loading ...
loading ...

9. seminar MAF: Intervju z Manolom Cruzom

Simpatični Kolumbijec Manolo Cruz se z igranjem ukvarja že od svojega šestega leta, tokrat pa se je v Med morjem in zemljo (La Ciénaga, entre el mar y  la tierra, 2016)  prvič preizkusil v vlogi režiserja (pri tem mu je pomagal Carlos de Castillo), ki jo je kombiniral z vlogo glavnega lika, Alberta, mladeniča z mišično distrofijo, zaradi česar je moral shujšati 20 kilogramov in svoje telo postaviti v ekstremne razmere. Usklajevanje vlog je bilo težko, saj je po njegovem najboljše početi samo eno stvar naenkrat, vendar si zaradi finančnih razlogov in zaradi tega, ker je želel, da je film posnet tako, kot si ga je zamislil, ni mogel privoščiti, da bi se prepustil zgolj eni funkciji.  Da je kljub temu opravil več kot odlično delo, so na letošnjem festivalu Liffe ocenili tudi gledalci, ki so njegov prvenec  izbrali za najboljši film letošnjega festivala. Film je tudi sicer požel navdušenje gledalcev in kritikov, med drugim je na festivalu Sundance prejel nagrado za najboljšo moško in žensko vlogo s strani žirije in nagrado publike v sekciji najboljšega svetovnega filma.  

Se vam zdi, da je vaše sporočilo univerzalno, ali menite, da bi morali zgodbo močno spremeniti, če bi se odvijala  kje drugje?

Zgodba bi se lahko odvijala kjerkoli, pri tem ni važen niti socialni položaj. To, kar se zgodi v filmu, se ne zgodi zato, ker si reven. Podobno zgodbo so posneli tudi v Franciji (The Intouchables, Olivier Nakache, Eric Toledano, 2011), v kateri  bogat nepokreten moški ob sebi ravno tako kot Alberto potrebuje skrbnika, ki mu uspe preživeti sredi težkih pogojev.  O takšni zgodbah si želim pisati kot o zgodbi o sreči, ne pa kot o nesreči. Torej, moj film ima univerzalno sporočilo, ker govori o ljubezni in o žrtvovanju, ki si ga sposoben za nekoga, ki ga res ljubiš. Mislimo, da to, da imaš nekoga rad, pomeni, da si pač z njim v zvezi, toda pri pravi ljubezni gre za nekaj globljega, najbolj blizu temu je ljubezen do mame, zato je to tudi v filmu prikazano. To je takrat, ko daš nekomu vse, ne da bi nekaj pričakoval v zameno, pripravljen si dati življenje za to osebo. To je komplicirano, zelo težko je to doseči, zato se to malokrat zgodi v zvezi.

Je to, da si sposoben pustiti nekomu, ki ga tako ljubiš, kot Rosa (Vicky Hernández) ljubi svojega sina Alberta, da odide, dokaz ultimativne ljubezni?

Edini način, da pokažeš, da nekoga tako zelo ljubiš, je, ko pustiš, da se te ta ljubezen polasti, celo tako, da se ločiš od svojega jaza in ne misliš nase, pač pa na to, kaj lahko storiš, da bo drugemu bolje. Ne gre za to, da mora biti ljubezen trpljenje, to tudi ni sporočilo filma. V ljubezni moraš biti pripravljen na to, da boš včasih moral delovati tudi proti sebi, proti temu kar misliš in kaj si želiš. Tako namreč izkazujemo ljubezen, da sami “umremo”, da je drugemu boljše. Zato mislim, da je na tem mestu smiselno, da povem, da je to, da lahko delam filme, blagoslov, ki je prišel “od zgoraj”,Bog mi je dal to moč, da lahko ustvarjam. Prav za to ljubezen gre, da vse pustiš, vse mu daš, tudi svojega sina, če je treba, zaradi ljubezni. Vsakič, ko razumemo, kaj je ljubezen, razumemo boljše tudi, zakaj smo živi. V življenju se zmedemo, to se zlahka zgodi. Lahko imaš  lepo hišo, dobro ženo in otroke, toda  v vse to je treba vnesti ljubezen, tako da npr. hiša postane dom, da je v tej hiši ljubezen, da je to prostor, kjer preživljaš svoje življenje. To je bolj komplicirano doseči, kot si samo zagotoviti  partnerja.

