Film Mr. Holmes od tega odstopa, saj prikaže junaka kot ranljivega in dokaj neizstopajočega človeka.
FILMSKI SEMINAR ZA MLADE: ENOSTAVNO NORI NA FILM
Lara je recenzijo spisala v okviru delavnice filmske kritike.
DEMENTNI DETEKTIV
Avtor: Lara Fatur
Film Billa Conduna Gospod Holmes (Mr. Holmes, 2015) nam prikaže angleškega detektiva Sherlocka Holmesa v popolnoma drugačni luči, kot smo ga navajeni. Zdi se, kot da film temelji na enem samem vprašanju: kaj se zgodi z našimi junaki, ko se postarajo?
V filmu se nam predstavi Sherlock Holmes, slavni angleški detektiv, ki ga je svet spoznal prek zgodb njegovega prijatelja Watsona. Vendar gospod Holmes ni takšen, kot ga prikazujejo zgodbe, pravzaprav ga nihče ne prepozna, tudi, če ga srečujejo na ulici vsak dan. Gospod Holmes je namreč na videz le običajen star gospod, ki se spopada z demenco in osamljenostjo. Preseli se na angleško podeželje, kjer se začne ukvarjati s svojim zadnjim primerom, ki pa se izkaže za izjemno težkega, saj je največja ovira pri reševanju prav on sam.
Ko pomislimo na Sherlocka Holmesa, si v glavi ustvarimo predstavo o mladem genialnem posamezniku, ki ničesar ne prepusti naključju, njegov vsakdan je sestavljen iz analiziranja dejstev, iz opažanja podrobnosti in logičnega sklepanja. Vedno je iznajdljiv in se znajde v vsaki situaciji, v svojih domnevah se nikoli ne moti, ves čas razlaga nejasnosti in rešuje zahtevne primere. Ian McKellen pa nam prikaže Holmesovo osebnost, kot je nismo navajeni. Demenca, zmedenost, mešanje dejstev in napačno povezovanje dogodkov gotovo niso značilnosti, ki bi jih pripisali Sherlocku Holmesu. Prav to pa pri njem v starih letih povzroči nekakšno krizo identitete, saj si začne zastavljati vprašanja o tem, kdo sploh je v primerjavi z literarnim likom, ki ga ljudje vidijo v njem. Sprašuje se, zakaj se je osamil od ljudi in na kakšen način je bil njegov zadnji primer drugačen od ostalih, da ga je prisilil, da je končal s svojim poklicem in podvomil vase ter v svoje metode. Na angleškem podeželju Holmes ponovno odkriva samega sebe, se ukvarja z zanj nenavadnim hobijem: čebelarstvom, poleg tega pa otroku svoje hišne pomočnice pojasnuje značilnosti detektivskega dela in podrobnega opazovanja. Ob tem pa si hkrati zapisuje svoj zadnji primer kot zgodbo, ki jo sproti dopolnjuje, glede na spomin.
Staranje junakov je pogosto prikazano v westernih iz 60. In 70. letih, kjer so junaki kljub staranju ohranili svojo dostojanstvo in se niso bistveno oddaljili od svojih prepričanj. Danes pa filmi o superjunakih večinoma prikazujejo mlade, izstopajoče posameznike, ki si jih težko predstavljamo postarane, saj bi s tem izgubili na svoji fizični moči, ki je pri filmih o superjunakih pogosto bolj poudarjena kot psihološka stran. Film Mr. Holmes od tega odstopa, saj prikaže junaka kot ranljivega in dokaj neizstopajočega človeka. V filmu se večkrat pojavijo close- upi Holmesovega obraza, s čimer lahko prepoznamo čustva, ki nam jih igralec McKellen prikaže z obrazno mimiko. Tempo filma je počasen, kar bi si lahko razložili s počasnim staranjem, ali z upočasnjenim reševanjem problema oz. primera, saj se Holmes le preko svojih spominov vrača na kraje, kjer se je soočal s svojim zadnjim primerom. V primer ne posega več, saj je ta že zaključen, reševanje zadnjega primera je v obliki retrospektive, glede na Holmesov spomin. Holmes se nam na ta način prikaže kot bolj ‘človeški’, bolj dostopen, saj je staranje proces, s katerim se soočamo vsi, kar nam junaka še dodatno približa, da se z njim lažje poistovetimo. Na ta način je film izviren, saj odstopa od ostalih adaptacij Sherlocka Holmesa, prav tako pa bo morda odprl vrata novim predelavam junakov, ki se soočajo s staranjem.
