star Trek, 2009 in 2016, J.J.Abrams), a ni poslušal svojega agenta. Sledil je lastnemu instinktu, ker je verjel, da se bo to nekje poplačalo. In se je, ko ljudje zdaj gledajo na njegovo kariero, vidijo čudovitega umetnika, ki ga mogoče žal nismo dovolj cenili v času njegovega življenja. Ni veliko mladih igralcev, ki ljubijo film in bi tvegali s takšnim filmom.

 Vanja Gajić, Martin Draksler

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top