Za kakšno ljubezen pa gre med njim in Giselle (Viviana Serna)?

Jaz bi jo opisal kot pravo ljubezen. Ljubezni so zelo različne. Eno je ljubezen do mame, drugo ljubezen do osebe, s katero si delimo življenje, ljubezen do bratov in sester, toda vsemu temu rečemo ljubezen. Bolj kot gre za pravo ljubezen, več kompromisov bomo morali sprejeti in bolj se bomo razdajali. Torej, kaj sem želel pokazati z likoma Giselle in Alberta… Ta ženska do njega čuti posebno ljubezen. Res hoče predati to ljubezen, hoče mu na vsak način pomagati. Gre za žensko, ki lahko dobi vsakega moškega, ker je tako lepa. Toda njej zunanjost sploh ni pomembna. Mar ji je za notranjost. Hotel sem pokazati, kako je mogoče, da se ženska, ki je normalna in lepa, lahko zaljubi v takega človeka.  Trenutno se v družbi preveč oziramo na fasado. Jaz si želim žensko, ki ne bo preveč visoka, morda malo višja od mene, tako, ki da modre oči in pleše salso… Torej imam zelo izoblikovano sliko, toda kaj pa navznoter? Potemtakem me ne zanima, če je grozna oseba, če ne bo imela rada otrok, če bo, ko bom zbolel, šla z drugim? Ne, mar mi je za zunanjost. Hotel sem pokazati, da v resnici ta zunanjost ni pomembna in kako se lahko zaljubimo v človekov karakter. V filmu se zgodi, da ko  Giselle uspe videti Alberta od znotraj, se ne ozira več na to, kako je videti. Toda zanjo je šok, ko se sooči s tem, da je, medtem ko spi, normalen, takšen kot vsi ostali moški. Ima svoje potrebe, želje, zato tudi je v filmu ta prizor, kjer ima erekcijo. Gre za moškega, ki  skozi cel film na to žensko gleda kot na sanje, toda še vedno je moški, samo da je vklenjen v telesu, ki mu ne pusti živeti in ko ga ona vidi takega, hkrati vidi tudi, da ne bo mogel biti to, kar bi si želela, isto pa uvidi tudi on. To soočenje med njima, ki prinese tudi soočenje med stvarnostjo in iluzijo, je zelo pomembna točka v filmu.

Kakšen je zdravstveni sistem v Kolumbiji? Kako je poskrbljeno za ljudi, ki imajo podobne težave kot Alberto?

Pravijo, da je naš zdravstveni sistem odličen, najboljši v Latinski Ameriki, tako vsaj pravijo statistike. Toda ne morem si predstavljati, da bi bil slabši. Sistem je točno takšen, kot ga pokažem v filmu. Če imaš denar, bo zate dobro poskrbljeno, drugače boš lahko čakal tri mesece za to, da prideš do zdravnika. Ej, to ne funkcionira preveč dobro. To v filmu malce pokritiziram, ker mislim, da bi morali ljudem, ki so v tako hudem položaju, da se niti preživljati ne morejo, pomagati. Poglej, kaj se zgodi z Albertom. Ko gremo ljudje v bolnišnico in vidimo pacienta v tako slabem stanju, ga nočemo niti gledati, da se ne bi počutili krive, ker ne moremo nič storiti zanj. Če ga gledamo, se s tem vpletemo, zato se raje obrnemo stran in se izognemo kontaktu. Natanko to se dogaja z ljudmi v Cienagi, z ljudmi, ki nimajo denarja in živijo v takšnih okoliščinah. Ljudje najraje prelagajo odgovornost, ki bi jo morali vsi imeti. Velikokrat slišimo, da če bi dobili denar iz npr. Vatikana ali ZDA, torej od vseh držav, ki imajo veliko denarja, in ga razdelili med vse, bi bilo vse dobro, toda ne gre tako zlahka, vsi želimo živeti boljše, imeti lepšo hišo, boljši avto in boljšo ženo. Tiste, ki so na dnu, raje sploh ne gledamo, naj preživijo, kot pač zmorejo.

