Žalovanje in propadajoče prijateljstvo sta le redko videti tako fotogenična kot v ameriški psihološki drami Kraljica Zemlje (Queen of Earth, 2015).
FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM
Članek je Jernej spisal v okviru delavnice filmske kritike.
Petdeset odtenkov depresije
Avtor: Jernej Trebežnik
Ko je obetavni ameriški režiser Alex Ross Perry leta 2014 v komični drami Listen Up Philip prikazal zgodbo zdolgočasenega in miru potrebnega umetnika, je to neizogibno vodilo do neprijetnih vprašanj, če je lik zasnoval po sebi. Da bi se temu izognil, je tokrat posnel ”ženski film”, v katerem moški igrajo precej stranske vloge in je v ospredju predvsem psihično zdravje mlade ženske ter njen razpadajoč odnos z najboljšo prijateljico. O tem, koliko je razvrščanje filmov in načinov čustvovanja po spolu sploh legitimno, bi se dalo razglabljati, a dejstvo je, da je Perry s filmom Kraljica Zemlje ustvaril kvaliteten, pa tudi temačen vpogled v različne stopnje žalovanja, prijateljstva in odraščanja nasploh.
Ton filma nakaže že uvodna scena, ki povsem od blizu prikazuje objokan obraz Catherine (Elisabeth Moss), ko se ta razhaja s fantom, pri tem pa mu ves čas očita, da so njegova dejanja še toliko bolj nesprejemljiva zaradi nedavne ”nesreče” njenega očeta. S tem je že na samem začetku razgrnjena podlaga za nadaljnji razvoj zgodbe in oseb, razkritja, ki pridejo kasneje, pa so le redko spet tako neposredna in nedvoumna. V središče filma je postavljen oddih, ki si ga Catherine s prijateljico Virginio (Katherine Waterston) v iskanju duševnega miru privošči v idiličnem, a tudi malce morbidnem vikendu ob jezeru, na katerega obe punci vežejo lepi spomini iz lanskega leta. Skozi film nato s presunljivo natančnostjo opazujemo hkratno razkrajanje Catherininega duševnega zdravja in njenega odnosa z Virginio, pri čemer vsak nov dogodek in vsak nov element omenjena procesa le še pospeši.
Film zaznamuje dokaj počasen in meditativen ritem, kar režiserju očitno ustreza, vsaka motnja pa podobno kot življenje glavne junakinje pretrese tudi filmski prikaz in ga nekoliko zmoti. V nekaterih scenah nelagodje Catherine namreč izraža tudi sama kamera, katere gibanje v takšnih trenutkih postane bolj dinamično in nepredvidljivo, a tudi nekoliko manj prefinjeno. Ritem filma gledalcu že od začetka daje verjeti, da se bo ”zgodilo” bolj malo, kar je do neke mere tudi res, a je notranje dogajanje likov (predvsem Catherine) tako razburkano, da bi bil vsak večji zunanji pretres praktično odveč.
Gonilna sila filma je obrazna mimika izjemne Elisabeth Moss, igralke, ki je že zdaj polno zaposlena, v prihodnjih letih pa lahko doseže še marsikaj. V primerjavi z njo predstava Katherine Waterston kar nekoliko zvodeni, saj je njen obraz precej manj izrazen, resda pa je takšna tudi njena vloga, saj se zdi Virginia povsem drugačna od Catherine. Zgovorni so npr. že majhni namigi, ki kažejo na različnost njunih osebnosti (medtem ko se Virginia rekreira, Catherine zapade v precej nezdrav življenjski slog, medtem ko je Catherine obsedena z resnimi razmerji, Virginia neobremenjeno uživa v družbi soseda ipd.), še bolj pa najbrž nekatere izjemne scene, kjer že sama postavitev kamere namigne na razdaljo med puncama. Takšen je npr. trenutek, ko sta punci ujeti v isti statičen kader, čeprav ena leži v postelji v zgornjem nadstropju, druga pa pije kavo spodaj v kuhinji, ali pa tisti, ko kamera ujame obe, čeprav je ena v hiši, druga pa zunaj ob oknu. Predvsem pa so za prikaz stanja njunega razmerja zgovorni njuni globoki pogovori in iskrene izpovedi, ki so praktično vedno le monologi, kamera pa se med njimi pogosto osredotoči na brezizrazen obraz poslušalke.
Fotografija in uporaba kamere pri razkrivanju človekove psihologije nasploh je ena izmed glavnih odlik filma, s tem pa ta npr. spomni na Bergmanovo mojstrovino Persona (1966), saj slednja prav tako z mnogimi bližnjimi kadri prikazuje med štiri stene zaprti dekleti in boj z duševno boleznijo. Kot asociacijo pa lahko omenim še eno kultno delo skandinavske umetnosti, Ibsenovo dramo Strahovi , v kateri so junaki še očitneje postavljeni v klavstrofobični primež enega prostora, zgodba pa naslavlja pogosto odločilne in usodne zakoni dednosti. Ker je za Catherininega očeta v filmu pogubna depresija, se neizogibno pojavlja implikacija, da tudi Catherine ob vseh napadih panike in anksioznosti le stežka ubeži podobni usodi, tega pa tokrat ne nakazuje družba, temveč se zdi, da se z idejo poigrava predvsem protagonistka sama.
Drama, ki se sicer z uporabo glasbe in tudi kamere pogosto vede kot grozljivka, je v množici družbeno-kritičnih izdelkov tako osvežujoč apolitičen prikaz vase usmerjene ženske na robu živčnega zloma. Morda ji sicer še umanjka odtenek scenaristične lucidnosti in nepredvidljivosti, da bi v spominu ostala res dolgo, a se bo nekaterih gledalcev kljub temu nedvomno močno dotaknila. Glavna tema pogovorov o filmu bo najbrž zasluženo ostala glavna igralka, nase pa je seveda močno opozoril tudi Perry in si tako pridobiva mnogo novih sledilcev, ki bodo pozorno spremljali njegov naslednji korak (pa čeprav naj bi bila to sodobna adaptacija zgodbe o medvedku Puju).