Morje ima v filmu močno vlogo, pa tudi nasploh se zdi, da je v filmih velikokrat prikazano kot predmet poželenja. Kaj je na morju takega, da  nas tako privlači?

To je dobro vprašanje. Zame je morje svoboda, vse nam zagotavlja. Ko živiš zraven morja, ti skoraj ni treba delati, da lahko ješ, ker te morje oskrbuje. Če se ustaviš na plaži in opazuješ morje, se počutiš svoboden, občutiš to veličino, ki te spremlja. Zame je morje kot modra barva, ki mi prinaša mir, sprostitev, svobodo, točno tako se namreč počutim, ko gledam morje. Zakaj je morje tako pomembno? Ko sem se vozil po cesti, ki je na sredi med močvirjem in morjem, sem videl to modro morje, kako je prihajalo na plažo, kako je bilo lepo, koliko življenja je bilo v njem, kako se je gibalo, opazoval sem galebe, poslušal  glas, ki je prihajal od njega. Ko sem pogledal na drugo stran, je bilo močvirje tiho, brez glasu. V močvirju je vse statično, voda dosega globino metra ali največ dveh, je zelene, skoraj kavne barve, tam se zbirajo vse odplake. Ta voda je umazana, ni niti slana kot morje niti ni sladka kot reka. Je mešanica vsega in ničesar. Tako zaprta je, ta voda me morjem in zemljo, da vsi občutimo, kot da je mrtva, morje pa ima svoj glas in življenje. Toda ko gledaš to močvirje in ga raziskuješ, najdeš ribe, vidiš, da ponuja vse. Ni ti treba s čolnom niti 100 metrov stran, tam vržeš trnek pred svojo hišo in uloviš 5, 6 rib. In ljudje so srečni. Kar sem želel pokazati je, da zaradi tega morja, ki si ga vsi želimo in ga imamo radi, pozabimo, da je v “močvirju” včasih celo boljše kot tam, na drugi strani. Tako je kot v življenju. V življenju imamo polno vsega. Toda če imam svetle lase, si želim temne, če imam majhne prsi, si želim večjih, če sem majhen, si želim biti večji. Nekih cest nikoli ne prečkamo, ker nas je strah in nikoli ne izpolnimo svojih sanj, ker raje ostajamo v svojem varnem kotičku, raje sedimo na plaži in razmišljamo: »Uuu, kako bi to izgledalo od tam, z druge strani,« vendar do tja nismo zmožni priti. To je vse en kup idej, ki sem jih zdaj dobil, ne vem, kako sem prišel do tega, da zdaj to pripovedujem (smeh). Moral bi napisati nekaj knjig, da bi se lahko izrazil. Za to gre v filmu, da ima on (Alberto) velike sanje, pa je vklenjen v telesu, ki mu ne pusti živeti, živi sredi močvirja, ki je domnevno brez življenja, toda ima sanje, ideje, močvirje  sicer ima ribe, toda on si vseeno želi k morju, ki ga nikoli ne pokažem z njegove perspektive, se pravi da ko pride on do tja, ne pokažem, kako on gleda to morje. Vidi se morje, ko prihajata z mamo do plaže, toda samo v njegovih očeh se vidi vsa ta veličina. Zato sem v teh dneh enkrat rekel, da ni pomemben cilj pač pa pot. Ni pomembno, da vidimo morje, ko do njega pride. Niti ni pomembno, da v morju umre, pač pa je pomembna pot, ki jo je moral z mamo prehoditi, da je prišel do tja, da je izpolnil svoje velike sanje in da mu je bila mama sposobna dati toliko ljubezni. To je La Cienaga.

Film seveda sproža veliko emocij, ki jih dosegate že s samo vsebino, pa tudi z načinom obravnave in skozi glasbeno podlago. Ste dobili kakšne kritike na račun tega, da film pretirava z emocionalnostjo? Smo ljudje nasploh postali preveč cinični?

Vedno je lažje kritizirati kot delati. Tisti, ki kritizirajo, so vedno tisti, ki ne ustvarjajo in samo ocenjujejo od zunaj. Ko vidiš, koliko truda in dela je potrebno vložiti v to, da nekaj nastane, pa naj  bo to  karkoli, šele vidiš, za kaj zares gre. Takih ljudi nimam preveč rad (smeh). Enkrat je res izšla reportaža v neki filmski reviji, ki je v svetu zelo pomembna, kjer je kritik govoril, da je glasba preveč veličastna (uh saj res, nisem preveril, kako je z zvokom v dvorani …) Glasba je res velika in sanjava. Poklicali so me in me vprašali, kaj si mislim o tem, kar je zapisal. Odgovoril sem, da se strinjam z njim, glasba je res veličastna in sanjava, toda z razlogom, tam ni po naključju, jaz hočem, da je takšna, ljudi hočem pripraviti k temu, da občutijo stvari. Če hočem, da se smejijo, bom v film vključil takšno glasbo, da jih bo pripravila k smehu.  V enem od prizorov, Laureano, moški, ki se z Albertom ves čas prepira, preda stol njegovi mami, potem pa ga vidimo, kako sedi na stolčku. Pri tem računam na gledalca, da bo v tem prizoru prepoznal komični element in spustim klovnovsko glasbo, ki je taka kot takrat, ko klovni padejo, tuuuum, tam je z razlogom, da se ljudje smejijo v  tem trenutku. Ko dosežem to, da se ljudje smejijo in pri tem nekaj občutijo, ko se povežejo z nekim občutkom, dosežem, kar iščem. To sem jim torej odgovoril. Glasba mora biti tudi sanjava, ker je njegova glavna junakinja mama. Zato ko prečkata cesta slišimo tururu tururu kot v Supermanu, glasba je tako zelo podobna tisti iz Supermana, to sem prosil skladatelja, da se pri tem pokaže herojstvo in fantazijo. Zanj je njegova mama njegov superman, odpelje ga do morja, da izpolni svojo željo. Takrat se publika nevede poveže  z istim občutkom kot pri supermanu, tururu, jaz pa sem to zavestno vključil v film.  S tem se režiserji igramo. Če želiš povedati zgodbo, ki nekaj sporoča, moraš doseči, da se ljudje vključijo v zgodbo, da se ji v tisti uri in pol predajo, drugače ne opravljamo svojega dela. Vesel sem, ko kritike govorijo tudi o temu, hkrati pa si želim razložiti, zakaj sem se odločil za takšno glasbo. Če pa kritiku to ni všeč, je to njegov problem.

Ste dobili kakšne odzive od ljudi, ki trpijo za mišično distrofijo ali pa od ljudi, ki skrbijo zanje?

Odzivi teh ljudi so nekaj najlepšega. Mogoče je bilo vsega skupaj 9 takih ljudi, ki so na festivalih pristopili k meni. To niso nujno ljudje z mišično distrofijo, lahko so paralitični, ne morejo govoriti ali pa kaj drugega. Enkrat je k meni prišel en gospod na električnem vozičku  in me vprašal, če bi se slikal z njim. Nato se je začel z vso močjo z rokami odrivati od vozička, tako da mu je na koncu uspelo vstati. Zahvalil se mi je, da sem mu dal glas. Rekel je: »Velikokrat ljudje gledajo name zviška. Ko pa ti pokažeš, kako velik sem in da ne samo sedim tam, mi daš en glas v svetu.« Kar na jok mi gre, ko to govorim … Imel sem veliko odgovornost, da pokažem zgodbo teh ljudi, ker v resnici o njih ne govori veliko filmov. In takrat, ko jih, jih morda ne povejo dobro in se počutijo oškodovane. Toda ko so njihove zgodbe pripovedovane na dober način, “zrastejo”, rečejo: »To sem jaz. Ni mi treba teči, da bi se ženska zaljubila vame, se gibati, govoriti, samo dajati moram ljubezen,« tako kot je to pri Giselle in Albertu. Enako velja za mamo ali osebo, ki se posveti pacientu, lahko je to nekdo iz družine ali pa oseba, ki ga ima rada, z njim ali z njo je tak človek povezan za celo življenje. Ena gospa se mi je po ogledu filma zahvalila in mi povedala, da ji je mož umrl pred 6 meseci. Zaupala mi je, da ni mogel govoriti in da je samo z mežikanjem pokazal, kaj hoče, enkrat je pomežiknil za ja in dvakrat za ne. Ker nikoli ni mogel govoriti, ji nikoli ni rekel “hvala.” Rekla mi je:  »Ko sem zdaj videla ta film, se mi zdi, kot da se mi on zahvaljuje za vse, kar sem mu dala. Ti si zaslužen za to, da se mi je mož zahvalil.« Presneto, to so stvari, zaradi katerih se počutiš, da si opravil dobro delo. Seveda, 15 nagrad, ljudje so srečni, jaz sem srečen, toda ko film prinese nekaj dobrega nekomu, ko ti rečejo, da je ogled filma nekomu spremenil življenje, potem vidiš, da ima vse smisel.

Polona Konjedic

Komentiraj

Napaka Preveri kaj si vnesel!

14. MAF seminar: Enostavno nori na film!

Festivali, LIFFe, MAF!, Prihajajoči dogodki

|11. – 18. november 2017| |Cankarjev dom| |dvorana E1| Med 11. in 18. novembrom 2017 bo v okviru 28….

Preberi več →

MAF na FNO: G. Robot, je možna samo 1 ali 0?

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Kibernetični triler G. Robot (Mr Robot, Sam Esmail, 2015 -) je ob svoji premieri na USA Network nemudoma pritegnil…

Preberi več →

MAF na FNO: Moja šola se potaplja v morje

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Zaplet animiranega filma striparja Dasha Shawa Moja šola se potaplja v morje (My Entire High School Sinking Into the…

Preberi več →

MAF na FNO: Male laži

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Nova mini serija, sestavljena iz sedmih delov na HBO, očara z igralsko zasedbo in aktualno tematiko. Prvi del serije…

Preberi več →

MAF na FNO: Hiša iz kart – pihneš in je ni

Blog, Festivali, FNO, Recenzije

Ko je Netflix leta 2013 svojo nadaljevanko, politično dramo Hišo iz kart (House of Cards, Beau Willimon, 2013 -),…

Preberi več →

MAF na FNO: Stranger Things: Nostalgija v slogu stare šole

Blog, Festivali, FNO, MAF!, Recenzije

Nostalgija je in bo vedno prisotna. Še posebej v časih, ko nam gre slabo, kar pa se še zlasti…

Preberi več →

10. seminar MAF: Poročilo

Blog, Festivali, MAF!, Poročila

Zavod za uveljavljanje vizualne kulture VIZO s programom Mad About Film (MAF) vzpostavlja prostor, ki mladim ponuja priložnost, da…

Preberi več →

10. seminar MAF: Evforija Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vzbrst: Proces Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Ujemi me Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Šok Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Vrtoglavica Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →

10. seminar MAF: Utrinek Video

Blog, Festivali, Video

10. MAF seminar je potekal znotraj 19. Festivala dokumentarnega filma. Film je nastal na delavnici Videa in montaže, ki…

Preberi več →
Back To Top